Kakšna bo usoda projekta JEK2? Ali bo Slovenija stopila po poti držav, kot sta Švedska in Francija, ki kombinirata jedrsko energijo in obnovljive vire energije, ali pa bo sestopila in se pridružila drugim, kot sta Nemčija in Avstrija, ki sta se jedrski energiji odpovedali, čeprav za ceno rasti rabe fosilnih goriv? In kaj smo se naučili iz lastnih dobrih ali slabih izkušenj velikih projektov, kot sta NEK in TEŠ6? Načrtovanje največjega projekta v zgodovini Slovenije zahteva premišljeno in odgovorno načrtovanje, je ob današnji javni tribuni z naslovom »Energetski vidiki projekta JEK2,« ki so jo pripravili na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, povedal minister Bojan Kumer.
Slovenija je pred temeljnimi spremembami svojega energetskega sistema, po besedah ministra Kumra si bomo prizadevali podnebno nevtralnost doseči že do leta 2045, ne šele leta 2050. Vsaj še 20 let del zelenega prehoda ostaja Nuklearna elektrarna Krško, kaj bo z jedrsko energijo v prihodnje, pa še ni znano. Namreč, kot pravi Kumer: »Na nas, državljanih je, da se čez dva meseca odločimo, ali bomo nacionalni jedrski program, ki ga že imamo, širili z novo elektrarno.«
»Investicija v JEK2 ni drugi TEŠ6«
V času, ko so v ospredju prestrukturiranje TEŠ in težave, s katerimi se soočajo v Šaleški dolini, se v javnosti pojavljajo skrbi, da bo JEK2 drugi, večji in dražji TEŠ6. Investitor projekta JEK2 je GEN energija, njen direktor, dr. Dejan Paravan, je prepričan, da je primerjava med projektoma neumestna. Zakaj? Najprej zaradi tehnologij, saj je projekt TEŠ6 temeljil na premogovni tehnologiji, ki je v odhodu, saj gre za umazane tehnologije z izpusti CO2, medtem ko so izpusti jedrske energije praktično nični. Prav tako ne zaseda skoraj nič prostora in je »stabilen vir, ki ga vsak elektroenergetski sistem potrebuje.« Primerjava med projektoma je neumestna tudi zaradi vhodnih podatkov ter vpliva energenta na končno ceno energije. Cena premoga in izpustov CO2 namreč predstavlja skoraj 70 odstotkov stroškovne cene, poudarja Paravan, medtem ko jedrsko gorivo predstavlja 10-odstotni delež stroškovne cene. Paravan izpostavlja tudi vodenje in nadzor projekta JEK2: »Tudi zaradi TEŠ6 je danes naš projekt bistveno bolj pod nadzorom različnih institucij, zato sem prepričan, da se ne more voditi na tak način, kot se je vodil TEŠ6, in vzpostavljenih je tudi vrsta mehanizmov, ki to preprečujejo.«
Kljub temu ni rečeno, da bo projekt JEK2, če bo potrjen, tekel gladko. Izkušnje z gradnjo novih jedrskih elektrarn tretje generacije, kot sta denimo Olkiluoto in Flamanville 3, kažejo, da so projekti zamujali in se dražili. Dr. Tomaž Žagar, predsednik Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije pojasnjuje: »Vse te elektrarne so bile dejansko prototipi. Prve elektrarne tretje generacije, grajene v Evropi, tip EPR, je dejansko elektrarna tretje generacije, ki je lahko zgrajena celo blizu naseljenega območja, saj ima tako visoke varnostne standarde. Seveda, ker pa gre za prvi poizkus, je to trajalo malo dlje.«
Energetika, kot smo je bili vajeni, se spreminja
Zdi se, da je največja neznanka današnjih odločitev negotovost glede prihodnosti energetike. Roman Bernard, inovator ter direktor in soustanovitelj podjetja Ngen, poudarja, da se centralizirani energetski sistem poslavlja. »Zeleni prehod, v katerem smo se znašli, postavlja energetiko na glavo in temu pravimo decentralizacija.« Kaj to pomeni? Lokalna proizvodnja, shranjevanje in poraba energije zmanjšujejo obremenitev elektroenergetskega omrežja, morali pa bi še pospešiti razvoj na tem področju, je prepričan Bernard.
Da z razvojem investicij v energetiko zamujamo že vsaj dvajset let, je prepričan mag. Krešimir Bakić, predsednik Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED, in opozarja ne še neizkoriščene priložnosti: izgradnjo hidroelektrarn na Muri, dokončanje hidroelektrarn na spodnji Savi in gradnjo na srednji Savi, gradnjo novih črpalnih elektrarn. Izr. prof. dr. Andrej Gubina z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko pa dodaja še vidik obnovljivih virov, za katere verjame, da so srednjeročna rešitev za prihodnost elektroenergetskega sistema vetrna energija in shranjevanje energije – od lokalnih hranilnikov do črpalnih elektrarn in vodika.
Ali tudi jedrske investicije predstavljajo razvoj? Dr. Žagar verjame: »Velike investicije po vsem svetu, pa še posebej velike investicije v jedrske elektrarne, so povsod gonilo in pospešek razvoja.« Jedrska industrija ima namreč velik multiplikacijski učinek, saj vsak evro, vložen v investicijo, po celotni dobavni verigi lahko ustvari dodatne štiri evre, dodaja Žagar. Kolikšen delež dodane vrednosti bo ostal doma, pa bo odvisno od dobaviteljev znotraj domače dobavne verige.
Slovenija je torej pred dilemo: podpreti nadaljnji razvoj jedrske energije, ki bo skupaj z obnovljivimi viri del energetske mešanice prihodnosti, ali staviti le na obnovljive vire. Na številna vprašanja namreč še ni odgovorov: kako bomo dolgotrajno in v velikih količinah shranjevali energijo, kdaj lahko pričakujemo množično in cenovno sprejemljivo proizvodnjo zelenega vodika, kaj nam omogoča decentralizacija, kakšna bo vloga plinskih elektrarn in nenazadnje, ali ima v tej prihodnosti mesto tudi JEK2. Trendi kažejo, da bo v prihodnje raba električne energije rasla, tako s prehodom na električno mobilnost kot z digitalizacijo. Kako bomo zadostili tem potrebam, pa ostaja vprašanje, s katerim se bomo prvič soočili že na letošnjem referendumu o podpori jedrskemu razvoju.