NEPN priložnost za svetlo prihodnost

Dogodek je bil namenjen vsem zainteresiranim deležnikom, ki so na ta način dobili možnost vpogleda v strategijo in smer slovenskega razvoja energetske in podnebne politike. Predstavljeni so bili pogledi različnih strani, ki jih zadeva NEPN. V NEPN se namreč soočamo z nekaterimi duhovi iz preteklosti, kot so: velik delež energetsko intenzivne industrije, razpršena poseljenost, TEŠ 6 in veliki izdatki za subvencije za OVE. Slovenija mora namreč pripraviti celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) za obdobje od leta 2021 do leta 2030 in določil cilje, politike in ukrepe na petih razsežnostih energetske unije: razogljičenje, energetska varnost, notranji trg ter raziskave, inovacije in konkurenčnost.

Kot je v uvodnem nagovoru zbranim izpostavil direktor in urednik časnika Finance, ki je dogodek organiziral, Peter Frankl v Sloveniji želimo nekaj narediti, a nekatere stvari niso lahke in so vprašanje demokracije, ki pa jer povezana z odgovornostjo in, če hočemo imeti demokracijo, moramo imeti pametne ljudi. Opozoril je, da se moramo pogovarjati, tako pa gremo včasih v take skrajnosti, da se ne znamo več pogovarjati in se nič ne zgodi. Nikoli ne moremo vedeti, ali je smer, ki smo jo izbrali prava. Je pa dejstvo, da se ne zgodi nič, da ne bi imelo posledic.

 Predlog ključnih ciljev bodočega NEPN je uvodoma predstavil predstavnik vodilnega partnerja za izdelavo NEPN Instituta Jožef Stefan dr. Boris Sučić, ki je bil vključen v vse faze priprave dokumenta. Kot je dejal, je zelo pomembno, da se pogovarjamo in iščemo skupne rešitve, pri čemer pa je potrebno znanje. Znani so cilji podnebne in energetske politike Evrope in Slovenije. Slovenija si bo prizadevala izpuste toplogrednih plinov iz ne-ETS sektorja do leta 2030 zmanjšati za 20 odstotkov glede na leto 2005. Prepoznali so možnosti za povečanje URE za vsaj 35 odstotkov. Pri ciljih OVE predlagajo pri že zapisanem cilju, vsaj 28 odstotkov. Glede raziskav in inovacij pa je opozoril, da brez domačega znanja ne gre naprej. Naš skupni cilj je brezogljična nevtralnost do leta 2050 in to ne glede katere rešitve in scenarije zagovarjamo. Z ustreznim in usklajenim delovanjem in izvajanjem ukrepov vseh akterjev pa lahko v NEPN predlagamo zelo ambiciozne cilje.

Osnovno izhodišče vseh scenarijev NEPN je izboljšanje energetske in snovne učinkovitosti, povečanje rabe OVE in nizkoogljičnih virov in sprememba paradigme, saj tako, kot je sedaj, ne bo nikoli več. Že na začetku izdelave NEPN so prepoznali distribucijsko omrežje za hrbtenico prehoda v nizkoogljično družbo, zato moramo zagotoviti pospešen razvoj omrežja. Prav tako velik izziv predstavlja umeščanje objektov v prostor in zahteva intenzivno iskanje skupnih rešitev oziroma kompromisov, sicer ne bomo prišli do cilja. Največjo težavo pa zaradi naše geostrateške lege predstavlja promet, kar zahteva zelo kompleksne ukrepe, saj je ambicioznost Slovenije na tem področju zelo velika. Kot je izpostavil, ne smemo pozabiti na to, da kar ne bomo naredili v prometu, se bo preneslo v druge sektorje. Pri rabi končne energije scenariji kažejo, da so še prihranki oziroma prostor za občutno zmanjšanje. Pri prihrankih energije je bilo narejenega že ogromno, zlasti v gospodinjstvih, pa tudi v industriji, saj sicer brez prilagajanja ne bi preživela. Z ustreznimi viri financiranja in pilotnimi projekti pa bi lahko storila še več. Slovenija je redka država v regiji, ki bo dosegla ali celo cilje URE do leta 2030.

Opozoril je, da Slovenija na področju OVE do leta 2020 verjetno ne bo dosegla cilja. Pri cilju 2030 scenariji NEPN kažejo, da z dodatnimi ambicioznimi ukrepi cilj lahko dosežemo, če pa bi želeli izpolniti zahteve Evropske komisije, bi morali v prometnem sektorju v gorivo primešavati bistveno več biogoriv. Pri umeščanju v prostor moramo upoštevati najvišje okoljske standarde in sodelovati s strokovno in širšo javnostjo. Zelo pomembna razsežnost v NEPN je tudi energetska varnost, torej zagotavljanje zanesljive in konkurenčne oskrbe z električno energijo in cilj je vsaj 75-odstotna oskrba iz domačih virov. Zavedati se moramo, da nove tehnologije zahtevajo nova znanja, zato je treba vlagati v raziskave in razvoj. Brez sodelovanja ne bo pravih rešitev, zato je treba sistematično podpreti sodelovanje razvojno-raziskovalnih institucij, gospodarstva in skupno vključevanje v mednarodne projekte ter vseh ministrstev in drugih akterjev.

