Energetski koncept naj bi sprejeli še v tem mandatu

Sedanja oskrba Slovenije z elektriko je konkurenčna in zanesljiva. Za optimizacijo organizacije elektrogospodarstva je zdaj pravi čas. Odločitve o vlogi jedrske energije danes še ni treba sprejeti, verjetno pa bo potreben posvetovalni referendum.

To je le nekaj poudarkov pogovora, ki smo ga opravili z mag. Klemnom Potiskom iz Ministrstva za infrastrukturo. Kot je povedal, trenutno pripravljajo prenovljen in dopolnjen osnutek Energetskega koncepta Slovenije, ki bo šel v enomesečno javno obravnavo. Ker je pogoj za to celovita presoja vplivov na okolje, se trenutno z Ministrstvom za okolje in prostor  dogovarjajo o primernem načinu take presoje, glede na to, da EKS ne vsebuje konkretnih lokacij energetskih objektov. Na koncu bo Resolucijo o energetskem konceptu RS sprejel državni zbor. Vsekakor bom naredil vse, da se bo to zgodilo še v tem mandatu, naslednja in vse naslednje vlade pa ga bodo lahko (in tudi lažje) spreminjale, je povedal Potisek.

Kako ocenjujete sedanjo oskrbo Slovenije z energijo, zlasti z električno energijo in kakšna so pričakovanja oziroma cilji na tem področju v prihodnje?

V Sloveniji letno proizvedemo približno toliko elektrike, kolikor jo porabimo. Nadpovprečna slovenska povezanost s sosednjimi sistemi je dobra za zanesljivo oskrbo in ceno te oskrbe. Ob zanesljivosti in konkurenčnosti je tretji glavni cilj pri oskrbi z elektriko trajnost, kamor sodi tudi prehod v nizkoogljično družbo. Slovenija že snuje strategijo, s katero bi izpolnila tudi ta cilj, in sicer ob ohranjanju zanesljivosti in konkurenčnosti. Iz osnutkov Energetskega koncepta Slovenije in iz evropskih smernic je jasno, da je potrebno čim bolj povečati delež obnovljivih virov energije, pri tem pa je na prvem mestu učinkovita raba energije. Svetovni energetski svet (WEC) je Slovenijo po indeksu Energetske trileme letos prvič uvrstil med deset najboljših držav na svetu. Ta indeks upošteva kriterije, ki so zelo podobni načelom oziroma stebrom EKS. To so zanesljivost in konkurenčnost oskrbe z energijo ter podnebna oziroma okoljska trajnost. Po kriteriju zanesljivosti oskrbe je Slovenija celo druga na lestvici WEC, kar je izjemen uspeh.

Ocenjujete, da je sedanja organiziranost elektrogospodarstva ustrezna oziroma ali so že znane ocene o učinkih morebitnega združevanja HSE z distribucijskimi prodajnimi družbami oziroma verižnega povezovanja podjetij?

Zavedati se moramo, da samo tehnika prenosa in distribucije ne bo dovolj za uspešno poslovanje energetskih družb v prihodnje, zato pričakujemo razvoj novih storitev v okviru pametnih omrežij in skupnosti pri upravljanju razpršenih virov energije in URE. To bo moralo gospodarstvo prepoznati tudi samo. Če bodo naše družbe ostale pri sedanjem poslovnem modelu, bodo ekonomsko manj uspešne in posledično bi se lahko poslabšal tudi položaj delavcev v energetiki. To želimo preprečiti in pravočasno, tudi z novim pogledom na organizacijo elektrogospodarstva, sporočiti, da je še pravi čas za optimizacijo. Nerazumno je, da imamo gospodarsko javno službo (GJS) na področju distribucije in prenosa organizirano v sedmih družbah, pri čemer je večinska ali izključna lastnica teh družb Republika Slovenija.
Te družbe imajo poslovne funkcije organizirane vsaka po svoje in posledično ne morejo izkoriščati ekonomij obsega in drugih sinergij, ki bi jih z enotnimi poslovnimi funkcijami na ravni skupnih strokovnih služb, kot so nabava, informacijske storitve, računovodstvo, pravna podpora, … lahko imele. Zato so v celoti tudi manj stroškovno učinkovite in različno uspešne pri zagotavljanju kakovosti svojih storitev za uporabnike.

