IOVE pri reševanju vprašanja energetske samostojnosti Kranja predlaga večjo izrabo geotermalne energije.
Kaj bi pri prehodu v energetsko samostojnost Mestne občine Kranj morali upoštevati načrtovalci razvoja in planerji? Prvi korak k zmanjšanju energetske odvisnosti je prehod na rabo trajnih energetskih virov za potrebe ogrevanja, priprave tople sanitarne vode in hlajenja, pojasnjuje Božo Dukič, direktor Inštituta za obnovljive vire energije (IOVE) in direktor kranjskega podjetja Geosonda.
Dosedanje izkušnje s sistemom geosond na območju Kranja potrjujejo, da je to primeren način za oskrbo s toplotno in hladilno energijo za vse individualne objekte, za poslovne objekte pa IOVE priporoča rabo energije podtalnice. Geološka struktura na omenjenem območju dopušča izrabo energije zemlje do 45 W/m, kar pomeni energetsko izdatnost na dolžinski meter posamezne vrtine. Vsekakor pa je treba, poudarja Dukič, poznati energetske potrebe posameznega objekta in se potem lotiti pravilnega projektiranja za posamezni objekt.
»Iz eksperimenta, kakor lahko pojmujemo dosedanje pilotne projekte izvedene na območju Mestne občine Kranj, lahko z gotovostjo zatrdimo, da je možno na opisani način nadomestiti fosilno gorivo za potrebe individualnih objektov v celoti in v tem segmentu preiti na pot energetske samostojnosti. Potrebno pa bo spremljati rabo energije podtalnice in v začetku njeno rabo prepustiti predvsem potrebam po toplotni energiji poslovnih objektov in blokovni izgradnji,« meni Dukič.
Prednosti rešitve, ki jo ponuja IOVE
Po podatkih ARSO en liter porabljenega kurilnega olja povzroči 2,6 kg emisij. Glede na to IOVE ugotavlja, da bi izvedba ogrevanja na stotih individualnih objektih, ki letno porabijo 2.000 litrov kurilnega olja, pomenila zmanjšanje toplogrednih emisij za 5,2 tone na objekt. Hkrati bi to pomenilo porabo 450 MWh električne energije, pridobljene iz trajnih energetskih virov. Tako bi zmanjšali energetsko potrebo po dostavi 200.000 litrov kurilnega olja. Tolikšen letni prihranek, ki bi ga ustvarili lastniki individualnih objektov, bi bilo treba uporabiti za izvedbo investicije in razvijanje drugih lastnih programov.
Iz tega sledi, da bi se take investicije povrnile v dobrih desetih letih ob dejstvu, da imajo ti lastniki zagotovljeno fiksno ceno toplotne energije, pojasnjuje IOVE. Izhodišče za izračun je investicijski vložek 18.000 evrov ob državni subvenciji za tak vložek (trenutno 2.500 evrov). Prav tako ne gre prezreti, da bi investitor prispeval tudi k zmanjšanju cestnega prometa (manjši transport kurilnega olja), za nameček pa bi pri sebi zmanjšal še hišne izdatke za stroške dimnikarskih storitev.
Miro Jakomin