Energetika in regulativa 17

Predavatelji, med njimi tudi trije iz tujine, so skušali odgovoriti na vprašanja, kako bodo predlagane zakonodajne novosti vplivale na trg elektrike in plina, ali lahko pričakujemo dvig tarif za uporabo omrežja, kakšne so izkušnje pri vzpostavljanju energetskega trga v nekaterih zahodnoevropskih državah in kdo kroji energetski trg v Sloveniji.

Državni sekretar iz Ministrstva za infrastrukturo mag. Klemen Potisek je uvodoma izpostavil, da gre v primeru zimskega svežnja ukrepov, ki ga je jeseni predlagala Evropska komisija, za zelo obsežen in izjemno zahteven zakonodajni sklop, ki ponuja odgovore na več ključnih izzivov, in sicer glede spodbujanja rabe OVE in URE do 2030, učinkovitejše delovanje enotnega energetskega trga ter nov način upravljanja nacionalnih podnebno-energetskih politik. Na ministrstvu so v minulih dveh mesecih pripravili stališča Slovenije do vseh osmih zakonodajnih sklopov in naj bi kmalu romala v potrditev na vlado, pri čemer pa po besedah mag. Potiska pričakujejo, da bodo usklajevanja med državami na evropski ravni potekala vsaj še eno leto, tako da je sprejem končnih predlogov pričakovati šele v letu 2018. Nato bo sledil še prenos nove evropske zakonodaje v nacionalne, pri čemer si na ministrstvu še težko predstavljajo, koliko dela jih v zvezi s tem pravzaprav še čaka. Pričakujejo pa, da bodo morali v roku dveh do treh let izvesti primerljiv obseg dela, kot so ga že opravili v minulih osmih letih.

Drugače pa nam, kot pravi mag. Potisek, predlagani zimski sveženj zakonodajnih ukrepov zbranih v osem poglavij, prinaša kar nekaj ključnih novih elementov. Tako naj bi vsaka država poslej sama postavila cilje doseganja določenega deleža OVE v končni porabi energije, evropska komisija pa naj bi obdobno ocenjevala, ali smo vsi skupaj na dobri poti. Na tem področju ima Slovenija kar nekaj pomislekov, saj je naše mnenje, da na evropski ravni ni dovolj upoštevano dejstvo, da je Slovenija država z največjim deležem ozemlja pod Naturo 2000 (evropsko povprečje 18 odstotkov ozemlja, v Sloveniji več kot 38 odstotkov) in se tako srečuje s številnimi omejitvami ter nosi nesorazmerno velik delež zagotavljanja bio raznolikosti. 

Ob tem je dodal, da v primeru, da zaradi tovrstnih omejitev ne bomo mogli zgraditi vseh načrtovanih HE, utegne biti ogroženo tudi doseganje naših ciljev glede deleža OVE. Kot je še dejal, se kar štirje zakonodajni sklopi dotikajo tudi ukrepov povezanih s krepitvijo enotnega energetskega trga. Glede na dejstvo, da Slovenija sodi med naprednejše evropske države pri razvoju energetskega trga, pa na tem področju ne pričakujemo večjih težav. Še več, ker naj bi se v prihodnje povečala tudi vloga ACER-ja, ki ima sedež v Ljubljani, naj bi dodatne priložnosti na tem področju dobili tudi slovenski strokovnjaki.

Pot do energetske unije bo še dolga

V nadaljevanju je nekatere izkušnje z uvajanjem in regulacijo trga v nekaterih zahodnoevropskih državah, zlasti v Veliki Britaniji in Španiji, predstavil Malcolm Keay iz oksfordskega inštituta za energetske študije, ki je poudaril, da se energetski sektor dolgo ni spreminjal, zdaj pa se nahaja kar pred tremi revolucijami hkrati – liberalizacijo, dekarbonizacijo in tehnološkimi spremembami. Kot je dejal, se soočanja evropskih držav s temi izzivi razlikujejo, pri čemer so rezultati precej različni, ker se precej razlikujejo tudi okoliščine in pogoji pridobivanja energije. Tako je denimo Velika Britanija emisije v letu 2014 zmanjšala za 35 odstotkov glede na leto 1990, in sicer v vseh sektorjih ter še posebej na področju proizvodnje električne energije ter v letu 2015 še za dodatne tri odstotke, kar kaže na uspešnost sprejete politike, čeprav ob tem ostajajo odprta številna vprašanja (delovanje zastarelih termoelektrarn, gradnja dragih nukleark).