Ker gre energetika v smeri razogljičenja in ker je predviden vedno večji delež manjših, razpršenih in manj predvidljivih OVE, bo to zahtevalo ojačitev omrežja in nadaljnjo digitalizacijo, s tem pa tudi izboljšanje komunikacijske in informacijske infrastrukture. To bo zahtevalo tudi dodatne investicije, na kar naše ministrstvo opozarja že vsaj dve leti. Jaz pa že ves čas opozarjam, da je treba optimizirati tudi organiziranost GJS in prihranke nameniti za omenjene investicije, namesto da se dodatno bremeni uporabnike.
Pri tem pogosto obstaja bojazen, da bi optimizacija pomenila zniževanje števila zaposlenih in slabšo kakovost storitev za uporabnike, kar seveda ni res. Takšne navedbe so zgolj namenjene vzdrževanju sedanjega stanja, da zopet ne bomo šli v korak s časom in da bo vse skupaj dražje za tiste, ki plačujemo omrežnino, pri nespremenjeni ali slabši kakovosti storitev, ki jih za to dobimo.
Pri proizvodnih stebrih (HSE in GEN) lahko ugotovimo, da gre za relativno majhni družbi v primerjavi z njunimi evropskimi konkurenti, z močno ter z ekonomskega vidika in z vidika lastnika – RS neutemeljeno razvejano hierarhično strukturo odvisnih družb. HSE se na primer ne ukvarja z maloprodajo, kar je njegova konkurenčna slabost, na drugi strani pa imamo prodajne družbe pod elektrodistribucijskimi družbami, ki nimajo zaledja v proizvodnji. Logično razmišljanje je, da se proizvodnja in prodaja združita ter tako družba postane primerljiva s konkurenco.

Kaj menite o predlogu, da bi bilo treba v EKS dodati poglavji o strategiji zagotavljanja sistemskih storitev ter o usmeritvah glede priprave desetletnih razvojnih načrtov elektro operaterjev s pogledom do leta 2050, s ciljem oceniti potrebne tehnično-tehnološke spremembe, dinamiko sprememb, vrednost investicij in potreben dvig tarif za uporabo distribucijskega in prenosnega elektroenergetskega omrežja?

EKS je zasnovan kot jedrnat strateški dokument, vsaka interesna skupina pa bi ga rada dopolnila s poglavjem, ki jo zanima. Distribucijsko in prenosno omrežje ima že v sedanjem osnutku EKS ključen poudarek, in sicer v delu o pametnih omrežjih. S tem smo želeli v EKS poudariti enotno preobrazbo slovenskega elektroenergetskega omrežja, ki je sestavljeno iz prenosnega in distribucijskega omrežja, v pametno omrežje. O vrednosti investicij je danes težko govoriti in tudi presega poslanstvo usmeritvenega dokumenta. Po drugi strani pa so ciljno usmerjeni demonstracijski projekti, ki se izvajajo, namenjeni ravno temu, da na podlagi njihovih rezultatov sprejmemo odločitve o tehnično-tehnoloških rešitvah, preden izvedemo preobrazbo energetike na nacionalni ravni.

Ob tem bi rad poudaril, da že sedanja ureditev od prenosnega in distribucijskega operaterja zahteva desetletne razvojne načrte. Ti se že sedaj izdelujejo vsaki dve leti ravno zaradi spremenljivega in nepredvidljivega tehnološkega in gospodarskega razvoja. Za trenutno veljavno desetletno obdobje razvoja smo prvič v zgodovini Slovenije uskladili načrte distribucijskega in prenosnega sistema, v kar smo morali vložiti veliko časa in energije prav zaradi prej omenjene organiziranosti elektrogospodarstva.

Ravno pri zagotavljanju sistemskih storitev se ta hip v EU s sprejemom in uveljavitvijo omrežnih kodeksov ter z novim paketom direktiv in uredb razmere zelo spreminjajo. Namen teh sprememb je odpiranje trga s sistemskimi storitvami čez meje držav članic, sodelovanje med operaterji pri zagotavljanju sistemskih storitev, pa tudi prehod na sistem, v katerem bodo storitve zagotavljali tudi uporabniki in mali proizvajalci elektrike iz OVE.
Že iz bilanc, narejenih za EKS, je razvidno, da je prioriteta elektrike iz OVE na hidroenergiji in več elektrike iz plinskih elektrarn. Razlog je večja sposobnost prilagajanja in predvidljivost teh dveh virov v primerjavi s sončno energijo.

Septembra je šla v poskusno obratovanje HE Brežice. Kako kaže z nadaljnjo gradnjo HE: HE Mokrice in HE na srednji Savi? Ali so glede na velika nasprotovanja dela javnosti še možnosti, da bi zgradili tudi kakšno HE na Muri oziroma pritokih Soče?

