NEPN mora dolgoročno začrtati pot naše energetike

Energetika sodi v resor ministrstva za infrastrukturo, na katerem je dobro leto ministrica mag. Alenka Bratušek. Bratuškovo poznamo kot odločno političarko še iz časov, ko je bila prva predsednica vlade. Tako kot nas je takrat s svojo ekipo in ustreznimi ukrepi obvarovala bankrota in posega iz tujine, tako se tudi zdaj zdi, da je na bolj ali manj moškem resorju prevzela vajeti v svoje roke.

Alenka Bratušek je po izobrazbi magistrica znanosti s področja menedžmenta neprofitnih organizacij. V Celju je zaključila Srednjo naravoslovno-matematično šolo, diplomirala je na Naravoslovno-tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in leta 2006 magistrirala na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani s področja menedžmenta neprofitnih organizacij. Pred vstopom v politiko je bila šest let direktorica Direktorata za proračun, pred tem je vodila sektor za državni proračun. Na predčasnih državnozborskih volitvah leta 2011 je bila izvoljena za poslanko. Leta 2013 je bila kot prva ženska v zgodovini naše države izvoljena za predsednico vlade. Od 13. septembra 2018 je ministrica za infrastrukturo.

Dolgo časa ste delovali na področju javnih financ. Kako vam sedanje področje dela odgovarja glede na vašo izobrazbo in pridobljena znanja?

MzI je veliko po številu zaposlenih in obsežno po področjih, ki jih pokriva. En del je z eno besedo transport, drugi del pa energetika. Dobro poznavanje proračuna in javnih financ mi je tudi pri delu v politiki zelo pomagalo. Tam sem dobila res širok pogled v takorekoč vsa področja, s katerim se mora država ukvarjati. Energetika je specifično, hkrati pa tudi zelo zanimivo področje, tudi za žensko, kljub temu, da je to na žalost še vedno bolj moški svet.

Kako vidite vašo funkcijo, je povsem politična ali tudi strokovna?

Ministrica je popolnoma politična funkcija, kar pa ne pomeni, da sprejemamo odločitve brez strokovnih podlag in argumentov. Eden od razlogov, zakaj sem se odločila za vstop v politiko, je ravno ta, da kot uradnik, tudi če najvišji v upravi, lahko le predlagaš strokovne odločitve, ki pa jih potem sprejemajo v sferi politike. Sama o energetiki nikoli ne bom vedela toliko kot ljudje, ki na tem področju delujejo 30 ali 40 let, seveda pa moram razumeti osnove.

Ste se pred prevzemom funkcije kako podučili s področja energetike?

V največji meri sem na prejšnjih funkcijah dobila zelo dober vpogled v posamezna področja. Imam dobro ekipo: državnega sekretarja, ki je velik energetski poznavalec, imam sodelavce, ki so veliki strokovnjaki in vse to znanje s pridom uporabljam pri svojih političnih odločitvah.

V kakšnem stanju ste prevzeli ministrstvo? Je bilo na področju energetike veliko nedokončanih projektov?

Prav hudo mi ne pomaga, če sem kritična do svojih predhodnikov da določene stvari, ki bi morale biti rešene, še niso. Dejstvo je, da pri dveh največjih strateških dokumentih pravzaprav ni bilo narejenega skoraj nič. Gre za NEPN in EKS. Ne pomaga ne jok ne stok, mi smo zavihali rokave in začeli nemudoma delati na teh dveh dokumentih. Ne bosta sicer pripravljena v roku, ki ga od nas zahteva Evropska komisija, ampak se mi zdi bolj kot hitrost pomembno to, da bosta dokumenta dolgoročno dobro začrtala pot naše energetike. Dejstvo je, da je ta v tem trenutku ne le dobra, pač pa svetovno primerljiva in v odličnem stanju. Naša naloga pa je, da v tem ključnem obdobju začrtamo pot, ki bo dolgoročna, za nekaj desetletij in vsaj tako dobro zastavljena kot je današnja.

Štiriletni mandat je sicer videti veliko, vendar ta doba pri dolgoročnih projektih ne pomeni prav veliko. Katere energetske projekte bi v času vašega mandata radi dokončali ali morda začeli?

