Električna energija vedno bolj energent prihodnosti

Glede na omenjeno dejstvo elektrodistributerji gotovo prevzemajo čedalje večjo odgovornost za gradnjo distribucijskih omrežij.  

Dosedanji predsednik GIZ distribucije električne energije je bil Uroš Blažica iz Elektra Primorska, julija letos je funkcijo po cikličnem prenosu med elektrodistribucijskimi podjetji (EDP) prevzel mag. Bojan Luskovec iz Elektra Gorenjska. Način vodenja GIZ-a distribucije določa statut, organizacijske aktivnosti pa so v pristojnosti sekretarja, Romana Ponebška. Delovanje GIZ-a je podrejeno pravilniku delovanja tega združenja in že utečenim procesom dela.  

Mag. Luskovec, kako bo GIZ distribucije deloval v prihodnje, kakšna je njegova vizija?  

Vizija GIZ distribucije ostaja nespremenjena. GIZ deluje naprej, tehnološke novosti v distribucijskem sistemu so vedno prisotne. Delovne skupine GIZ-a obravnavajo posamezne zadeve, sprejemajo ugotovitve in na tej podlagi tudi ustrezne sklepe, po katerih se nato ravnamo distributerji. Tiste zadeve, ki niso predmet naše konkurence, uresničimo skupaj. Tako imamo skupne nabave določenih storitev, materialov. Skupno smo nabavili nadomestne stebre za primere havarij, izvedli javni razpis za t. i. pametne števce, ki ga sedaj pripravljamo v okviru končnih količin, ipd. Je pa tudi mnogo vzporednih storitev, ki so prek skupnih nabav GIZ-a že bile naročene. Skratka, delovali bomo tako, da bomo čim bolj zasledovali koristi odjemalcev električne energije.  

Ob prevzemu dvoletnega mandata ste poudarili, da se slovenska elektrodistribucija nahaja pred izzivi, ki bodo oblikovali nadaljnje delovanje sistema distribucije električne energije v Sloveniji. Katerim izzivom namenjate največjo pozornost?  

Eden od velikih izzivov so t. i. pametna omrežja (Smart Grids). Tu je pred nami nadaljevanje projektov izgradnje in avtomatizacije omrežij. Nadalje si prizadevamo za ureditev Gospodarske javne službe distribucijskega operaterja, kar je že več let stalnica v našem delovanju. Omenil bi tudi, da vstopamo v novo triletno regulatorno obdobje in si izmenjujemo dobre prakse. Agencija za energijo RS primerja delovanje petih EDP-jev z obdobnim Benchmarkingom (primerjanje lastne uspešnosti s konkurenco na podlagi izdelanih kriterijev) in s pomočjo tega lahko ugotovimo, kje je kakšno podjetje, kako je z njegovo učinkovitostjo, na katerem segmentu delovanja je boljše itd. Ko pogledamo rezultate učinkovitosti, potem lahko iz posameznih elementov prepoznamo dobre prakse posameznega distributerja. Velik izziv nam seveda pomeni tudi priprava Energetskega koncepta Slovenije.  

Kakšno mesto naj električna energija ima v EKS?  

Zasnova EKS temelji na tem, da bo električna energija vedno bolj energent prihodnosti, kot tudi se bodo v naslednjih desetletjih opuščala fosilna goriva. Električna energija pridobiva vedno večjo veljavo glede t. i. samooskrbne energije – to velja za bivanje, industrijo, promet itn. S tem elektrodistributerji prevzemamo čedalje večjo odgovornost za gradnjo naših omrežij. Slednja morajo biti v prvi vrsti robustna in kakovostna. Šele na podlagi tega se lahko razmišlja o alternativnih virih energije in o gradnji tovrstnih objektov. Brez prenosa in distribucije električne energije zagotovo še dolgo ne bo šlo.  

Kaj pa tako imenovane samooskrbne hiše?  

Marsikje  je to že sedanjost. A če pogledamo eno urbano mesto oz. urbano četrt, si ne moremo prestavljati, da bi se vse tiste ogromne bivalne enote samooskrbovale.  Pretežni del odjema bo torej zagotovo še moral biti priključen na neko distribucijsko omrežje. Tudi trenutno aktualni »Net Metering« temelji na priklopu samooskrbne hiše na distribucijskem omrežju. Za vse je osnova trdno, stabilno in robustno omrežje.  

Kot ste že večkrat poudarili, je trenutni sistem elektrodistribucije neustrezen in bi se vsem petim EDP-jem moralo podeliti koncesije za izvajanje GJS sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Zakaj je pridobitev te koncesije tako pomembna za EDP-je in razvoj distribucijske dejavnosti?  

Leta 2007 je bilo ustanovljeno podjetje SODO, d.o.o., z namenom, da se mu podeli koncesija za izvajanje GJS sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. To je bila v tistem trenutku najlažja pot do koncesije. Izvedba razpisa za pridobitev koncesije je bila temu že takrat alternativa, kar pa bi najbrž povzročilo dolgotrajnejši, bolj zahteven postopek v primerjavi z ustanovitvijo podjetja v 100-odstotni državni lasti, ki se mu je »prilepila« tudi koncesija. V obdobju od leta 2007 pa vse do danes se je podjetje SODO, d.o.o., razraslo v večjo družbo. Težnje te družbe so, da prevzame vse več in več aktivnosti in storitev, ki jih distributerji sicer že ves čas izvajamo. Prav zato si distributerji želimo pridobiti lastne koncesije, saj že sedaj prihaja do podvajanja določenih aktivnosti oz. storitev. To je za elektrodistribucijski sistem nesmotrno, neučinkovito in konec koncev tudi precej dražje.  

