Tako vsaj kaže najnovejša študija Eurelectrica o izrabi avtomobilskih baterij kot hranilnikov energije. S pametnim polnjenem bi namreč lahko avtomobilske baterije uporabili kot hranilnike presežkov električne energije iz obnovljivih virov in jih nato s pomočjo tehnologij priklopa vozil na omrežje V2G prodajali v omrežje v času največjega povpraševanja. Na ta način bi lahko z baterijami v e-vozilih pomagali zagotavljati ravnovesje v omrežju, odpravljati zamašitve in omogočali večjo integracijo obnovljivih virov, na drugi strani pa bi lastniki e-vozil s tem lahko prišli do dodatnega zaslužka. Za sprostitev tega potenciala bi lastniki e-vozil sicer potrebovali bolj jasne cenovne signale v zvezi z zagotavljanjem tovrstnih storitev in lažji dostop do trgov prožnosti.
V Eurelectricu ob tem izpostavljajo, da se bodo potrebe po zagotavljanju prožnosti v Evropi v naslednjih petih letih podvojile, saj v sistem vstopa vse več obnovljivih virov energije, soočamo pa se tudi s pospešeno elektrifikacijo vseh sektorjev energetske porabe. Po ocenah iz omenjene študije bi lahko baterije v električnih vozilih do leta 2030 zagotovile približno 114 TWh, kar zadostuje za napajanje 30 milijonov gospodinjstev na leto in predstavlja približno štiri odstotke predvidenega letnega povpraševanja po električni energiji v Evropi. Vendar ta potencial za zdaj ostaja v veliki meri neizkoriščen, in sicer predvsem zaradi pomanjkanja ustreznih finančnih spodbud za izvajanje tovrstnih storitev, s katerimi bi lahko občutno znižali zaenkrat še sorazmerno visoke stroške nakupa e-vozil. Ti so poleg pomanjkljive polnilne infrastrukture namreč največja ovira, da poteka proces elektrifikacije osebnega prometa počasneje, kot je bilo pričakovano. Lani se je število javnih polnilnih mest v EU sicer povečalo za tretjino in doseglo število 820 tisoč polnilnic, kar pa je še vedeno zelo daleč od cilja Evropske komisije o zagotovitvi 3,5 milijona polnilnic do leta 2030.
V Eurelectricu še navajajo, da bi z vključitvijo lastnikov e-vozil v prilagajanje sistema lahko precej prihranili tudi na stroških za potrebno širitev in okrepitev elektroenergetske infrastrukture, in sicer kar v višini 4 milijarde evrov na leto, pri čemer pa bi operaterji distribucijskih sistemov morali dobiti dostop do vseh potrebnih podatkov in imeti možnost nadzora nad polnjenjem vozil v realnem času.