NEPN in EKS sta nedvomno najpomembnejša. A to sta dokumenta. Če govorimo o konkretnih projektih, bomo morali začeti z gradnjo odlagališča za jedrske odpadke v Vrbini. Tudi področje, ki ga še nisem omenila in je bilo zapostavljeno ali se ga niso pravočasno lotili, je rudarstvo. Leta 2021 praktično poteče velika večina koncesij na tem področju. To pomeni, da moramo do takrat opraviti še veliko dela. Teh koncesij imamo kar 132. Spreminjamo energetski zakon, čeprav je bil sprejet v času ko sem bila predsednica vlade in smo ga enkrat že dopolnili, a ga moramo zaradi EU direktiv ponovno. Imamo več razpisov za OVE in URE. Zaostajamo na EU razpisu, ki je povezan z zmanjšanjem energetske revščine, kar je še pred mojim mandatom, a tudi v enem letu nismo napredovali, še sama težko razumem zakaj. Ob tem se sprašujem, kje je meja birokracije da bi se določene stvari speljale hitreje. Ne gre za veliko denarja, 5 mio evrov imamo na mizi, a ne uspemo speljati teh stvari. Tudi to je ena od nalog, ki jih moramo izvesti, saj je spopadanje z energetsko revščino velika prioriteta Evropske komisije tudi za novo finančno perspektivo. Če ne bomo znali porabiti teh 5 mio evrov, kako bomo zagovarjali, da potrebujemo še več denarja za ta namen?

V kakšni fazi ste trenutno glede EKS in kdaj lahko končno pričakujemo sprejetje?

Kot rečeno, do zdaj je bilo narejenega bistveno premalo. Vendar se bolj kot z EKS v tem trenutku ukvarjamo z NEPN. Slednji je za obdobje do 2030 in je tako ali tako tudi del koncepta EKS. NEPN je za obdobje do 2030, EKS pa do 2050 oz., ker smo tako pozni, do leta 2060. NEPN res zelo aktivno pripravljamo. Ravno te dni (posneto sredi novembra, op. p.) imamo na mizi okoljsko poročilo, ki je kar strogo do predvidenih ukrepov. Vemo, kakšna je naša trenutna energetska mešanica, tretjina iz OVE, NEK in TEŠ. Vemo, da je cilj čim več električne energije iz OVE, a jaz si želim, da bi bil NEPN ambiciozen. Čim več je možno iz OVE, vendar mora biti v tem dokumentu hkrati jasno zapisano, s katerimi ukrepi bomo to izvedli. Okoljsko poročilo je do nekaterih rešitev iz NEPN kritično. Torej nas še čakajo izzivi da pridemo do končne faze. Kakorkoli, imamo cilj da v zgodnjih mesecih 2020 NEPN spravimo na vlado, kasneje pa gre dokument še v Bruselj na preverjanje, če smo dovolj ambiciozni. Jaz si želim, da bi bila Slovenija zelo ambiciozna država pri OVE, vendar moramo obenem povedati, kako. To je moja zahteva. Ne bom se podpisala pod dokument, kjer bo npr. pisalo, da bomo 55 % energije dobili iz OVE, ob tem pa ne znali povedati, kako. Se pa strinjam, da je velik del naših kapacitet na področju OVE še neizkoriščen.

Letos se je veliko govorilo okoli gradnje drugega bloka JEK2, še posebej po javni podpori predsednika vlade. Kakšno je vaše stališče o tem?

Najprej bi rada poudarila, da je NEK absolutno varna in učinkovita in s strani mednarodnih inštitucij ocenjena med najboljšimi na svetu. Drugo dejstvo je, da je električna energija iz NEK v tem trenutku ena od najcenejših. Tretje dejstvo je, da se življenjska doba NEK počasi izteka. Vsekakor bo treba poiskati odgovor, kako bomo to energijo nadomestili. Sama si danes ne upam reči, da potrebujemo JEK 2, vseskozi pa odgovarjam, da bo moral na to vprašanje dati odgovor deloma NEPN, čeprav je kratkoročen, absolutno pa EKS. Nikoli na to vprašanje ne odgovorim z da ali ne, ker bi bilo neodgovorno, da brez številk in ustreznih izračunov lahkotno vržeš na mizo potrebo ali nasprotovanje po novem bloku. Še prej pa moramo rešiti problematiko jedrskih odpadkov. Leto 2025 je zadnji rok za nas in Hrvaško, da stvari spravimo pod streho, šele po tem se lahko pogovarjamo o drugih alternativah.

