Letošnjega januarja in februarja je na Primorskem pihalo, da ne pomnijo tako. In ne samo dan ali dva, pač pa skorajda neprestano cela dva tedna! To je bilo preveč tudi za vsega vajene 'Ajdovce'. Na distribucijskem omrežju Elektra Primorska je trgalo vodnike, izolatorje in priključke. Za monterje so bile to izredne razmere, saj so se okvare vrstile druga za drugo. Na terenu so jih odpravljali po osemnajst ur, tudi ponoči. Kako so to doživljali, kako so se s tem spopadli, smo v nadzorništvu Ajdovščina povprašali kar na licu mesta.
Material je začel popuščati in se utrujati
»Na nadzorništvu sem že 35 let, ampak da bi tako dolgo obdobje pihalo, tega ne pomnim. Seveda je burja pihala že močneje, vendar za krajše obdobje, dan, dva ali tri. Spomnim se na primer, ko je odkrilo policijsko postajo, pa bivšo tovarno Lipa. Ajdovci pregovorno pravimo, da piha tri dni gor, pa tri dni dol. Mi pri burji do 100 km na uro niti ne reagiramo. To, kar je bilo zdaj, pa je bilo nekaj izjemnega. Začelo se je 30. januarja, vleklo je čez 100 kilometrov na uro in je trajalo do 13. februarja. Burja se je malce umirila le za praznik – 8. februarja, takrat smo delali samo do pol petih popoldan, a nikoli ni padla pod 120 km na uro. Po tem dnevu pa se je samo stopnjevalo. Še včeraj je pihalo 118 km/h (23. 2., op. p.),« je povedal vodja nadzorništva Jožef Černigoj.
Nadzorništvo Ajdovščina je največje območje Elektra Primorska. Meja s sosednjimi nadzorništvi poteka prek Razdrtega na vzhodu, Štanjela na jugu, Oseka na zahodu in Črnovrške planote na severu. Po besedah Černigoja imajo vse mogoče razmere: v dolini v zimskem času burjo, po hribih žled in sneg, po cestah snežne zamete, ki otežujejo dostope, … tako, da imajo kar 'pestro'. Imajo srednje napetostne 20 kilovoltne daljnovode, pa tudi drogove nižjih napetosti. Večinoma gre za betonske in železne drogove, po hribih, kjer so težko dostopni kraji in ne piha tako intenzivno, pa tudi lesene. Povsod, kjer so zatezna mesta, so drogovi betonski, pove Čenigoj. Ob letošnji burji so bili najbolj prizadeti kraji od Podnanosa do Oseka, pa planota Gora, Otlica, Kolk, Predmeja na višini 900 metrov in je bilo izredno mrzlo.
V nadzorništvu Ajdovščina je devet monterjev, trenutno pa je eden na daljši bolniški odsotnosti. Kot je povedal Černigoj, je bilo tokrat tako hudo, da dežurni monter ni mogel biti en sam, ker ni bilo varno. »Sam nisi mogel niti odpreti vrat transformatorske postaje, višine dveh metrov in širine 80 centimetrov, ker bi te lahko ubile. Zato sta morala biti dežurna po dva, da je eden odpiral, drugi pa držal vrata,« pravi Černigoj.
Težave se niso začele takoj, pač pa kasneje, ko je začel material popuščati in se utrujati. Kakšne so bile okvare? »Na daljnovodih nismo imeli večjih okvar, v glavnem lom lomilcev in trganje vodnikov in lom izolatorjev. O moči vetra pove že to, da so na daljnovodu do avtoceste vodniki tolkli skupaj in je zato prihajalo do odklopov. Na srednje napetostnem omrežju prav tako ni bilo veliko izpadov. Največ okvar je bilo na nizki napetosti. Na samonosilnih kablih je prišlo do loma priključkov, tam, kjer se odcepijo od glavnega voda ali pa je prišlo do poškodovanja samega elkaleksa, kjer je podprt in vpet. To je za ajdovski konec značilno, tega drugje ne poznajo. Ljudje so bili neprestano na telefonih. V dispečerskem centru v Gorici in Kromberku sta dežurala po dva in več, saj so se telefonske linije zabile. Veliko okvar je bilo namreč tudi na sežanskem in koprskem.