Načrti za gradnjo HE Mokrice so pripravljeni, MOP pa je v proračunih za leti 2018 in 2019 predvidel nujno potrebna sredstva za začetek gradnje. Glede HE na srednji Savi trenutno še potekajo usklajevanja glede koncesijske pogodbe med MOP in HSE. Ministrstvo ob tem ves čas aktivno podpira energetsko rabo vodotokov v skladu s cilji razogljičenja Slovenije, saj verjamemo, da gre pri izkoriščanju vodnega potenciala za najbolj čist in trajen obnovljiv vir energije. Pri tem ob hkratni gradnji lahko izkoristimo tudi sinergije z drugimi področji, kot sta zagotavljanje poplavne varnosti in izgradnja druge potrebne infrastrukture.

Glede možnosti izgradnje HE na Muri ali na pritokih Soče bomo morali poiskati rešitev, ki bo sprejemljiva za vse in bo tudi odgovorila na vse dvome v zvezi z njihovim umeščanjem. Ugotavljam, da večina držav okoli nas energetski potencial vodá izkorišča tudi znotraj varovanih območij in celo na enakih ali celo istih vodnih telesih, ki so pri nas neizkoriščena. Glede Mure energetski strokovnjaki že dlje časa opozarjajo na dejstvo, da je Mura pregrajena na avstrijski strani, na naši strani pa ne. Reka zato ne prinaša proda na slovenski del, z našega dela pa ga odnaša naprej s tokom. Posledično se struga Mure na naši strani poglablja, kar vpliva tudi na raven podtalnice. To povzroča težave tudi v kmetijstvu in naravnem okolju z izsuševanjem mrtvic. Da bi to omilili, je nujno tok Mure upočasniti in dvigniti gladino reke, kar je možno storiti z ustreznimi zajezitvami rečnega toka. Te bi lahko hkrati izkoristili še za namakanje, zagotavljanje pitne vode in tudi za energetsko rabo. To je smiselno tudi zaradi združevanja investicije, saj tako dosežemo dodatne sinergijske učinke tako na področju okolja kot rabe OVE.

Ena ključnih ovir pri uresničevanju investicijskih načrtov energetskih družb je tudi umeščanje energetskih objektov v prostor. Se na tem področju obetajo kakšne spremembe, ki naj bi skrajšale sedanje nedopustno dolge postopke?

Umeščanje v prostor je vsekakor izziv, tudi zato, ker je 40 odstotkov Slovenije v območju Nature 2000. V takih primerih okoljski vidik s podporo okoljevarstvenih organizacij in lokalnih skupnostih prevlada nad energetskim. Tu se bomo morali kot družba odločiti, ali želimo energijo iz OVE ali ne. Če želimo energijo iz OVE, bomo morali energetske objekte postaviti tudi v območju Nature 2000, tako kot so to nedavno storili na Portugalskem, pred tem pa še marsikje drugje. Na Portugalskem so na primer na zaščitenem območju postavili hidroelektrarno, ki proizvede dvakrat več elektrike kot TEŠ.

Leta 2043 bo končano obratovanje NEK, leta 2054 bo konec delovanja TEŠ 6. Kaj to pomeni z vidika proizvodnje? Kje je v tem scenariju JEK2?

Dejstvo je, da bomo morali največ vlagati v obnovljive vire. Če JEK2 ne bo, bomo morali v OVE vlagati še več in ne glede na to električno energijo tudi uvažati. To pomeni, da bomo morali kot družba ustvarjati zadosti veliko dodano vrednost, ki bo prenesla potreben uvoz dodatne energije. Odločitve o vlogi jedrske energije danes sicer še ni treba sprejeti, menim pa, da bo treba pred odločitvijo preveriti družbeni konsenz. Tudi v koalicijski pogodbi je na primer omenjen posvetovalni referendum.

Kje vidite možnost zmanjševanja uvozne odvisnosti od električne energije v prihodnosti?

Na prvem mestu so vlaganja v OVE, še posebej v hidroenergijo, saj je ta z vidika vpliva na okolje in drugih trajnostnih kriterijev daleč najbolj sprejemljiva. Večji bo tudi delež elektrike iz plina, ki bo potrebna za izravnavo proizvodnje in porabe v razmerah rastočih in razpršenih OVE. Preostanek pa je odvisen od JEK2: če bo zgrajen, bo Slovenija morda celo manjša izvoznica elektrike, če ne bo zgrajen, pa bo precej odvisna od uvoza. Dodatne možnosti so tudi v novih tehnologijah na področju URE, izrabi biomase na način, da ne obremenjuje zdravja ljudi in novih tehnologijah pretvorbe presežkov proizvodnje iz OVE v drugo obliko energije, ki jo bo mogoče shranjevati na daljše obdobje.