Na drugi strani pa so španske izkušnje drugačne, saj kljub dejstvu, da so z visokimi subvencijami izjemno spodbudili rast gradnje elektrarn na veter in sonce ter s tem povzročili tudi precejšnjo finančno luknjo, zaostajajo za drugimi evropskimi državami in niti nimajo postavljenih dolgoročnih nacionalnih ciljev, temveč bolj sledijo evropskim.

Malcolm Keay je ob tem izpostavil tudi dejstvo, da imata Danska in Nemčija najvišje cene električne energije v Evropi, delež davkov in dajatev v njihovih cenah pa presega 50 odstotkov, kar je posledica izvajanja določenih politik, ki imajo negativen vpliv tudi na končne odjemalce. Še več sistemi spodbujanja gradnje obnovljivih virov, ki so sicer bili v danem trenutku nujni, so z zagotavljanjem pretiranih donosov prek subvencij povzročili deformacije trga do te mere, da  zdaj nobene investicije niso rentabilne.

Zimski sveženj ukrepov je zato po njegovem tudi neka vrsta popravnih ukrepov in čeprav korak v pravi smeri do energetske unije, bo pot do tja še dolga. Rezultatov sprememb, ki smo jim priča v energetiki, še ne poznamo, zato je ukrepanje še toliko težje. Poleg tega pa tudi ni pričakovati, da bi se države na hitro odrekle pravicam upravljanja nacionalnih energetskih politik in da bi kmalu dosegli poenotenje cen na posameznih regionalnih trgih, kar pa je ključen pogoj za vzpostavitev enotnega energetskega trga.

Da je v zvezi z predlogom zimskega svežnja ukrepov še precej odprtih vprašanj, je bila mnenja tudi odvetnica mag. Ana Stanič, ki je izpostavila, da je komisija na nekaterih področjih celo presegla svoje pristojnosti, kar utegne pomeniti precejšnjo oviro pri uvajanju predlaganih ukrepov v prakso. Ob tem je izpostavila, da energetska unija temelji na petih stebrih, in sicer energetski varnosti, notranjem energetskem trgu, energetski učinkovitosti, dekarbonizaciji ter raziskavah, inovacijah in konkurenčnosti, vse te elemente pa bodo morale pri pripravi svojih nacionalnih politik upoštevati tudi države članice. Evropska komisija pričakuje osnutke nacionalnih načrtov za obdobje od leta 2021 do 2030 do januarja 2018, zato bodo pritiski na države precej veliki.

Thierry Deschuyteneer iz belgijske plinske družbe Fluxys pa je poleg razvojnih načrtov družbe izpostavil, da je uvajanje novih ukrepov lahko precej preprosto, težje pa jih je nato odpraviti. Ob tem je opozoril na nejasnosti glede vloge plina po letu 2050, pri čemer podatki kažejo, da se povpraševanje po tem energentu v zadnjih letih zmanjšuje, na drugi strani pa kažejo tudi dolgoročne potrebe po zagotavljanju novih virov in poti. Pomen zadostnih zalog in razpoložljivosti tega energenta se je znova pokazala letošnji izjemno hladen januar, odprto pa je vprašanje pokrivanja stroškov. Drugače pa je po njegovem mnenju plin idealen energent za izpolnitev zahtev pariškega sporazuma o  večjem in hitrejšem procesu dekarbonizacije energetike, saj se prednosti njegove izrabe kažejo tudi v prometu in sistemih ogrevanja in hlajenja.

Velikih sprememb ni pričakovati takoj, se jim pa tudi ni moč izogniti

Dr. Ivan Šmon iz Elektra Gorenjska je v nadaljevanju predstavil stališča evropskega združenja energetskih podjetij Eurelectrica do predlaganih ukrepov, v katerem je tudi 40 članov iz Slovenije. Eurelectric sicer zastopa 32 držav in 3500 podjetij, med katerimi je 2400 distribucijskih, ki zagotavljajo oskrbo 200 milijonom odjemalcem. Kot je dejal, so ključne pričakovane spremembe na trgu vedno večja integracija (spajanje trgov), naraščanje števila manj predvidljivih proizvodnih virov in tehnološki napredek povezan z digitalizacijo poslovanja. Vsi ti elementi bodo imeli določen vpliv tudi na distribucijsko omrežje, na katerega je priključenih kar 90 odstotkov razpršenih virov. Poleg tega Evropska komisija s pravicami in dodatnimi možnostmi sodelovanja v ospredje postavlja odjemalce, pri čemer pa njihova vloga še ni podrobno urejena in mnoga vprašanja ostajajo še neodgovorjena. Dejstvo je, da nas v skladu z napovedmi čaka veliko sprememb, ali so vse želje tudi realno izvedljive in smiselne, pa je vprašanje, je sklenil dr. Šmon.