Kje so po vašem mnenju največje težave?  

SODO si je doslej pridobil sredstva iz t. i. omrežnine za priključno moč vsako leto v višini od 8 do 10 milijonov evrov. S tem denarjem je nakupil osnovna sredstva in jih umestil v distribucijsko omrežje, kar pa je sedaj obratovalno moteče in vedno bolj nevarno. Naprave je namreč zelo težko oz. praktično nemogoče razmejiti, saj vse delujejo v enakem sistemu. Težave so v tem, da se v obratovanje in vzdrževanje posameznih elektroenergetskih elementov vriva še en lastnik infrastrukture. Hkrati želi SODO na nek način imeti povečan nadzor nad samim delovanjem distribucijskega omrežja.  

Omenil bi tudi, da smo v EDP-jih trenutno precej obremenjeni s podpornimi storitvami za družbo SODO, še zlasti s pripravo raznih poročil. SODO se vzpostavlja tudi kot nek vmesni člen med Agencijo za energijo in EDP-ji ter je večkrat zgolj nek posrednik med Agencijo in nami. Med nami in SODO dostikrat prihaja do konkurence, namesto da bi konstruktivno sodelovali in v družbi SODO prepoznali dodano vrednost v sistemu. Žal je trenutno ne vidimo.  

Letos ste že izrazili oceno, da v obstoječem osnutku EKS vloga distribucije električne energije ni dovolj poudarjena. Zakaj tako menite?  

EKS je nedvomno eden takšnih strateških dokumentov, v katerem se vidimo kot pomemben izvajalec distribucijske dejavnosti. Skrbi nas, da bo distribucija v njem mačehovsko obravnavana. Saj če ta dokument stavi na večjo uporabo električne energije pri vseh energentih, je potrebno večjo pozornost nameniti tudi distribuciji ter sredstvom za investicije in vzdrževanje distribucijskih omrežij. Menimo, da EKS preveč stavi na alternativne vire energije. Vendar bo kot že rečeno, brez robustnega električnega omrežja tudi uporabnost priklapljanja teh alternativnih virov brezpredmetna oz. težja.  

Trenutna uredba o samooskrbi z električno energijo iz OVE (net-metering) še vedno ni sprejeta, vendar ima svojo obliko. Vidimo, da ta Uredba izhaja iz dejstva, da je omrežje stabilno in  sposobno sprejemati alternativne vire energije. To je tisto, kar se pričakuje od net-meteringa in to je v redu. Vendar bi pri pripravi Uredbe morali upoštevati tudi to, da je za večji razmah alternativnih virov energije potrebno ustrezno poskrbeti tudi za razvoj distribucijskega omrežja.     

Kaj za razvoj elektrodistribucije pomeni, če država, konkretno Ministrstvo za infrastrukturo, ne bo upoštevalo vaših predlogov?  

V tem primeru bi se kakovost distribuirane električne energije zagotovo poslabšala. Tu je mišljena kakovost glede močnega nihanja napetosti in glede na popačene parametre, ki so sicer standardizirani v smeri kakovosti distribuirane električne energije.  

Kako naj bi bila elektrodistribucijska podjetja organizirana, da bi omogočala boljšo stroškovno učinkovitost in prinašala večje poslovne uspehe?  

O tem, kako ima neka država urejen konkreten sistem distribucije električne energije, obstaja več modelov. HEP ima na primer še vedno enoten sistem (proizvodnja, prenos in distribucija so pod enovito znamko), od Avstrije naprej proti severnim državam pa obstaja množica sistemskih operaterjev distribucijskega omrežja, tj. družb »SODO«. Večina evropskih držav ima tako razpršena distribucijska območja in temu primerno podeljene koncesije. V teh državah torej na številna distribucijska podjetja, ki so obenem tudi »SODO«;  Agencija za energijo kot regulator pa jim ravno tako kot pri nas, meri učinkovitost na podlagi Benchmarka. Če se glede organiziranosti distribucije primerjamo z Avstrijo oz. z večino ostalih evropskih držav, hitro ugotovimo, da je naš model enak oz. dokaj podoben avstrijskemu, formalno pa nam manjkajo le še koncesije.  

Kaj se v distribuciji še da narediti na področju učinkovitosti?  

Vedno se najde nek prostor ali rezerva za izboljšanje učinkovitosti delovanja. Tako elektrodistributerji v Sloveniji v zadnjih letih izboljšujemo učinkovitost iz regulatornega v regulatorno obdobje, kar se odraža predvsem v realizaciji zastavljenih ciljev, konec koncev pa tudi v poslovnih uspehih in dobičkih.  

Kako v bodoče v spremenjenih tehnoloških razmerah zagotavljati kakovostno oskrbo odjemalcev z električno energijo?  

Poslanstvo EDP-jev je seveda varna in kakovostna oskrba odjemalcev z električno energijo. Pri tem nas sodobni tehnološki razvoj spodbuja, da naša omrežja moderniziramo. Tudi pametna omrežja so nadaljevanje tega, kar smo distributerji doslej že desetletja vgrajevali. V bistvu gre samo za nadaljevanje že začetih projektov.  

In kako to doseči?  

Predvsem s pravilnimi in intenzivnimi investiranji v obnovo distribucijskih omrežij, kar moramo zagotoviti sorazmerno z ekonomskimi učinki. Konkretno to pomeni izgradnjo tehnološko učinkovite elektroenergetske infrastrukture in nadzor nad elektroenergetskim omrežjem. To je ključ do cilja, kako odjemalcu zagotoviti še bolj kakovostno in varno oskrbo z električno energijo.  

Miro Jakomin