Pred časom mi je sodelavec projekta na spodnji Savi z velikim navdušenjem razlagal, da si ni nikoli predstavljal, da je možna tako dinamična migracija rib na Savi. Neverjetno, koliko rib potuje gorvodno in dolvodno, je pravil. Tudi nas so zanimale pozitivne izkušnje prve ribje steze v Sloveniji, ki so jo zgradili na pobudo družbe Hidroelektrarne na spodnji Savi (HESS) in v sodelovanju z Zavodom za ribištvo Slovenije na HE Blanca.
V Sloveniji nimamo bogate prakse z ribjimi stezami, kot pa kaže, jih bomo še pridobili, saj nas k temu obvezuje evropska direktiva o vodah. Ta zahteva, da bodo morale v prihodnje vse novozgrajene hidroelektrarne zgraditi ribje steze. V praksi že potekajo aktivnosti, da bi jih zgradili tudi na že obstoječih. O tej zanimivi temi smo se pogovarjali z dr. Dašo Zabric, strokovno sodelavko Zavoda za ribištvo, ki vodi monitoringe na spodnji Savi in se ukvarja z ribjimi stezami tako v teoriji kot tudi praksi.
Bi nam lahko razložili, kaj je to monitoring?
»To je spremljanje določenih parametrov pri ribjih združbah v nekih časovnih obdobjih. Lastnosti, ki jih spremljamo pri ribjih združbah, so naslednje: vrstna sestava, velikosti populacije posameznih vrst, prostorska razporeditev vrst, starostna struktura, številčnost. Z monitoringom ugotavljamo kvalitativne in kvantitativne spremembe.«
Katere ribe v slovenskih sladkovodnih vodah, kjer so elektrarne, so najbolj pogoste?
»Na to je žal nemogoče odgovoriti, ker je odvisno o tega, kje elektrarna stoji, na kateri reki. V Sloveniji imamo dve veliki porečji, jadransko in črnomorsko-donavsko. Že tu so precejšnje razlike v vrstni sestavi rib. Poleg tega imamo eko-hidro regije, za katere so značilne združbe rib, ki te regije naseljujejo. Potem so še ribji pasovi, od izvira do izliva, ko se postopno vrstna sestava spreminja. Od tega, kje stojita hidroelektrarna ali pregrada, je tudi odvisna vrstna sestava. Zaradi vsega naštetega je na to vprašanje težko odgovoriti. Na spodnji Savi, kjer delam, je vrstna sestava pestra, saj je čez 40 vrst rib. Najbolj številčne so ciprinidne, to so nepostrvje vrste, druge so salmonidi - postrvje vrste.«
Ali vse ribe v slovenskih vodah potrebujejo različne habitate, to pomeni, da se selijo? Kakšni so razlogi, da ribe v času svojega življenja potrebujejo različne habitate?
»Ribe so si glede selitve precej različne med sabo. Premikajo se vse, ene na kratke, druge na dolge razdalje. Določene vrste na majhnem območju najdejo vse, kar potrebujejo, to je prostor za prehranjevanje, razmnoževanje, prezimovanje, za skrivališča, so pa določene vrste, ki imajo območja oziroma habitate, ki jih potrebujejo v življenju, precej prostorsko ločene. Taka riba je na primer podust, ki lahko preplava tudi do sto kilometrov, da pride do ustreznega drstišča. Te ribe živijo v velikih rekah, v določenih predelih, se prehranjujejo, potem potujejo kilometre daleč do pritokov, kjer se drstijo. Tipične selilke, ki navadno do svojih drstišč potujejo na daljše razdalje, imenujemo migratorne selilske vrste in te so s pregradami najbolj prizadete.«
Kakšne so posledice za ribe, če imajo omejene možnosti selitev?
»Vse ribe potrebujejo različne habitate, le razdalja je različna. Nujno pa je, da so populacije med seboj povezane. Tista, ki nima stika z gorvodnimi, se čez čas genetsko osiromaši, nekatere vrste pa ne preživijo več, ker ne pridejo do svojih habitatov.«
Se je kaj podobnega v Sloveniji že kdaj zgodilo?
»Monitoringov do zgraditve verige elektrarn na spodnji Savi nismo izvajali, torej spremljanja ni bilo. Vse informacije, ki jih imamo, smo dobili na podlagi podatkov ribičev, ki zaznavajo spremembe. Po zaprtju reke, ko so postavili pregrade gor- in dolvodno, je prišlo do upada določenih populacij. Vendar razlog za upad ni vedno le na račun pregrad, lahko je tudi zaradi spremembe habitatov. Akumulacija ni več reka, ker ni več ugodna za najbolj reofilne vrste, ki potrebujejo hiter rečni tok. Že zaradi tega lahko pride do izgube vrst. To se je pri nas že zgodilo, ni pa znanstveno potrjeno. Na akumulaciji HE Blanca in HE Boštanj, kjer smo opravili raziskavo pred gradnjo in po njej, nismo več našli zvezdolgeda in operavca. To sta vrsti, ki res potrebujeta hitro tekočo vodo.«
Kakšne so še druge ovire za selitev rib, poleg elektrarn in pregrad?
»Vsi visoki jezovi, ki preprečujejo migracijo. Največkrat so seveda povezani z izrabo energetskega potenciala, lahko pa so to tudi zadrževalniki poplavnih vod, prodne pregrade na pritokih, zajezitve, ki so namenjene namakanju idr.«
Katere so pravne podlage, ki nas obvezujejo, da zagotavljamo selitev rib? Kdo bi moral poskrbeti, da bi bili zgrajeni prehodi?
»To je kar dolga zgodba. Začelo se je z bernsko in bonsko konvencijo, ki sta na svetovni ravni govorili o selitvi rib. Potem se je zakonodaja prenesla na Evropo. Temeljna je Okvirna direktiva o vodah (2000), t. i. vodna direktiva, ki zahteva povezljivost habitatov vzdolž vodotoka. Ta se je prenesla v naš pravni red. Tudi Zakon o sladkovodnem ribištvu zapoveduje ribje steze in prehodnost v vodotokih ter gradnjo prehodov za ribe. Za gradnjo in vzdrževanje so dolžni skrbeti investitorji.«
Celoten pogovor si lahko preberete v julijski številki revije Naš stik, kjer objavljamo tudi tovrstne izkušnje Soških elektrarn.
Vladimir Habjan