Podobno so se spraševali tudi udeleženci prvega omizja z naslovom Kdo kroji slovenski trg, pri čemer so predstavili tudi svoje uporabniške izkušnje. Kot je dejal dr. Robert Golob iz GEN-I, se na trgu srečujemo z vse več pametnih naprav in razvoj na tem področju je neustavljiv, odjemalci pa se bodo odločali za tiste ponudnike in energetske sisteme, ki jim bodo prinašali največ koristi. Kot je dejal, je še največja neznanka v prihodnosti razvoj elektromobilnosti, saj je pogojen z novim elementom v sistemu, shranjevalniki energije, ki pa po njegovem ne bodo mogli biti razpršeni temveč centralno upravljani.

Električna energija se bo v prihodnje dražila

Tako je vsaj mogoče sklepati iz razprav na popoldanskem omizju, na katerem je uvodoma direktor Elesa mag. Aleksander Mervar dejal, da na naraščanje prihodkov na račun avkcij za čezmejne zmogljivosti, po zaslugi katerih je bilo mogoče omrežnino za prenosno omrežje v zadnjih petih letih znižati za petino, v prihodnjih letih ni več računati. Ravno nasprotno, v primeru, da bodo ti prihodki povsem izpadli, bi po najbolj črnem scenariju za pokritje stroškov povezanih z novimi zahtevami in zagotavljanjem zanesljivosti prenosa, omrežnino treba dvigniti celo za več kot 60 odstotkov. Bolj realno, odvisno od okoliščin, pa naj bi bil ta dvig leta 2020 med 9 in 23 odstotki. Poglavitni dejavniki, ki bodo vplivali na potrebo po dvigu omrežnine naj bi bili predvidene investicije, pokrivanje izgub in sistemske storitve. Z zahtevami po dekarbonizaciji in uvajanju elektromobilnosti, kar naj bi v prihodnosti povpraševanje po elektriki krepko dvignilo navzgor, pa je po njegovem pričakovati tudi splošen dvig cen električne energije. Mag. Mervar je ob tem predstavil tudi nekaj pozitivnih ukrepov, ki jih je ELES uvedel v zadnjih letih in z njimi prihranil precej denarja, kar pa se žal ni poznalo pri oblikovanju regulativnih okvirjev s strani Agencije za energijo. 

Mag. Duška Godina iz Agencije za energijo je na vprašanje, ali regulator dovolj stimulira racionalno delovanje operaterjev omrežja, odgovorila, da mora Agencija slediti dvema ključnima ciljema – zagotavljanju stroškovno učinkovitega razvoja omrežja in doseganju maksimalnih koristi za potrošnika. Ob tem je izpostavila, da nujno rabimo energetski koncept, da bomo vedeli v kaj naj sploh vlagamo. Iz energetskega koncepta namreč izhaja tudi vrsta drugih dokumentov – državni razvoj, lokalni koncepti, razvojni energetski načrti – zato je veliko vprašanje, v kolikšni meri v tem trenutku dejansko vlagamo v smeri trajnostnega razvoja.

Da je treba pretehtati smiselnost vseh načrtovanih investicij, je bila mnenja tudi predstavnica SDH mag. Nada Drobne Popovič, ki je izpostavila, da se donosnost energetskih podjetij, kot posledica večje učinkovitosti energetskega sektorja, sicer postopoma povečuje, da pa obstajajo še določene rezerve, ki jih bo treba na stroškovni strani še izrabiti. Drugače pa je po njenih besedah cilj SDH precej enostaven. Z upravljanjem družb v državni lasti morajo dokazati, da so te lahko uspešne tudi na trgu oziroma mora biti končni rezultat enak ne glede na to, ali je lastnik kapital ali država.