Koalicijska pogodba v zvezi z novo jedrsko elektrarno predvideva izvedbo referenduma. Naj bo po vaše ta odločilen ali naj prevlada mnenje stroke? Ali smo sploh sposobni sprejeti tako pomembno odločitev?

V  vsakem primeru moramo najprej pridobiti odločitev, ki bo temeljila na strokovnih argumentih, seveda pa je na koncu tudi politična. Sama nimam nikakršnega problema o tem da vprašamo ljudi ali se strinjajo s to rešitvijo. Na strani politike pa je velika odgovornost, da ljudem dajo na mizo vse argumente za odločitev za ali proti. Referendumi do zdaj so bili v naši državi praviloma populistični in niso temeljili na strokovnih argumentih. Če bodo številke pokazale, da potrebujemo JEK 2, da bomo vsaj toliko energetsko neodvisni kot smo danes, bo treba v nasprotnem primeru povedati, kaj je alternativa. Če ne bo JEK 2, ali to pomeni, da bomo elektriko uvažali, kar je lahko dvakrat dražje, ali to pomeni delovanje TEŠ-a do kdo ve kdaj, ali to pomeni, da smo sposobni vso to energijo zagotoviti iz sonca, vetra, biomase, vode itn. Skratka, treba je dati ljudem možnost odločitve, ampak pred tem temeljito razložiti, kaj njihova odločitev prinese s sabo. Imamo namreč slabo evropsko izkušnjo z zelo pomembnim referendumom, ki so ga ljudje vzeli kot nepomembnega, to je seveda referendum o Brexitu.

Ali se strinjate, da bi bila odločitev na referendumu zavezujoča?

Če se gre na referendum, bi morala odločitev obveljati. A še enkrat poudarjam, da je treba ljudem prikazati pravo sliko. Če se bo npr. pokazalo, da manjka energije z drugimi viri ne bomo znali nadomestiti, potem na položnicah ne bo več pisalo npr. 55 evrov, pač pa 100. To morajo ljudje, ko se bodo odločali, vedeti.

Letos se je že dvakrat sestala meddržavna komisija za spremljanje izvajanja pogodbe o NEK, na srečanjih pa je bila ena osrednjih tem tudi vprašanje izgradnje odlagališča, ki ga mnogi postavljajo tudi kot enega ključnih pogojev za nadaljnje odločitve glede izrabe jedrske energije. Kaj ste se uspeli glede tega dogovoriti oziroma, kdaj lahko pričakujemo, da bo to zgrajeno?

S hrvaškim kolegom Čorićem več kot dobro sodelujeva. Na področju meddržavne komisije so bili narejeni veliki koraki naprej, takšni kot v zadnjih 10 letih niso bili. Na primer potrjena je bila revizija programa odlaganja NSRAO, kar se je vleklo od leta 2005 dalje. Zdaj smo ga končno spravili pod streho. Sprejeli smo tudi dogovor, da gre Slovenija v tem trenutku sama v gradnjo odlagališča, na mizi je že dokumentacija. Sprejema se DPN za gradnjo odlagališča visoko radioaktivnih odpadkov, ki se zdaj suho shranjuje v NEK. Skratka, stvari se premikajo. Dejstvo je, da gre za odpadke, ki bodo ostali za nami še vrsto let. Pri jedrski energiji je to eden večjih problemov, ko se odločamo za ali proti. Hrvaška bi sicer rada v odlagališče spravila še delež ostalih institucionalnih odpadkov, vendar na naši strani v tem trenutku za to nimamo pravne podlage. Ministru sem zelo jasno povedala, da ne bo nobenega podaljševanja roka. Če bi se s Hrvaško v prihodnje dogovarjali, bi morali najprej spremeniti občinske akte. Mi gremo torej v gradnjo sami, še vedno pa dopuščamo odprta vrata.

