Piše: dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko na IJS
Je predsednik upravnega odbora ENEN (European Nuclear Education Network) in aktivno sodeluje tudi pri organizaciji največje globalne konference o jedrskem inženirstvo ICONE (International Conference on Nuclear Engineering).
Nove tehnologije lahko vse štiri letne čase doživijo le v okoljih, ki dovolj velike vire namenijo raziskavam. Okolja, ki se podobno kot slovenski EKS odrečejo lastnim raziskavam in se zadovoljijo le s sledenjem razvoja pri drugih, pri vsaki novi tehnologiji zavestno zamudijo pomlad in večino poletja.
Prepričan sem, da sodi energetika, poleg hrane in zdravja, med tri največje sodobne izzive človeštva. Največje zato, ker lahko neustrezna rešitev povzroči izjemno velike premike v vsakdanjem življenju ljudi in, kot se je v zgodovini že večkrat pokazalo, tudi propad držav ali civilizacij. Obvladovanju največjih izzivov bi bilo smiselno nameniti najboljše, kar zmoremo.
Gradivo za razpravo o oblikovanju energetskega koncepta Slovenije sem dočakal v Koreji, kjer sem se z raziskovalci, inženirji, managerji in administratorji dogovarjal o poglobljenem sodelovanju z Evropsko mrežo za jedrsko izobraževanje ENEN. Morda gre za naključje, a EKS se na prvi pogled zdi precej podoben pristopu, ki ga zagovarja novi korejski predsednik Jae-in Moon. Potem, ko so s pomočjo jedrske energije dosegli zavidljivo raven nizko ogljične, konkurenčne, zanesljive in od uvoza neodvisne električne energije ter odlično znanost in izvoz svojih jedrskih tehnologij, je predsednik Moon avtoritarno najavil opustitev domačih jedrskih in premogovnih elektrarn ter pospešen prehod na uvoženi zemeljski plin.
Predsednik Moon ne cilja na izboljšave v elektroenergetskem sistemu. Kot je nedavno v reviji Forbes zapisal Rod Adams, si želi združiti obe Koreji. Pri tem močno računa na učinke plinovoda, ki bi ga iz Rusije napeljali preko severne Koreje. A najprej mora ustvariti večjo potrebo po plinu - z demontažo odličnega elektroenergetskega sistema.
Prof. Bum-jin Chung (Univerza Kyung Hee) je močan zasuk v korejski energetski politiki napovedoval že dalj časa in se je že pred leti aktivno vključil v javne razprave. Razvil in utemeljil je zelo zanimiv model o razlogih, ki načrtovalce in odločevalce vodijo v tako osupljive strateške odločitve.
Chungov model štirih letnih časov pravi, da se je jedrska energija razcvetela med pomladjo, ko so se z njo ukvarjali predvsem znanstveniki. Dozorela je med poletjem, ko so se z njo ukvarjali inženirji. Sadove so v jeseni pobrali managerji, administratorji in politiki. Za zimo, ki jo vsaj v delu sveta naznanja tudi nedavni bankrot podjetja Westinghouse, ne glede na odlično letino ni ostalo skoraj nič. Model štirih letnih časov utegne veljati tudi za druge kompleksne energetske tehnologije, ne le za jedrsko.
EKS med drugim ugotavlja, da bi Slovencem nova jedrska elektrarna najceneje prinesla največje razogljičenje in največjo energetsko neodvisnost. Jedrsko energijo tako predstavi kot edini vir, ki lahko hkrati pokrije kar tri strateške cilje. A se nato brezskrbno obrne vstran in se prehoda na nizko ogljično elektriko loti predvsem s povečanjem porabe uvoženega in dražjega zemeljskega plina. Brezskrbnost okrepi z usmeritvijo v sledenje tehnološkega napredka drugih (jesen, zima) namesto v krepitev lastnih raziskav (pomlad, poletje). Je brezskrbnost v pričakovanju zime res tisto najboljše, kar zmoremo?