Doktorja Petra Novaka ni treba posebej predstavljati, saj sodi v krog tistih ljudi, ki s svojimi nastopi vedno zbudijo pozornost. Če k temu še dodamo, da sodi med pionirje uvajanja naprav za izkoriščanje sončne energije, da je zagovornik ničelne rasti primarne energije in sonaravnega energetskega razvoja v Sloveniji, častni član številnih mednarodnih strokovnih organizacij in podpredsednik Znanstvenega sveta Evropske agencije za okolje, pa smo verjetno našteli že več kot dovolj razlogov za naš tokratni pogovor o preboju novih tehnologij pridobivanja energije in energetski prihodnosti Slovenije.
Pred časom smo se v slovenski energetiki precej ukvarjali z novim nacionalnim programom, a potem do končne odločitve ni prišlo. Z novim energetskim zakonom so postavljene zahteve za izdelavo novega strateškega razvojnega dokumenta, ki nastaja v obdobju velikega prodora obnovljivih virov energije. Menite, da bo s pripravo izhodišč tokrat več sreče?
Izhodišča, ki so jih za novi nacionalni program pripravili na Inštitutu Jožef Stefan, niso slaba, največja pomanjkljivost tistega dokumenta pa je bilo pomanjkanje vizije. Sam se spomnim prve razstave o obnovljivih virih, ki je bila že davnega leta 1975 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, ko smo prvič razstavljali sončne kolektorje. V tistem času je prišla tudi svetovna naftna kriza, ki je sprva sicer na naših tleh nismo zaznali, saj smo imeli v prijateljskih neuvrščenih in z nafto bogatih državah številne zaveznike. Pozneje s pojavom denarnih težav pa se je odrazila tudi pri nas, predvsem v obliki uvajanja bencinskih bonov in varčevalnega sistema par-nepar za vozila. Že v tistem obdobju sem postavil tezo, da bi bilo treba razmišljati o obnovljivih virih energije kot osnovnem viru energijske oskrbe Slovenije, ki pa je bila v tistih časih še utopična. Leta 1987 smo nato organizirali vseslovensko konferenco o energiji, ekologiji in varčevanju, na kateri smo zasnovali politiko ničelne rasti porabe primarne energije, leta 1989 pa sem prvič predstavil koncept novega energetskega sistema, ki bi lahko v celoti temeljil na obnovljivih virih energije in zadoščal vsem potrebam uporabnikov. Doslej me še nihče ni prepričal v kaj boljšega.
Danes mnogi mislijo, da v času odprtega energetskega trga nakup energije ni več noben problem, pri tem pa žal pozabljajo, da tudi danes denarja nimamo na pretek in se zato vedno znova zadolžujemo.
Ko omenjate nov energetski koncept, imate verjetno v mislih tistega, ki sloni na električni energiji, metanu in metanolu, ki ga še danes zagovarjate?
Res je. Gre za koncept izrabe elektrike, metana in metanola ter eventualno nekaj biomase v obliki trdnega goriva, ki je bil prvič širše predstavljen že leta 1989, a je šel takrat bolj neopazno mimo. Predstavil sem ga nato tudi v okviru simpozija o naftni industriji in razvoju leta 2003 na Petrolu, ko je bil tudi natisnjen, leto pozneje pa so ga povzeli tudi v znani reviji Buildings &Energy in takrat je doživel že večji odziv. Leta 2007 sem imel na to temo tudi predavanje na evropski okoljski agenciji, kjer so takrat dejali, da boljšega koncepta še niso videli in da je zadeva zelo zanimiva. V tistih letih je v ZDA močno odmevala knjiga Metanol Economy iz leta 2006 Nobelovega nagrajenca za kemijo (leta 1990) prof. dr. Georgea Olaha, ki je dokazovala, da je mogoče metanol uporabljati kot tekoče gorivo brez večjih težav in pri tem izrabiti akumulirano sončno energijo. Takrat je bilo čez lužo veliko razprav in ameriška vlada je celo naročila več sto prilagojenih avtomobilov za državne uslužbence v Kaliforniji, a je potem naftna industrija ta razvoj ustavila.
Ob tem želim predvsem poudariti, da je tehnologija pridobivanja in uporabe metanola znana in ni problem, znana je tudi tehnologija pridobivanja metana iz biomase, prav tako pa tudi tehnologija pridobivanja vodika. Torej vse potrebne tehnologije so že tu. Res so mogoče ta trenutek nekoliko dražje, a se še naprej razvijajo in se tudi ceníjo. Danes, ko je jasno, da bo fosilnih goriv enkrat zmanjkalo in da je politična odvisnost zaradi fosilnih goriv vse večja, so se ljudje začeli obračati k obnovljivim virom in novim konceptom oskrbe. Ne trdim, da omenjeni koncept prinaša poceni energijo že za sedanje generacije, je pa treba vedeti, da tudi ko smo gradili Dravske elektrarne, še nismo vedeli, kako rentabilne bodo in ali se bodo splačale. Takrat se je družba pač odločila, da je dolgoročno to pravi koncept in da so rešitve za energetsko oskrbo v tej smeri pravilne. In danes je znova napočil trenutek, da se odločimo, kateri koncept nas vodi v energijsko neodvisnost. Moj predlog predstavlja tudi osnovo za t. i. krožečo ekonomijo (circular economy), ki je letos postala hit ekonomistov in okoljevarstvenikov v Evropski komisiji, saj si take ekonomije brez sonaravnega energetskega sistema ni mogoče predstavljati.
Pogosto poudarjate, da brez energijske neodvisnosti ni svobode …
Verjamem, da je svobode toliko, kolikor imamo hrane in energije, na vse drugo lahko pozabimo. Zavedati se je treba, da ta hip dejansko 70 odstotkov energije uvažamo, da zanjo v Evropi porabimo kar 400 milijard evrov na leto, v Sloveniji pa 2,6 milijarde evrov, ki bi jih lahko bolje izrabili za druge namene. Energetika je velika priložnost. Če si energetsko neodvisen in se oskrbuješ sam tudi s hrano, imaš tudi na vseh drugih področjih drugačne vzvode in izhodišča za pogovore. Ključno vprašanje pa je, kaj in koliko dejansko rabimo za slovensko družbo prihodnosti. Srečujemo se s staranjem prebivalstva in posledično z zmanjševanjem števila delovno sposobnih ljudi, kar pomeni, da bo treba še več delati na dodani vrednosti, avtomatizaciji proizvodnje, povečevanju izvoza in zmanjševanju uvoza. Zato pravim, da je treba dobro premisliti, kaj v bližnji prihodnosti dejansko potrebujemo. Menim, da je 200 PJ končne energije in 300 PJ primarne energije tisto, s čimer lahko Slovenci preživimo naslednjih 50 let, ne da bi ob tem trpeli energijsko lakoto. To pa so številke, podobne današnjim, kar pomeni, da smo spet prišli do ideje iz leta 1985 o ničelni rasti potrebne primarne energije. In podatki zadnjih let takšen scenarij že potrjujejo. Če je to izhod in rešitev za prihodnje generacije, potem jaz dodajam, da je teh 200 PJ treba zagotoviti iz obnovljivih virov.
Brane Janjić
Celoten pogovor z dr. Novakom si lahko preberte v naslednji številki revije Naš stik.