Temelj prihodnje energetske oskrbe naj bi bili obnovljivi viri energije, pri izgradnji katerih pa se precej zapleta. Vlada vsako leto namenja tudi določena sredstva za vstop novih proizvodnih enot na OVE v podporno shemo, pri čemer pa kljub dopolnitvam razpisnih pravil ne dosegamo želenih učinkov. Načrtujete na tem področju kakšne spremembe, morda spremembo zakonodaje, s čimer naj bi pospešili in poenostavili umeščanje teh objektov v prostor?

V tem trenutku velikih sprememb ne načrtujemo. Še vedno subvencioniramo OVE in URE, smo pa v zakonu o dohodnini, ki je bil ravnokar sprejet, dodali bistveno nižjo boniteto za električna vozila. Sama se od samega začetka po mestu vozim z električnim golfom. Želela bi si, da bi mi sledili moji kolegi, res pa je, da so taka vozila še vedno relativno draga in je tudi boniteta za uporabo službenih vozila ekstremno visoka, ki pa smo jo res zelo znižali. Če je avto vreden 40.000 evrov, bi bila prej boniteta 600 evrov na mesec, s 1. 1. 2020 pa bo le 120. Dodana je še določba, če je avto vreden več kot 60.000, ne plačaš bonitete 1,5 % za celo vrednost, pač pa le od 60.000 navzgor. Če kupiš Teslo za 120.000 evrov za službeni avto, plača podjetje do 60.000 0,3 %, nad 60.000 pa 1,5 %. Mislim, da gre za res velik korak. Zavedamo se, da so električni avti dragi, res pa je, da jih država subvencionira: Imamo eno najvišjih subvencij v EU, a verjamem da se bo v prihodnosti cena avtomobilov znižala. Pripravljamo novelo energetskega zakona, da bi bile možnosti subvencij tudi za plinska tovorna vozila. Na področju transporta smo pri OVE v zadnjih desetletjih zelo malo naredili.

Hidroelektrarne so dragocen obnovljiv vir, vendar gradnja HE Mokrice precej zamuja za načrti, premikov na srednji Savi je malo, Mura je odpisana, čeprav so Dravske elektrarne oziroma HSE v ta projekt vložile že nekaj milijonov evrov. Kakšne bodo vaše nadaljnje poteze v zvezi s temi projekti?

Se v celoti strinjam. Energetski potencial za pridobivanje električne energije v naši državi je velik, ga relativno uspešno izkoriščamo, imamo pa še kapacitete za rast. Tu pa trčimo v izzive, ki nam jih postavljajo okoljski standardi, rečeno zelo milo. Zavedam se, da je naša država ena od najlepših na svetu, če ne celo najlepša. Treba je ohranjati naravo, zanjo skrbeti, skrbeti za biotsko raznovrstnost, za živalske vrste, vendar ne smemo pozabiti, da so po moji oceni ljudje na prvem mestu. Tukaj bo treba poiskati rešitve, s katerimi bomo ugotovili, s kakšnimi izravnalnimi ukrepi lahko zagotovimo postavitev zadnje hidroelektrarne na spodnji Savi in do leta 2030 vsaj prvih treh na srednji Savi.

Ali nameravate predlagati kakšne zakonske spremembe s tem v zvezi?

To ni zakon, ki bi ga pripravljali na našem ministrstvu, smo se pa v koaliciji že pogovarjali in predsednik vlade je jasno poudaril, da neko društvo z minimalnim številom članov ne more biti predstavnik, ki bi lahko zrušil za državo tako pomembne projekte.

Elektrogospodarstvo je že dobro desetletje organizirano med dva stebra, vendar v tem času stalno potekajo razprave o smiselnosti takšne organiziranosti. Prav tako se že nekaj časa izpostavlja vprašanje sedanje razdrobljenosti distribucijskih podjetij. Ali v tej smeri v prihodnje načrtujete kaj sprememb?

