Doba velikih energetskih projektov, ki bi zaposlovali več tisoč ljudi, je minila. Pričakovati je, da bodo večji projekti poslej predvsem na ravni distribucije, in to ne le električne energije, ampak vseh energentov. Prav tako je pričakovati, da bodo nosilci energetskih aktivnosti poslej predvsem azijske države, vloga Evrope pa bo vsaj na energetskem zemljevidu precej zbledela.
Dr. Franc Žlahtič je je doktoriral s področja elektrotehnike na Univerzi v Ljubljani, dolga leta opravljal raziskovalno delo na Elektroinštitutu Milan Vidmar in si pozneje nabiral izkušnje tudi kot vodja sektorja za preskrbo za energijo na pristojnem ministrstvu ter pri Agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev. V času predsedovanja Slovenije Evropski uniji je bil vodja energetskih dosjejev in dlje časa tudi član sveta Agencije za energijo. Je aktiven v Slovenskem nacionalnem komiteju Svetovnega energetskega sveta, zadnja leta pa je svetovalec glavnega direktorja v družbi Plinovodi. Skratka, je človek, ki je na dosedanji poklicni poti izkusil marsikaj in ima tudi zato zelo širok vpogled v dogajanja v svetovni in domači energetiki. Z njim smo se tokrat pogovarjali o okoliščinah, v katerih nastaja nov slovenski energetski koncept, o svetovnih energetskih trendih in o nekaterih drugih aktualnih vprašanjih, ki ta hip najbolj obremenjujejo evropske in domače energetske kroge.
Na različnih strokovnih srečanjih vedno znova prihaja v ospredje vprašanje nujnosti oblikovanja Energetskega koncepta Slovenije. Pa je glede na to, da živimo v okolju vrste že sprejetih podnebnih in energetskih zavez in že poteka nekaj velikih energetskih projektov, to res nek ključen element za oblikovanje slovenske energetske prihodnosti?
Če sprašujete, zakaj sploh rabimo energetski koncept, je moj odgovor ta, da bomo z njim sledili nacionalnim ciljem in ciljem, katerim smo se zavezali na evropski ravni ter, seveda pa tudi sodelovanju v regiji. Torej, da bomo vedeli, kako zastaviti oskrbo z energijo, na kakšen način še naprej oblikovati energetski trg vseh energentov in kateri infrastrukturni projekti naj imajo prednost. Vrsta nacionalnih in evropskih ciljev je že jasno postavljenih, a poti do njih še niso določene ali pa jih je treba popraviti. Odgovoriti moramo na vprašanje, kakšne možnosti to ponuja, koliko to stane ter kdo bo to plačal. Prav na poteh doseganja ciljev je možnost za vrsto projektov, v katere je treba vključiti zasebne pobude. Prepričan sem, da imamo velik potencial, da nas čaka trdo delo, predvsem na ravni distribucije, pa ne le na področju električne energije, ampak na področju distribucije vseh energentov in seveda ravnanja z energijo. To je priložnost za še večje angažiranje domačega znanja. Obstoječi sistemi dobivajo nove naloge, če denimo gledamo distribucijo električne energije in plina ter predvsem ravnanje z energijo. Treba jih bo še zakonsko ustrezno opredeliti, na način, da bomo omogočili investitorjem vstopanje v energetske projekte oziroma sploh omogočili njihovo uresničitev. Na ravni uporabnikov bo torej treba učinkoviteje povezati obnovljive vire, rabo energije, plin in električno energijo. To sodi na področje »pametnih omrežij«, o katerih veliko govorimo.
Omenili ste nujnost postavitve nekaterih prioritet, pri čemer pa ne moremo mimo tega, da se nekateri »veliki« projekti že izvajajo. Je sploh še kaj manevrskega prostora?
V Slovenije je bilo že od nekdaj zastavljenih veliko energetskih projektov, veliko tudi na področju »pametnih omrežij«, pri katerih smo bili glede na analizo, ki smo jo opravili na ministrstvu v okviru Evropske komisije pred leti, po številu projektov in njihovi aktualnosti v evropskem merilu precej v ospredju. Energetskih projektov je tudi danes še vedno veliko, pomanjkljivost je, da niso povezani med seboj ter da ni postavljenega sistema financiranja.
Glede »velikih« energetskih projektov je treba reči, da jih pri nas in širše v regiji in Evropi v pomenu, kakor to pojmuje klasična politika, ni več, vsaj takšnih, ki bi dolgoročno zagotavljali zaposlitev več sto ljudi. Če pogledate na aktualna energetska gradbišča, boste hitro ugotovili, da je na njih dolgoročno zaposlenih bolj malo domačih ljudi. Poleg tega pa se izvajajo projekti zgolj nekaj mesecev ali največ nekaj let. »Klasični« energetski projekti so sicer pomembni, saj služijo kot infrastruktura tudi neenergetskim namenom. Veliki projekti bodo tako v prihodnje potekali na »mikro ravni« oziroma kot že rečeno, v distribuciji in ravnanju z energijo, kjer je veliko poslovnih priložnosti.
Brane Janjić
Celoten pogovor z dr. Žlahtičem lahko preberete v naslednji številki revije Naš stik.