Investitorji se pogosto pritožujejo, da poteka umeščanje v prostor predolgo, da je pridobivanje projektnih pogojev in soglasij, ki so sestavni del projektne dokumentacije in podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, preveč težavno in dolgotrajno in da bi postopki za umeščanje objektov državnega pomena morali potekati hitreje.
Obiskali smo družbo HSE Invest, ki za koncesionarja na spodnji Savi družbo HESS ureja vse, od pobude naprej pa do sprejema DPN. Vodja oddelka za okolje in prostor Silvo Smonkar je izkušeni maček s tega področja, saj je bil pred časom tudi sam del ekipe ministrstva oziroma Direktorata za okolje. Zanimalo nas je, kje so po njegovem glavni problemi in kje vidi rešitve.
Kakšna je vloga HSE Invest pri projektu gradnje hidroelektrarn na spodnji Savi?
»Za koncesionarja, družbo HESS-Hidroelekratrne na spodnji Savi, d. o. o., urejamo vse, od pobude pa do sprejema državnega prostorskega načrta (DPN) na vladi. Drugi del naše družbe pa opravlja vlogo inženirja s pripravo tehnične dokumentacije in gradbenih dovoljenj ter spremlja gradnjo, izvaja nadzor idr. To izvajajo enote iz Maribora, Sevnice in Gorice ter ekipe na gradbiščih. Naša enota torej skrbi za prvo fazo. Ker gre za državni projekt, je treba pripraviti pobudo, namero investitorja, kaj želi graditi, za tem naročamo dokumentacijo, tehnološko, prostorsko, okoljsko in še vseh vrst podlage, od popisov habitatnih vrst, do vplivov raznih emisij polutantov ipd. Seveda pa tudi spremljamo postopek priprave državnih prostorskih načrtov. V sklepni fazi je DPN za HE Brežice, DPN za HE Mokrice mu sledi s približno enoletno zamudo, DPN za HE na srednji Savi pa so v čisto začetni fazi. Trenutno se najbolj intenzivno ukvarjamo z vplivom HE Brežice na NEK in na njene izpuste. Gre za veliko število ekspertnih študij, ki obravnavajo vse vidike varnosti, od poplavne varnosti do potencialnih vplivov na vse drug varnostne sisteme NEK in morebitne izpuste polutantov, idr. Pripravimo vse projektne naloge, izpeljemo postopke za izbiro izvajalcev, pri čemer upoštevamo tudi načela javnega naročanja, čeprav niti HSE, niti HESS nista zavezanca za javna naročila. Možnosti za izbor izvajalcev in strokovnjakov tovrstnih specialnih – ekspertnih študij pa v Sloveniji ni prav veliko.«
Na kakšne težave ste naleteli pri projektu gradnje verige elektrarn na spodnji Savi?
»Za HE Boštanj je bil prostorski načrt že sprejet, lokacijsko dovoljenje pa je bilo sprejeto že konec 80 let. Pripravili smo le gradbeno in izvedbeno dokumentacijo. Med letoma 2002 in 2006 smo sprejeli dva lokacijska načrta za HE Blanca in HE Krško. Takrat smo delali še po starem zakonu o umeščanju v prostor. Postopek pridobivanja lokacijskega in gradbenega dovoljenja ter vseh soglasij je trajal približno dve leti. Po letu 2005 je bila sprejeta nova zakonodaja tudi na področju umeščanja v prostor, ki naj bi skrajšala postopke umeščanja v prostor, postopki pa so se dejansko podaljšali za dva do trikrat. Tako traja postopek za HE Brežice že šest let! To je glavna težava. Zaradi tega koncesionar ne more spoštovati rokov iz koncesijske pogodbe, ki jih je predpisal koncedent, to je ta ista država. V bistvu sama država ne omogoča, da bi bilo izvedljivo, kar je predpisala! Če se ne dela v rokih, nastanejo zamude ter škode, tudi finančne. Ocenjeno je, da mesec dni zamude, samo na projektu gradnje HE na spodnji Savi, pomeni skoraj pol milijona evrov škode.