Problem je bil, ker je bil takšen mraz (do minus 18 stopinj, op. p.), da se je zvišala poraba in je prihajalo do pregrevanja glavnih varovalk, gretja so odpovedovala, začelo je zmrzovati. Ljudje so pač kurili, kar so imeli. Ko so se po nekaj dnevih začele okvare, je bilo podjetje v celoti alarmirano. Problem pa je v tem, da po zakonu v takšnih razmerah sploh ne bi smeli delati, saj nam to prepovedujejo varnostni predpisi. Za čas havarije bi mi morali biti enako zavarovani kot gasilci. Seveda si odjemalci želijo, da bi čim prej dobili elektriko, vendar so bile razmere na terenu obupne in življenjsko nevarne. Še sreča, da se ni nič zgodilo, kajti po zraku je letelo vse, od pločevinastih streh pa do salonitnih plošč, …« podrobno razloži Černigoj.
Stavka se pri nas ni poznala
Kakšna dela so opravljali, nas je zanimalo? Krpanje vodnikov, zamenjava pregretih varovalk po RTP-jih in popravilo priključkov, pove Černigoj. Kaj in kje je bilo najbolj nevarno? Verjetno med Ajdovščino in Podnanosom, kjer je bilo treba pri 150 ali 160 km na uro splezati na daljnovod, seveda ne pod napetostjo, a je bilo plezanje zaradi sunkov burje izredno nevarno. »Ajdovci smo posebni ljudje kar se burje tiče, moraš meti nekaj v genih drugače tega ne moreš opravljati,« razlaga Černigoj.
Kaj pa stavka, ki je potekala v tistem času, me zanima? »Ne, stavka se pri nas ni poznala. Nekateri so se sicer spotikali ob nas, vendar so vsi odjemalci dobili elektriko zelo hitro. Iz Civilne zaščite so nam le še čestitali, da smo bili dobri, da smo to zdržali,« pove Černigoj in doda: »V podjetju sta nas pohvalila tehnični direktor in varnostna služba. Vendar bi morali v bodoče sprejeti zakon, da bi bili monterji osebno zavarovani, ne pa da prevzame nekdo od vodij odgovornost zanje. To so zame izredne razmere in če delamo v takšnih razmerah, moramo biti drugače zavarovani, če morebiti pride do nesreče.«
Kaj takrat človek razmišlja, kaj je njihova prva skrb? Černigoj odgovarja: »Prva skrb je, da pridejo vsi monterji živi nazaj, da se jim nič ne zgodi. Pri taki zmešnjavi se namreč lahko kaj pozabi odklopiti, zato je zelo nevarno. Hvala bogu tega ni bilo. Bolj nevarno je bilo delati v mestu. Ko si izven mesta, se vidi, kaj leti po zraku, v mestu pa ne. Neko jutro je odkrilo sodišče, streha je padla pred bifejem na križišču točno pred vhod in poškodovala naš kabel. Če bi bil takrat kdo od naših v košari, bi ga ubilo!«
»Na terenu smo bili tudi po 18 ur na dan, tudi ponoči. Ura ni bila pomembna, ali je bilo 4 zjutraj ali polnoči, če je zazvonil telefon, smo šli. V časopisih beremo zahvale Civilni zaščiti, pa gasilcem, kaj vse so počeli, kako so tvegali, nihče pa se ne spomni na nas. Tudi mi smo bili pogosto v veliki nevarnosti, dodaja elektromonter in vzdrževalec Tomaž Bizjak. Na vprašanje, kako lahko zdržiš 18 ur neprestanega in nevarnega dela, pa odgovarja: »Ni lahko. Bili so primeri, ko smo delali do polnoči. Prideš domov in greš spat, pa zazvoni telefon. Najprej pomisliš, koliko je ura? Pa je minilo komaj dve uri! In oblečeš kompletno opremo pa greš spet v burjo in mraz. Potem traja delo dve ali tri ure in na koncu razmišljaš ali se sploh še splača iti nazaj spat ali pa bi kar naprej delal. Ker telefoni so zvonili neprestano …«. Se spominja kakega posebnega dogodka? Bizjak pravi, da jih je bilo preveč, da bi se jih spomnil, da pa je pri taki burji vsaka stvar nevarna, na primer, ko odpreš vrata avta, ker moraš prej dobro premisliti, od kod piha, da ti ne bo snelo vrat z rok …
Okvar zapisanih v knjigi več kot 200
Če bi burja trajala še dlje, bi s popravili prenehali, saj se ljudje izčrpajo in bi bilo prenevarno, poudarja Černigoj. Že zdaj so bili na meji. Pa jih sanacija čaka še v prihodnosti. Več kot 200 vpisov imajo zapisanih v knjigi, ki jih bo treba vse še odpraviti. Ob tem pa imajo še polno okvar v Gorici … Na srečo so bili tokrat odjemalci v glavnem kar korektni in uvidevni, poudarjata oba sogovornika.
