30 let uspešnega obratovanja HE Solkan

Najvišjo proizvodnjo je HE Solkan dosegla leta 2010, in sicer 133 GWh. Tudi  letos pričakujejo visoko proizvodnjo, saj je do avgusta proizvedla več kot 100 GWh.  

Soške elektrarne Nova Gorica (SENG) sonaravno in ob večnamenski izrabi hidroenergetskih objektov proizvajajo električno energijo iz obnovljivega vira v petih velikih in 21 malih hidroelektrarnah ter izboljšujejo energetsko bilanco Slovenije s črpalno hidroelektrarno Avče.  

Od ideje do lokacije  

Posamezne etape na dosedanji razvojni poti HE Solkan je predstavila mag. Alida Rejec, direktorica področja razvoja v Soških elektrarnah Nova Gorica.  

Potrebe po električni energiji v kombinaciji z gospodarskimi in političnimi razmerami takoj po sprejemu Osimskega sporazuma so nudile možnost za uresničitev projekta o izrabi vode za proizvodnjo električne energije vse do državne meje. Soške elektrarne so priložnost smelo zagrabile. Prve zasnove za gradnjo HE Solkan so bile postavljene že v študiji Osnovni energetski projekt Soče iz leta 1959, ki je predvideval energetsko izrabo spodnjega dela reke Soče. Ta študija je bila podlaga nadaljnjim raziskavam za izdelavo variantnih rešitev.  

Lokacija HE Solkan je bila določena na osnovi dolgotrajnih in natančnih študij spodnjega dela reke Soče ter takratnih elektrogospodarskih razmer v državi. Elektrarna je bila zasnovana tako, da je omogočala izravnavo dnevnih pretokov reke Soče.  

Pri pridobivanju vseh potrebnih dovoljenj in soglasij za pričetek gradnje je pomembno vlogo odigrala mešana jugoslovansko-italijanska komisija za vodno gospodarstvo, saj je bilo potrebno uskladiti režim obratovanja z zahodno sosedo, Italijo. Pogajanja so bila pomembna tudi zato, ker je bil načrtovan objekt HE Solkan prvi tovrsten mednarodni projekt in je zahteval sodelovanje obeh držav.   

Študije, izdelane v šestdesetih letih, so predvidevale lokacijo pregrade in strojnice ob državni meji ali črpališču Mrzlek, dodatne raziskave in analize pa so pokazale, da je najugodnejša lega za elektrarno približno 700 metrov gorvodno od solkanskega železniškega mostu.  

Gradnja HE Solkan 1977 - 1985  

Gradnja solkanske elektrarne je bila v tehničnem in finančnem smislu velik in zahteven projekt. Dela so se pričela v decembru, leta 1977, z obratovanjem je elektrarna pričela leta 1984, ko sta bila pripravljena prva dva agregata, tretji agregat je začel obratovati leto kasneje. Po več kot desetletnih prizadevanjih so s krajšo slovesnostjo 26. decembra 1977 obeležili začetek gradnje hidroelektrarne Solkan.  

HE Solkan je bila zasnovana kot zadnja v verigi hidroelektrarn na Soči, ki bi prevzela vlogo izravnalne elektrarne in izrabljala del koristnega padca od elektrarne Plave do meje z Italijo. Prvi projekti so bili zasnovani z izvedbo z dvema agregatoma, s požiralnostjo 2 x 60 m3/s, sodobnejši pristop k načrtovanju je pokazal, da je optimalnejša rešitev s tremi agregati s skupno požiralnostjo 180 m3/s.  

Solkanska elektrarna je tipična pretočna elektrarna s tremi vertikalnimi Kaplanovimi turbinami in tremi trifaznimi sinhronimi generatorji. Njena instalirana moč je 31,5 MW, letna proizvodnja pa 105 GWh. Koristna prostornina bazena je 1,15 milijona m3 vode, njegovo dopustno nihanje 1,5 m, instalirani pretok pa 180 m3/s. V omrežje je vključena s 110 kV daljnovodom Solkan - Gorica, ki je bil zgrajen sočasno z elektrarno. Odločba o poskusnem obratovanju je bila izdana aprila 1985.  

HE Solkan - prva daljinsko vodena in brez posadke  

HE Solkan je bila zgrajena upoštevajoč moderne koncepte hidroenergetskih objektov, vključno s posluhom za  skupnost in z željo po večnamenski rabi hidroenergetskih objektov. Bila je prva daljinsko vodena elektrarna v Jugoslaviji in prva elektrarna brez posadke, ob tem pa je v celoti rezultat znanja domačih strokovnjakov. Povezava med elektrarno in centrom vodenja je takrat prvič stekla po optičnem kablu. Enak kabel je bil sicer malo pred tem vgrajen med Cankarjevim domom in pošto v Ljubljani, a še ni bil aktiviran.  

Kot se spominja direktor Soških elektrarn Nova Gorica Vladimir Gabrijelčič, so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vse sile usmerjali v to, da bi Soča še enkrat stekla čez generatorje in dala potrebno energijo, pri čemer je bilo sodelovanje različnih ustanov na višku, in dodaja: »Tudi razumevanje znotraj kolektiva za ta kompleksen in zahteven projekt je bilo izjemno. S ponosom smo gradili veliki hidroenergetski objekt. Posebej pomemben je bil podatek, da je elektrarna, ki tudi po 30 letih uspešno obratuje, rezultat znanja slovenskih in jugoslovanskih strokovnjakov. Taka izbira izvajalcev in dobaviteljev opreme sta bili rezultat prizadevanj nas iz Soških elektrarn, ki smo znali združiti tako gradbene kot elektro-strojne strokovnjake.«  

Ko so Soške elektrarne Nova Gorica 8. septembra 1984 zagnale prvi agregat hidroelektrarne Solkan, je Nova Gorica praznovala občinski praznik. Dobri temelji sodelovanja s krajani so bili postavljeni. Kakovostno in v obojestransko zadovoljstvo jih nadgrajujejo vse do danes. Soške elektrarne skladno z dogovori skrbijo za urejene brežine Soče do državne meje, za odstranjevanje naplavin ter s tem za varstvo pred poplavami in podobno.  

Od obratovanja po nivoju do obratovanja po moči  

HE Solkan je najprej obratovala po nivoju, kar pomeni, da se je spremembo moči dosegalo z denivelacijo čelne hidroelektrarne (HE Doblar). Z uvedbo trga električne energije se je režim obratovanja HE Solkan prilagodil tržnim zahtevam, to je obratovanje po moči. Zahteve po vršni energiji so namreč vse večje, kar v obratovanju pomeni več ustavljanj in zagonov elektrarne. HE Solkan zagotavlja tudi druge sistemske storitve, kot so sekundarna regulacija, zagon agregatov iz teme, otočno obratovanje in druge.  

Poleg tega je mag. Rejec še pojasnila, da so se v tridesetih letih obratovanja na objektu HE Solkan redno izvajala vsa tekoča vzdrževanja in zato ni bilo potreb po večjih vzdrževalnih posegih. Obnovljeni so bili samo komunikacijski in nadzorni sistemi. Ob tem so bile narejene spremembe enoagregatnosti START-STOP, dodatno vodno hlajenje transformatorja in podobno.  

Miro Jakomin