Namen nove zakonodaje je bil poenostavitev postopkov. Nujno je, da se na načelni ravni vsi objekti državnega pomena, ne samo elektrarne, umestijo v širši prostor, da se dolgoročno določi, tu bo tovarna, tu elektrarna, tu kmetijsko območje … in da se na načelni ravni to da v prostorski načrt, ki ga sprejme država. Tak načrt se potem lahko izvaja nekaj let ali desetletje. Zdaj pa je obratno, ker se vsaka zadeva preveč podrobno obravnava in še kriteriji so različni. Na Savi je predvidena plovnost v državnih dokumentih, v meddržavnih sporazumih, država želi imeti plovnost in država naj bi zagotovila strokovne podlage ali pa koncesionar, kot je to primer za verigo HE. Običajno so take študije vredne od nekaj deset, pa tudi do več sto tisoč evrov. Pri HE Brežice je vrednost strokovnih podlag do zdaj (gre za habitatne, arheološke študije ter druge strokovne podlage in idejne zasnove HE idr.), ko smo blizu konca prostorskega umeščanja, samo za to elektrarno, že blizu pet do šest milijonov evrov. Tudi lokalne skupnosti pridejo pogosto prepozno s svojimi predlogi (zahtevami). Tako nabiramo zamude in nejevolja je na vseh straneh. To sta dva ključna problema: neusklajena zakonodaja in neusklajenost delovanja vseh sodelujočih v postopku.
Čemu pripisujete vzroke za takšno stanje?
»Tudi sami živimo v okolju, ki mu namenjamo čedalje več pozornosti, in sicer zaradi občutljivosti in ranljivosti okolja. Danes smo drugače, bolj, okoljsko osveščeni. Praktično vsi, seveda tudi s strani koncesionarja, se zavedamo, da je treba temu nameniti veliko pozornosti in dajati, za ugotavljanje in zmanjševanje vplivov na stanje okolja, tudi več sredstev. Je pripravljenost in je volja. Vendar gre včasih pri zahtevah vseh vrst »naravovarstvenikov« res malo čez mero »dobrega okusa.« Po drugi strani pa so se v Evropi in v svetu te zadeve že spremenile. Vse okoljske zahteve izhajajo iz evropskih direktiv, ki so aplicirane v naši zakonodaji. Pri nas so državni uradniki iz različnih področij in državne strokovne inštitucije preveč ozkogledo usmerjeni samo v svoje področje, ne vidijo pa, da moramo upoštevati še vrsto drugih dejavnikov v prostoru in okolju, ne samo njihovega enega edinega. Velik dialog, navidez izključujoč, se vodi med naravovarstveniki in kmetijci. Slednji želijo imeti večino neurbaniziranih območij za sonaravno-ekološko kmetijsko pridelavo hrane, naravovarstveniki pa bi imeli tam zaščitena območja brez kmetijskega izkoriščanja. Ljudje, zaradi vrtoglavega naraščanja številčnosti populacije, potrebujemo več prostora, tudi standard raste, ki se ga ne želimo odpovedati. Kljub recesiji v zadnjem času, pa se vsi želimo hitro prepeljati iz Kočevja v Ljubljano ali prižgati luč kadar koli in seveda po ugodni ceni električne energije, če pa je zelena, pa še toliko bolj. Tu je precej medsebojnega nerazumevanja.«
Bi lahko rekli, da je – glede na povedano – nova prostorska zakonodaja slabša kot prejšnja?
»Tako je videti. Če je namen zakona skrajšanje postopkov, so verjetno tudi njegova izhodišča za sam sprejem v tem duhu. Menim, da bi se morali temu prilagoditi tudi državni uradniki in prav razumeti izhodišča zakona. Potrebovali bi verjetno nekakšno šolanje, da usvojijo in sprejmejo nov zakon, saj verjetno, po letih uradovanja, težko čez noč preklopijo na določila novega zakona. Zato praktično, kot po neki inerciji, delajo po starem naprej in težko in le sčasoma, sprejmejo novo filozofijo zakona. Državni uradniki – to je moje osebno mnenje, ker sem sam to delal pet let – bi morali biti bolj pragmatični, saj vsi živimo v istem prostoru in okolju in se zavedamo, da moramo nekaj zgraditi za naše skupno dobro. Na to je treba gledati kot na del življenja, težko bi lahko komentiral drugače. Zdi se mi, da uradniki premalo gledajo izhodiščna načela zakona, preveč upoštevajo le napisane posamezne člene. Vsekakor bi morali upoštevati, pri razumevanju posameznih členov zakona, tudi izhodišča in načela zakona, saj samo na ta način pridemo do racionalnih rezultatov. Pri tej otopelosti v državni upravi se mi zdi, da je premalo življenjske živahnosti. Morda je tudi preveč mladih uradnikov in strokovnih služb, ki pridejo na uradniško mesto neposredno iz šole in v strokovnem pogledu nimajo veliko podlage in življenjske pragmatičnosti, starejši uradniki pa so že kar nekako otopeli, ukalupljeni, s črnimi narokavnicami, kot smo jim včasih rekli. Potrebnega bi bilo več razgibanega življenja. Vem, da je v državni upravi težko priti do dodatnega izobraževanja, vendar bi morali tudi samoiniciativno kot ljudje spremljati, kako gredo zadeve v svetu naprej, potrebovali bi več samoiniciative …«
Vladimir Habjan
Več v tiskani reviji Našega stika