Ekipa se je po besedah Černigoja zelo izkazala. Če se ne bi, ne bi opravili nič, saj pomoči od drugje ni bilo moč pričakovati. V roke je moral pljuniti tudi Černigoj sam in nataknil nase plezalke in pas … Iz Gorice so dobili le pomoč težke mehanizacije, s pomočjo košare so odpravili precej okvar. Rezervne opreme pa so imeli v skladišču dovolj sami. Černigojeva skupina sicer vzdržuje, gradi in obnavlja omrežje, izvaja revizije, čisti transformatorske postaje, meri ozemljitve idr. Černigoj poudarja, da se ob takih havarijah vidi, kako so naprave vzdrževane. Na terenu so napake odpravljali po trije skupaj, če pa so le locirali okvaro, je šel en sam. Pogosto so bili potrebni odklopi. Černigoj poudarja, da ima vsak pravico odkloniti delo v takih razmerah, o kakršnih ne piše v nobenih varnostnih predpisih, vendar do tega ni prišlo. Fantje se dobro zavedajo svoje odgovornosti, mi smo prilagojeni na burjo, 'lokalci' smo zrasli z burjo, pove Černigoj.
Ste uspeli kaj poslikati? Žal ne, je odgovor, preveč je pihalo … »Če bi imel čas in kamero, bi posnel, kako smo odpravljali okvare v Podnanosu, kako je nosilo zemljo po zraku kot bi bil v puščavi. Na neki RTP postaji se je sprožila protipožarna zaščita, tako prašno je bilo …,« razlaga Černigoj. Poleg tega poudarja, da bi imel slabo vest, če bi fotografiral, ko so drugi delali.
Kaj človeka žene, da dela v takem, kaj mu pomeni, da pomaga drugim na tak način? »Če ne popraviš danes, bo treba drugič. Če piha burja ves teden in če so ljudje brez elektrike toliko časa, res ni prijetno, posebej ko jo danes mnogi potrebujejo za kurjavo. Malo res boli, ker ni bilo prave pohvale, vendar bi vse naredil še enkrat, saj delamo tudi v svoje zadovoljstvo. Če pomagaš drugim, pomagaš tudi sebi,« pravi Bizjak.
»Na Elektru smo vedno čutili pripadnost podjetju, to so nam privzgojili že dolgo nazaj. Naše ljudi ne zanima, da bi šel domov, ko bo ura tri. Tudi mladi so nam podobni, ker so vstopili v našo sredino. Res bi pričakoval tudi kako pohvalo v zunanjih medijih, ker si ljudje ne znajo predstavljati, koliko napora je bilo vloženega v sanacije. Pogosto nas 'polivajo s kropom' in ne vidijo, ko se gradi. Če daljnovodi ne bi bili tako dobro vzdrževani in obnovljeni, se zdaj ne bi tule pogovarjala, pač pa bi bili še vedno na terenu. Dobra oskrba pa se obrestuje. To ljudje v lepem vremenu hitro pozabijo. Ko pa je slabo, bi hoteli imeti čim prej elektriko …,« še dodaja Černigoj.
Vladimir Habjan