Brez sodelovanja vseh akterjev ne bo pravih rešitev

Mag. Rudi Vončina iz EIMV je predstavil okoljske izzive bodočega razvoja energetike in pripravo Celovitega poročila vplivov NEPN na okolje (CPVO). Kot je dejal, je proces priprave CPVO razdeljen v tri faze , pri čemer je pomembno vključiti čim več deležnikov. Sredi prihodnjega meseca bodo pripravljalci poročila zaključili pripravo osnutka, nato bodo imeli deležniki do sredine januarja možnost dati svoje pripombe na ta osnutek in tudi NEPN, vlada pa naj bi oba dokumenta potrdila aprila prihodnje leto.

Generalni direktor HSE mag. Stojan Nikolić je spregovoril o ključnih razvojnih izzivih HSE. Kot je dejal, ni razvoja brez problemov in. Energetika deluje znotraj okvirov, ki pa ga morajo postaviti drugi. Zato je potrebno sodelovanje in poslušanje. Sami moramo poskrbeti za tveganja, še zlasti glede samooskrbe, saj drugi ne bodo poskrbeli za nas. Po njegovih besedah je HSE pripravljen na izzive. Je pa pri tem izpostavil pomanjkanje strategije zapiranja Premogovnika Velenje in problematiko pridobitve koncesijske pogodbe. Dogovoriti se moramo, kaj želimo in, kako bomo nadomestili proizvodne vire, ko bodo ti enkrat ugasnili. Vsekakor pa nas bo to stalo.

Glavni direktor podjetja Plinovodi Marjan Eberlinc je predstavil trajnostne projekte spajanja sektorjev s projekcijo možnega razvoja do leta 2050. Kot je poudaril, je spajanje sektorjev plina in električne energije omogoča uravnoteženo oskrbo z energijo iz OVE, na kar je slovensko plinovodno omrežje pripravljeno. Bi pa morala Slovenija najprej poskrbeti za pilotni projekt, saj je spajanje sektorjev ključno pri nadaljnjem razvoju.

Poslovni direktor GEN energije Danijel Levičar je o razogljičenju kot novemu zagonu za razvoj jedrske energetike v EU in Sloveniji povedal, da je jedrska energija ključna v boju proti podnebnim spremembam in je v kombinaciji z OVE prava kombinacija za strateški razvoj Slovenije. Vsaka država suvereno odloča o svoji energetski mešanici. Ima pa Slovenija to prednost, da ima vso potrebno jedrsko infrastrukturo, znanje in ljudi, kar je velika konkurenčna prednost. Po njegovih besedah je drugi blok izvedljiv in konkurenčen, okolju in podnebju prijazen ter zanesljiv proizvajalec električne energije. Poleg tega je Slovenija jedrska država, ki se uvršča v svetovni vrh na področju jedrske varnosti. Ker je elektrika energija prihodnosti, mora biti trajnostna, to pa jedrska energija lahko zagotovi.

Udeležencem posveta je prof. dr. Andrej Gubina z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko v nadaljevanju predstavil energetske skupnosti in evropski projekt COMPILE s tega področja, pri katerem sodeluje tudi Slovenija.

Direktor Strokovne službe Združenja za inženiring pri GZS mag. Vekoslav Korošec je spregovoril o vplivih energetske tranzicije na slovensko gospodarstvo, pri čemer je opozoril, da je treba pri tem vključiti čim več domačega znanja, ki nam ga ne manjka. Po njegovih besedah industrijo zanima predvsem, kakšni bodo stroški prehoda in kakšna bo njihova konkurenčnost. Sama industrija je sama naredila že veliko, zlasti na področju URE. Prav tako uvaja številne projekte, kljub temu, pa so izzivi za industrijo v NEPN najzahtevnejši projekt v samostojni Sloveniji. Kot je poudaril, potrebujemo novo industrijsko politiko, ki bo naši industriji omogočila vire financiranja in razvoj, saj industrija ne more prevzeti glavnine stroškov energetskega prehoda.

Predsednik uprave Elektra Maribor mag. Boris Sovič je spregovoril stališčih in pogledih energetske tranzicije, ki so bili izoblikovani v okviru Akademije distribucije, kjer opozarjajo predvsem na vplive nihanj temperatur in naravnih ujm na omrežje, nezadostno jakost in robustnost omrežja zaradi elektrifikacije in vse večjega vključevanja novih naprav in virov na omrežje ter posledično potreb po večji proizvodnji, primeren omrežninski sistem ter na problem energetske revščine. Energetska tranzicija namreč ne sme biti vir razvojne krize, ampak razvojna priložnost.