Slovenija naj bi na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in sveta iz leta 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov do leta 2020 dosegla najmanj 25-odstoten delež OVE v končni bruto rabi energije. Bomo ta cilj sploh lahko dosegli, če ne bodo uresničeni tudi načrtovani projekti izgradnje HE?

To je odvisno tudi od ogrevanja in hlajenja, prometa in gospodarske rasti. Pri ogrevanju se je delež OVE povečal bolj, kot smo načrtovali. Končni porabniki toplote so začeli zaradi rasti cen fosilnih goriv v obdobju krize prehajati na biomaso ali toplotne črpalke za ogrevanje ali pripravo sanitarne vode. V prometu pa se je delež OVE v zadnjih letih zmanjšal, kar je poleg sušnega leta razlog, da se delež OVE v letu 2016 ni večal. Ali bomo cilj dosegli, je odvisno tudi od umeščanja in gradnje načrtovanih HE, čim več OVE pa bo potrebnih tudi zaradi povečane gospodarske aktivnosti, ki povečuje končno rabo energije.

V kolikšni meri je fotovoltaika vir samozadostnosti? Kakšnih podpor bo deležna v prihodnje?

Vsi doma izkoriščeni viri iz OVE za ogrevanje, promet in proizvodnjo so vir samozadostnosti, ker tako proizvedene energije ni potrebno uvažati. Razvoj na področju fotovoltaike je bil v zadnjih desetih letih z vidika cene tehnologije največji. Rezultati zadnjega razpisa Agencije za energijo za vstop v podporno shemo je pokazal, da fotovoltaika po stroških proizvedene elektrike že konkurira malim hidroelektrarnam in vetrnim elektrarnam. Če se bo tako nadaljevalo, verjetno v prihodnosti kmalu ne bo cenejše tehnologije za proizvodnjo elektrike kot je fotovoltaika.

Glede same podporne sheme za obdobje po letu 2019 bo treba v okviru priprave Nacionalnega energetskega programa in preučevanja alternativ za doseganje podnebno energetskih ciljev ugotoviti, ali je podporna shema še potrebna ali morda obstaja kakšen drug način podpiranja, ki bi bil stroškovno bolj učinkovit in bi namesto obratovalnih podpor uvedli investicijske podpore.

Sredstva za fotovoltaiko bomo namenili iz kohezijskih sredstev in morda preko EKO sklada. Sam bi si želel, da bi bila fotovoltaika vir samozadostne oskrbe z (električno) energijo, saj je z vidika umeščanja v prostor najbolj sprejemljiva. Žal Slovenija ni najboljša lokacija za izkoriščanje drugih OVE razen vode, ker nima toliko sonca in vetra kot druge države. Slovenija bi se sicer na proizvodnjo elektrike iz fotovoltaike lahko zanesla nekaj mesecev v letu, potem pa bi jo morali proizvesti in shraniti še za preostanek leta, kar je danes težko/drago oziroma nemogoče.

Kako kaže s prestrukturiranjem rabe energije v prometu, kar se navezuje na Direktivo iz leta 2009, ki določa, da se najmanj 10-odstotni cilj za OVE v prometu določi na enaki ravni za vsako državo članico?

Uredba o obnovljivih virih v prometu predpisuje za obdobje od 2017 do 2020 energijske deleže OVE v celotni masi prodanih goriv v prometu. Cilj za leto 2020, ki ga morajo izpolniti vse države članice EU, je 10 odstotkov. Slovenija je trenutno na dveh odstotkih, kar je posledica varčevalnih ukrepov v obdobju finančne krize in posledično zaostrenega stanja na področju javnih financ – ukinitve oprostitve plačevanja trošarin na biogoriva v letu 2014. S to uredbo se za leto 2017 predpisuje obvezen delež najmanj 6,2 odstotka (v letu 2018 – 7 odstotkov in v letu 2019  8,4 odstotka). Da bi ta delež lahko dosegli, je vlada sprejela več ukrepov, in sicer delno liberalizacijo cen goriv na avtocestah in hitrih cestah, pri še vedno reguliranih cenah na vseh drugih cestah pa je v prodajni ceni zajet tudi strošek primešavanja biogoriv. Država izvaja tudi dodaten ukrep – spodbuja nakup električnih in hibridnih vozil. Na voljo so enkratne nepovratne investicijske spodbude, na primer do 7.500 evrov za nakup električnega vozila in tudi ugodna posojila.