Dva stebra se med sabo prepletata, prav pri vodni energiji pa ju srečamo skupaj. To za slovensko energetiko ni nujno slabo, tudi ne za konkurenčnost. Glede distribucije sem že jasno povedala, da je potreben resen razmislek o potrebnosti družbe SODO. Dejstvo je, da je bila ustanovljena, ker je morala biti, saj distributer in prodajalec ne moreta biti v eni družbi, vendar danes ni več tako. Ker pa se v energetiki spremembe ne dogajajo čez noč, jih je treba domisliti in na podlagi argumentov sprejemati odločitve. Delovanje družbe SODO tudi podraži ceno električne energije. Če ta strošek odštejemo s položnice, bo cena za gospodinjstva nižja. Kot rečeno, to je eden od izzivov na naši mizi, na katerega bomo našli odgovor. Se bom pa tu dotaknila še ene teme, ki je dodobra razburkala slovensko energetiko, to so spremembe aktov, ki sem jih predlagala in to izključno z namenom, da se jasno opredeli odgovornost. Na primeru Petrola smo spremljali metanje žogice z enega koša v drugega in spet ni bil nihče kriv in odgovoren. Zato sem predlagala spremembe aktov, kjer bi jasno zapisali, kako teče tok odločanja, saj sta konec koncev ministrstvo in vlada 100 % lastnik treh podjetij, ki so monopolna in ne delujejo na trgu, opravljajo gospodarsko javno službo in je vlada odgovorna za dobro delovanje teh podjetij. Naletela sem na buren odziv, pa nisem imela v mislih nobenega kadrovskega cunamija, ampak da bi jasno vedeli, kdo pije in kdo plača. Na žalost tudi moji kolegi v koaliciji očitno še vedno raje ribarijo v kalnem.

Elektroenergetske strategije in bilance bodo tudi v prihodnje po vsej verjetnosti kot enemu ključnih omejitvenih dejavnikov temeljile na podnebni sprejemljivosti. Ali in v kolikšni meri bo pri tem upoštevan kriterij »samozadostnosti«, torej možnosti zagotavljanja potreb iz lastnih virov?

Kot veste, je zadnja sprememba energetskega zakona dala še dodatno možnost za energetske skupnosti in tudi na ministrstvu pripravljamo svojo lastno sončno elektrarno. Tudi tukaj bi si želela, da bi stvari tekle malo hitreje. Verjamem, da bomo v prvi polovici leta 2020 ta projekt pripeljali do konca, ne le z besedami in zakoni, ampak tudi z dejanji.

Vemo, da na področju umeščanja v prostor nimate kompetenc, vendar so postopki zelo dolgotrajni in ovirajo uspešnost projektov. Ali razmišljate o tem, kako pospešiti te postopke?

Veliko se pogovarjamo na vladi, da bi določene zadeve spremenili. Ni normalno, da smo prvo HE pred sto in nekaj leti umeščali v prostor kakšno leto ali dve, zadnjo na spodnji Savi pa 18 let in je še ni. Avstrijo si večkrat postavljamo za zgled, tukaj pa tega očitno ne znamo. Bom dala primer z železnice. Za progo čez Karavanke smo mi zahtevali okoljsko presojo vplivov na okolje, Avstrijcem na drugi strani pa tega ni treba. Pa ne gre za novo progo, ista obstaja že koliko let, izboljšali bomo varnost, proga bo tišja. To so stvari, ki bi jih po moji oceni morali izboljšati in to brez škode za okolje.

Marca 2020 praznujete abrahama. Ali vam ta številka kaj pomeni?

Tudi če rečem ne, je neka prelomnica v življenju. Seveda se človek večkrat vpraša, kaj je v življenju dobrega naredil ali doprinesel, da je ta svet boljši, se pa posebej s tem ne obremenjujem. Zjutraj se zbudiš in je vse enako.

Pred leti ste s pomočjo pisatelja Tadeja Goloba napisali knjigo V svojih čevljih. Lahko kdaj pričakujemo nadaljevanje?

