Na obisku pri Ljubu Kogoju

Ljubo Kogoj je po poklicu tehnik za cestni promet in v Elektrodistribucijski enoti Tolmin v okviru podjetja Elektro Primorska opravlja delo vzdrževalca transportnih sredstev. Je nedvomno zanimiva oseba in v kolikor mu čas dopušča, poleg skrivnosti vozil, rad odkriva tudi skrivnosti elektrotehnike, paranormalnih pojavov, človekovega zdravja, kovaške tehniške dediščine, itd.

Januarja nam je v pogovoru predstavil predvsem delovanje avtoparka v Elektrodistribucijski enoti Tolmin, na katerega je zelo  ponosen. Avtopark na tej lokaciji je sestavni del širše prometne infrastrukture podjetja Elektro Primorska, ki sicer obsega tudi vzdrževanje transportnih sredstev na lokacijah v Novi Gorici, Sežani in Kopru.  

Kdaj in kje se je začel razvoj vašega avtoparka? 

Pospešen razvoj avtoparka z vzdrževalno dejavnostjo avtomobilske tehnike sega v leto 1976, ko sem tudi sam nastopil delo. Začelo se je v preprosti garažici v mogočni stavbi v Zalogu 11, Tolmin, kjer je v preteklosti deloval celo mlin, žaga in mala hidroelektrarna. Po prihodu v podjetje smo garažo opremili po takratnih zmožnostih za vzdrževalna dela na vozilih, jo preoblikovali v avtomehanično delavnico in jo dopolnili s skladiščnimi in pisarniškimi prostori. Sama infrastruktura avtoparka je bila takrat še raztresena, saj so bile garaže za tovorna vozila in priklopnike ter pralnica na drugi bolj oddaljeni lokaciji. Po približno dobrem letu dni sodelovanja z edinim takratnim voznikom Francetom Podreko je prišlo do hude prometne nesreče s smrtnim izidom. Izgubil sem sodelavca, ki mi je uspel nakazati osnovne smernic in spoznavati organigram podjetja.

Kako ste se organizirali po kadrovski in strokovno transportni plati?     

Tako zaradi izgube sodelavca, kakor tudi zaradi zahtevnosti del, vezanih na pogonsko pripravljenost, je bil sprejet nov voznik in upravljavec avtodvigala Vojko Kavčič, pozneje dobro znan v slovenskih distribucijskih športnih krogih. Kadrovsko smo začasno ekipo dopolnili še z drugim poklicnim voznikom Ivanom Kutinom. Tako je tričlanska ekipa ostala nespremenjena do leta 1988. Sicer pa se je delovanje našega avtoparka začelo z vzdrževanjem petindvajsetih vozil leta 1976, predvsem iz programa takratnega IMV-Renault in Zastave iz Kragujevca. Organizacijske spremembe in s tem večanje števila transportnih sredstev so zahtevale svoje. Do leta 1988 je avtopark štel že 47 registriranih vozil, kar je narekovalo potrebo po kadrovski dopolnitvi. Tako je bil sredi leta 1988 sprejet novi član kolektiva Zoran Šorli, ki je po letu 1992 tudi prevzel vodenje oddelka.

Na kakšen način ste doslej v avtoparku spremljali vzdrževanje transportnih sredstev? 

V samem oddelku se od vsega začetka vodi knjiga vzdrževanja transportnih sredstev, v kateri je vpisan in evidentiran vsak operativni poseg na vozilih.  Cestno vozilo namreč ni samo transportno sredstvo, temveč tudi predmet velike materialne vrednosti, ki zahteva pozorno in natančno vzdrževanje, s katerim povečujemo obratovalno pripravljenost in življenjsko dobo vozila. Iz samega registra vzdrževanja posameznega vozila je razvidno, da so določeni delovni procesi lahko zelo zahtevni in zapleteni, saj področje delovanja vozila prevzema senzorska tehnika z elektroniko, kar nakazuje neverjeten razvoj avtomobilske tehnike. 

Kako se je spreminjala struktura vozil?  

