Na zadnji seji vlade tudi o mednarodni podnebni politiki po letu 2020 in o Zeleni knjigi.
Glede oblikovanja mednarodne podnebne politike po letu 2020 vlada meni, da posvetovalno sporočilo Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predstavlja dobro podlago za nadaljnje delo v pripravah na prihodnja pogajanja o novem mednarodnem podnebnem sporazumu za obdobje po letu 2020. Za zmanjšanje emisij ter ohranjanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva in za doseganje okoljskih in socialnih trajnostnih kriterijev pa je ključno, da bi bil nov globalni sporazum pravno zavezujoč, vanj pa bi morale biti vključene tako razvite države, kot države v razvoju. Poleg zmanjšanja emisij mora EU v sporazum ustrezno vključiti tudi prilagajanje na podnebne spremembe, ki je za mnoge države v razvoju trenutno najpomembnejše.
Vlada tudi meni, da mora EU v novem sporazumu nastopati le s skupnim zavezujočim ciljem ter da mora biti sporazum dovolj dinamičen in prožen za odzivanje na nova znanstvena spoznanja ter na spremembe nacionalnih ali regionalnih družbeno-gospodarskih okoliščin.
Spekter obveznosti mora zagotavljati pravično porazdelitev naporov za zmanjšanje emisij. Pri določanju obveznosti omejevanja oziroma zmanjševanja emisij je treba upoštevati načelo 'skupne, a različne odgovornosti in individualnih zmožnosti'. Med kriteriji bi morali upoštevati stopnjo razvitosti, delež emisij posameznih držav v svetovnih emisijah (v našem primeru EU) in emisije na prebivalca.
Nov sporazum mora poleg omejitve oziroma zmanjšanja emisij zagotavljati tudi trajnostni razvoj, še zlasti v najrevnejših državah.
Brez obveznih in harmoniziranih ukrepov na ravni EU ne bo šlo
Vlada je na seji oblikovala tudi stališče do Zelene knjige - Politika podnebnih in energetskih sprememb do 2030. Po njenem mnenju je predlagan 40-odstotni zavezujoč cilj zmanjšanja emisij na ravni EU do leta 2030 smiseln, dokler bo cilj spodbujan z obveznimi in harmoniziranimi ukrepi ter aktivnostmi na ravni EU, ki bodo omogočali doseganje cilja in bi upoštevali nacionalne posebnosti.
Prav tako si mora EU v mednarodnih pogajanjih še naprej prizadevati za stalni dvig zahtev, ko gre za izzive energetsko-podnebnega paketa, a pri tem ne sme ogroziti konkurenčnosti gospodarstva EU.
Poleg tega bi EU morala čim več obstoječih ciljev iz nacionalnih ravni prenesti na evropsko in zlasti sektorsko raven in to tako, da ti ne bi ogrožali konkurenčnosti EU v mednarodnem okolju. Prehod iz nacionalnih ciljev k sektorskim ciljem in zavezujočim ukrepom namreč lahko predstavlja možnost za pravičnejšo porazdelitev bremen med državami članicami. Hkrati je treba omogočiti fleksibilnost, s katero bi dosegli, da bi se ukrepi prvenstveno izvajali tam, kjer je to cenejše.
Pred odločitvijo EU o poti za zmanjševanje emisij EU do 2030 mora Evropska komisija, v skladu s sklepi majskega Evropskega sveta, pripraviti presojo vplivov. Po mnenju vlade bi presoja vplivov morala vsebovati tudi občutljivost posameznih rešitev na države članice ob upoštevanju različnih nivojev pričakovanih cen CO2 .
V kolikor bi v EU prevladalo mnenje, da cilj za OVE do leta 2030 še vedno potrebujemo, le-ta nikakor ne sme vključevati sektorja prometa, saj obstajajo bistveno cenejši ukrepi za desetodstotno povečanje energetske učinkovitosti v prometu, kot je nadomeščanje fosilnih goriv z obnovljivimi viri.
Po mnenju vlade bi moral okvir podnebno energetske politike do leta 2030 bistveno bolj sistemsko, harmonizirano in v okviru EU-ETS obravnavati tudi problematiko indirektnih emisij v sektorjih, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2. Vlada meni, da bi zato morali prepovedati tudi uporabo kreditov iz fleksibilnih mehanizmov, ki izhajajo iz projektov izvedenih v ETS sektorjih izven EU.
V mednarodnih pogajanjih bi morale tudi druge države prevzemati ustrezne obveznosti, zlasti v sektorjih, ki so v EU vključeni v EU-ETS, lahko tudi s povezovanjem svojih sistemov zmanjšanja emisij z EU-ETS. V kolikor ne bi želele prevzeti svojega dela odgovornosti, je vlada mnenja, da bi bilo treba razmisliti o implementaciji ustreznih ekvivalentnih ukrepov za doseganje enakih pogojev za proizvode na enotnem trgu EU.
Po prepričanju vlade se rezultatov raziskav in inovacij ne da plansko načrtovati ali napovedovati s takšno zanesljivostjo, da bi bilo moč pri doseganju ciljev za leto 2030 morebitno razliko med cilji EU in zmožnostmi EU pripisati kar učinkom raziskav in razvoju inovacij.
Meni tudi, da je k razvoju avtohtonih konvencionalnih in nekonvencionalnih fosilnih virov (kot zamenjavi za uvožene vire) treba pristopiti preudarno in konzervativno, saj nekatere dolgoročne posledice takšnih aktivnosti še niso v celoti poznane. Slovenija tudi zato ni naklonjena vlaganju v nekonvencionalne fosilne vire, temveč se zavzema za vlaganje v OVE in URE.
Povezavo posameznih delov energetskega trga je treba izboljšati z boljšimi mehanizmi za dodeljevanje čezmejnih prenosnih zmogljivosti. Po prepričanju vlade potrebujemo tudi novo strategijo umeščanja elektroenergetskih objektov, zlasti elektrarn, v območja Nature 2000, zato naj komisija zagotovi smernice in izmenjavo dobrih praks. (pb)