Mehanizmi pomoči po Evropi precej različni

Evropska komisija tako v vmesnem poročilu o sektorski preiskavi mehanizmov električne zmogljivosti ugotavlja, da ti mehanizmi sicer lahko povečajo zanesljivost oskrbe z električno energijo, vendar pa številne države članice ne izvajajo ustreznih in doslednih analiz dejanske potrebe po tovrstnih ukrepih. Po mnenju komisije bi nekateri obstoječi mehanizmi zmogljivosti lahko bili tudi bolj ciljno usmerjeni in stroškovno učinkovitejši, saj lahko nepotrebni in slabo zasnovani  ukrepi izkrivljajo konkurenco, ovirajo čezmejni pretok električne energije in odjemalcem povzročajo višje stroške kot bi bili potrebni.

Komisija je med preiskavo, ki jo je začela aprila lani, zbrala informacije od več kot 120 udeležencev na trgu in javnih organov o preteklih, sedanjih in načrtovanih mehanizmih zmogljivosti v 11 državah članicah (Belgija, Danska, Francija, Hrvaška, Irska, Italija, Nemčija, Poljska, Portugalska, Španija in Švedska). Opredelila je 28 mehanizmov zmogljivosti, ki se lahko razdelijo na šest različnih vrst. Ugotovila je, da države kot mehanizem zmogljivosti najpogosteje uporabljajo strateške rezerve, s katerimi plačajo posamezne elektrarne, da začnejo obratovati, kadar je to potrebno. Iz nedavnih pobud držav članic je mogoče sklepati, da obstaja splošna težnja k bolj odprtim in vključujočim mehanizmom, ki so načeloma odprti za udeležbo vseh kategorij ponudnikov zmogljivosti. To je po mnenju komisije korak v pravo smer, saj bi za oblikovanje resnične energetske unije ter zagotovitev čim nižjih stroškov za odjemalce in podjetja omenjeni mehanizmi morali biti odprti za vse vrste ponudnikov, tako domače kot tuje, in to ne glede na tehnologijo.

Dejanska primerjava med državami precej otežena

Do uvedbe mehanizmov zmogljivosti je dejansko prišlo, ker so številne države članice EU  izrazile zaskrbljenost, da se zaradi nezadostnih naložb, ki so posledica tako negotovih razmer na trgu kot regulativnih posegov, lahko zgodi, da ne bo mogoče zadovoljiti povpraševanja po električni energiji. Poleg tega mora oskrba v celoti kriti povpraševanje tudi v primeru pomanjkanja različnih obnovljivih virov energije (npr. ker v določenem obdobju ni dovolj vetra ali sonca).
To domnevo potrjujejo tudi predhodni rezultati preiskave, ki kažejo, da trenutno trg sam morda ne more ohraniti ustrezne ravni zanesljivosti oskrbe v nekaterih regijah. Vzroke gre delno pripisati razmeroma nizkim zamejitvam cen v več državah in temu, da vlagatelji ne verjamejo, da se bodo cene električne energije v obdobjih pomanjkanja dovolj povišale, da bi spodbudile naložbe v nove zmogljivosti.

Cilj tekočih načrtov glede reforme sedanje zasnove trga z električno energijo, ki je eden od ključnih ciljev evropske energetske unije, je bistveno izboljšati delovanja trga v prihodnosti. Vendar so v posebnih primerih mehanizmi zmogljivosti morda potrebni, na primer za premostitev prehodnega obdobja, v katerem lahko pride do pomanjkanja.
Rezultati omenjene preiskave še kažejo, da so bili številni obstoječi mehanizmi zmogljivosti zasnovani brez predhodne ocene, ali na zadevnem trgu obstaja težava z zanesljivostjo oskrbe. Skoraj polovica obravnavanih držav članic ni ustrezno določila ustrezne ravni zanesljivosti oskrbe pred uvedbo mehanizma zmogljivosti.

Poleg tega so med državami članicami velike razlike v metodah za oceno zanesljivosti oskrbe, kar otežuje čezmejno primerjavo in sodelovanje. Številne ocene so izvedene zgolj z nacionalnega vidika in ne upoštevajo možnosti dobave iz sosednjih držav. Brez temeljite in bolj usklajene metode za ugotavljanje težav in izračun tveganja obstaja nevarnost, da bi mehanizmi zmogljivosti prek javnih sredstev financirali drago in nepotrebno zmogljivost, kar bi privedlo do višjih cen za odjemalce in podjetja v EU.

Vmesno poročilo izpostavlja tudi znatne težave glede zasnove mehanizmov zmogljivosti v številnih državah članicah. Prvič, Komisija je ugotovila, da veliko držav članic ni ustrezno ocenilo, kaj bi bil najboljši način za izboljšanje zanesljivosti oskrbe. Drugič, v večini držav članic cena, ki se plačuje za električno zmogljivost, ni določena s konkurenčnim postopkom, temveč jo določi država članica ali pa se o njej dvostransko dogovorita država članica in ponudnik zmogljivosti. To predstavlja resno tveganje za preplačilo, kar pomeni subvencioniranje ponudnika. Tretjič, številni mehanizmi zmogljivosti ne omogočajo udeležbe vseh potencialnih ponudnikov zmogljivosti ali tehnologij, kar lahko po nepotrebnem omejuje konkurenco med dobavitelji ali zvišuje ceno, ki se plačuje za zmogljivost. Poleg tega je preiskava pokazala tudi, da je elektrarnam iz drugih držav članic redko dovoljeno, da neposredno ali posredno sodelujejo v nacionalnih mehanizmih zmogljivosti.

Če bodo ti pomisleki potrjeni, bo to pomenilo, da lahko mehanizmi zmogljivosti izkrivljajo konkurenco in prispevajo k višjim cenam električne energije, saj neupravičeno dajejo prednost posameznim proizvajalcem ali tehnologijam, ter da lahko ustvarjajo ovire za čezmejno trgovanje z električno energijo.

Kot rečeno, gre za vmesno poročilo, komisija pa pripombe nanj sprejema do 6. julija. Glede na prejete pripombe bo nato do konca tega leta objavila tudi končno poročilo o rezultatih sektorske preiskave o omenjenih mehanizmih za spodbujanje zadostnih proizvodnih zmogljivosti. Rezultati omenjene preiskave pa bodo upoštevani tudi v zakonodajnih predlogih o spremenjeni zasnovi trga z električno energijo. Vmesno poročilo je sicer  dostopno na spletni strani http://ec.europa.eu/competition/sectors/energy/capacity_mechanism_report_sl.pdf .