Po letu 1990, ko se je v fazi nastajanja nove države avtomobilski trg sprostil,  se je tudi sama struktura vozil spremenila. Tako zaobjemajo danes avtopark Elektrodistribucijske enote Tolmin modeli iz sedmih svetovnih avtomobilskih tovarn. Tovorni program pokriva Mercedes, ki je v podjetju prisoten že od mojega prihoda leta 1976, in Iveco. Divizijo terenskih vozil pokrivajo Land Rover, Toyota in Fiat. Program kombibusov za prevoze elektromontažnih skupin in osebni program vozil pa v večini pokriva nemški Volkswagen in francoski Renault. Tu je pomembno omeniti, da se je prav uvajanje programa Volkswagnovih vozil, ki je v Elektro Primorski številčno, začelo z letom 1985 prav v Elektru Tolmin. Vmes v osemdesetih letih so število vozil dopolnjevali še modeli Mariborskega TAM-a in Japonskega proizvajalca v devetdesetih letih Daihatsu Feroza.

Doslej je bilo zelo pestro tudi na področju širjenja objektov, ki so potrebni za opravljanje vaše dejavnosti. Katere so bile večje spremembe?  

Zaradi zahtevne dejavnosti in širitve se je proti koncu prejšnjega stoletja pojavila tudi potreba po spremembi poslovno upravne operativne prostorske infrastrukture. Tako smo se leta 1997 preselili iz Zaloga na novo lokacijo na Dobrave blizu Tolmina, kjer je zrasel nov servisno skladiščni objekt. Tu so dobili prostore: Nadzorništvo Tolmin, obe elektromontažni skupini, nabava s skladiščem ter avtopark z operativno delavniškimi in pomožnimi prostori, kot so kompresorska postaja, skladiščni prostori, pisarniški prostori, avtopralnica, garaže ter parkirni prostori. V tem kompleksu se je pozneje zgradilo še novo upravno stavbo. Tu imamo danes glede na zahtevnosti in potrebe dejavnosti dobre delovne pogoje. 

Kolikšno število transportnih sredstev imate danes registriranih? Jih lahko v vašem oddelku sami vzdržujete ali potrebujete pomoč?   

Danes oddelek avtoparka Elektrodistribucijske enote Tolmin obsega 51 registriranih transportnih sredstev, in sicer tovorni program, osebni program, terenski program, delovne stroje, priklopnike, prikolice. Zaradi specifičnosti oziroma zahtevnosti novih tehnologij v vzdrževanje vozil vključujemo tudi specializirane pooblaščene servise. Področje mehatronike je danes zelo zahtevno, saj pokriva različna znanja s področij strojništva, elektrotehnike in informatike. Pri tem je kot osnova zelo pomembno upravljanje s človeškimi viri in inteligentno vodenje postopkov, zato je potrebno tudi dobro poznavanje psihologije ljudi, dela, prometa itd. Gre za timsko delo in brez dobro delujoče in usklajene ekipe proces vzdrževanja vozil ne bi mogel učinkovito potekati. To je nujno potrebno za opravljanje osnovne dejavnosti, ki je v zagotavljanju zanesljive kakovostne oskrbe odjemalcev z električno energijo. To seveda velja tudi za druga distribucijska podjetja, saj danes brez avta nihče nič ne more.  

Ste tudi vnuk znanega kovaškega mojstra Antona Kogoja iz Baške grape. Kaj je danes obiskovalcem na voljo v  kovačiji (Klavže 16)?   

V kovačiji, ki sem jo obnovil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je še vedno vse potrebno orodje in veliko izdelkov. Če spustim vodo na kolesa, kovačija še vedno obratuje. Moj oče se je prekvalificiral v strojnika in dobil delo v elektrarni, kljub temu pa je še do leta 1985 ob popoldnevih delal v kovačnici. Tako je stara kovačija na vodo delovala približno osemdeset let. Še vedno bi lahko, če je ne bi povozile nove tehnike in tehnologije. Vendar še vedno razveseli vse, ki se želijo seznaniti s preteklostjo kovaške obrti in vasi Klavže. Znamenita vas je svoje ime dobila prav po orodju, s katerim so ljudje nekoč iz reke vlekli plavajoči les.

Miro Jakomin