Za to knjigo sem se odločila iz ključnega razloga, da sem bila prva predsednica vlade in to v res kritičnem obdobju za državo. To ni avtobiografija, pač pa se osredotoča na tiste ključne stvari, ki so se v tistem času dogajale. Kljub temu, da je bil moj mandat kratek, je bil po moji oceni eden od bolj pomembnih po osamosvojitvi naše države. Grozilo nam je, da zgubimo finančno suverenost, grozilo nam je, da bo treba radikalno posegati v pokojnine in plače kot so to izvajali v Grčiji. Zdajšnje obdobje ni toliko kritično, se pa nikoli ne ve, kaj se bo še zgodilo. Tudi pred našo koalicijo so očitno turbulentni časi. Če pa bo nova knjiga, bo njen naslov Visoka napetost (Smeh).

Ali tiste toliko opevane čevlje še imate?

Imam, so v prostorih naše stranki na omari. Imajo neko zgodovinsko vrednost.

Kako ste kot ženska znašli na področju energetike, kjer večinoma prevladujejo moški?

Ko sem bila predsednica vlade, nas je za mizo na EU svetih sedelo 28, od tega le 4 ženske. Res je, da tam ena ženska odtehta za nekaj moških kolegov, govorim seveda o gospe Angeli Merkel, ampak nikoli se nisem ukvarjala s tem ali sem za tisto mizo kaj drugega kot predsednica vlade. Očitno mi je usojeno orati ledino na moških pozicijah, ker tudi na ministrstvu za promet, kamor zdaj spada energetika, pred mano ni bilo še nobene ženske. Zavezala sem se, da bom poskrbela, da bo v energetiki in na področju transporta več žensk. Za člane nadzornih svetov, za katere sem zadolžena, sem predlagala več žensk. Se pravi, da držim besedo, ne le na papirju, ampak tudi dejansko. V SODO je ena ženska od dveh članov, ki jih predlaga vlada, v Borzenu sta dve od treh in po preteku mandata predsedniku bo mesto prevzela ženska, imamo direktorico Agencije za energijo. Situacija sploh ni tako slaba. Seveda če gremo na raven podjetij, praktično še vedno skoraj ne srečamo ženske. Ampak to je povezano s tem, da je bila elektrika od nekdaj v rokah moških. Niti ni bilo interesa žensk in tiste, ki smo jih našli, ni bilo enostavno prepričati. Ampak časi se spreminjajo. Elektrika je ženskega spola in prav tako prihodnost. Verjamem, da bo tudi tukaj skozi čas drugače.

Življenje ministra je gotovo stresno in zahteva polno angažiranost. Kako vam uspeva koordinirati službene obveznosti z družinskim življenjem? Nekje sem prebral, da radi kuhate. Kaj vas polega tega še sprošča? Na kakšen način si polnite baterije?

Imam srečo, da se lahko ukvarjam s politiko, ker so moji otroci odrasli. Če se le da, skupaj pojemo kosilo za vikend. Takrat z veseljem in rada kuham. Verjetno zato, ker kuham le dvakrat na teden. Hči je že velika in rada pomaga, moški del družine pa tega ne počne najraje, so pa druge stvari v njihovi domeni. Narava, hribi, Sv. Jošt, Šmarjetna gora, včasih Kališče … tja rada zahajam. Pozimi smučanje, kolesarim pa ne prav rada. Vedno večkrat se usedem za klavir, to je še iz mladosti. Končala sem nižjo glasbeno šolo. Zdaj skušam obnoviti to znanje, ker je škoda, da bi šlo v nič. Na začetku je bilo težko, potem pa sem hitro prišla noter. Med letom mi za branje knjig ostane manj časa kot bi si želela, to pa poskušam nadoknaditi poleti. Popoldan, kolikor mi ostane časa, sem čisto normalna povprečna ženska.

Kako pa obvladujete stres, ki ga v politiki ne manjka?

S tekom. Tečem rada in to mi zelo sprazni glavo. Predvsem mislim, da v teh stresnih situacijah problemov ne smeš držati v sebi, ampak je treba stvari razčistiti. Taka sem od vsega začetka. Odkrita, tudi če je kaj narobe, povem in čim prej želim te svari razčistiti s tistim, ki je razlog za nesoglasja. Vendar takšno obnašanje v politiki ni prav pogosto.