Junija 2014 so v Elektru Ljubljana uspešno zaključili evropski projekt s področja električne mobilnosti, imenovan SMARTV2G. V letošnjem letu zaključujejo še dva podobna projekta: ICT4EVEUE in MOBINCITY. Od leta 2010, ko so se začeli ukvarjati z e-mobilnostjo, so si nabrali že veliko izkušenj. O tej tematiki smo se pogovarjali z Uršulo Krisper, univ. dipl. inž. el., vodjo Službe za napredne storitve v okviru Organizacijske enote Storitve za uporabnike Elektra Ljubljana.
Kakšno je stališče družbe Elektro Ljubljana glede e-mobilnosti?
Leto 2010, ko je ob obisku električnega avtomobila Tesla Roadster Elektro Ljubljana postavila svojo prvo elektro polnilnico, štejemo za prve aktivnosti na področju električne mobilnosti. V centru mesta Ljubljana je zrasla najprej ena, potem pa še dve polnilni postaji- elektročrpalke. Takrat je ministrstvo za okolje in prostor, služba vlade za podnebne spremembe dalo pobudo za začetek vzpostavljanja polnilne infrastrukture za električna vozila, pri čemer naj bi se povezale občine, služba vlade ter naše podjetje. Tako smo postavili 9 elektročrpalk. Z elektro mobilnostjo se moramo danes ukvarjati zato, ker bo nekoč to del našega omrežja in moramo vedeti, kakšne naprave so to, kako se implementirajo, način uporabe teh naprav, kako to infrastrukturo uporabljamo itn, kajti tako bomo tudi mi spoznali, kakšno breme to predstavlja za naše omrežje. Potem bomo lahko načrtovali razširitev omrežja, po drugi strani pa bomo znali upravljati s polnilnicami, z bremeni na splošno. Tako bomo upravljali z infrastrukturo, da nam ne bo povzročala nikakršnih težav na omrežju, hkrati pa bo maksimalno dovoljevala potrebe uporabnikov.
Lani ste uspešno zaključili evropski projekt s področja električne mobilnosti SMARTV2G. Kakšni so rezultati projekta? Ste dobili kake nove izkušnje? Komercialnih koristi od projekta ne bo - bodo kakšne druge?
Rezultati projekta so predvsem v tem, da smo si nabrali znanje in izkušnje za prihodnost. Znanje ne pomeni to, da smo imeli priložnost implementirati razvito pametno polnilno postajo, pač pa v bistvu pomeni, kako se sploh pristopa k izgradnji polnilne infrastrukture. Ne gre le za postajo, pač pa za vrsto informacijske podpore, kjer so aplikacije, programi, ki so potrebni da ta infrastruktura deluje tako kot je treba. Polnilna postaja mora dovoljevati uporabnikom s primernimi vtikači, da se lahko nanjo priključijo, mi pa ga potem spoznamo. To pomeni, da mu lahko v določenih situacijah tudi daljinsko pomagamo, če pride do kakršnega koli zastoja. Imamo upravljavska in informacijska orodja, ki omogočajo komunikacijo center vodenja-postaja. Iz projekta smo se naučili predvsem to, da znamo upravljati s svojo polnilno infrastrukturo, ne le da avto komunicira z elektro infrastrukturo, pač pa da znamo tudi komunicirati z avtom. Ta dvosmerna komunikacija omogoča, da avtu pošljemo pogoje polnjenja, časovne diagrame in avto nas bo ubogal. Evropski projekti e-mobilnosti niso komercialno usmerjeni, večinoma gre za to, da se za čas trajanja projekta implementirajo razvite rešitve in da se zadeve testirajo, po koncu projekta pa se umaknejo.
V kakšni fazi sta projekta ICT4EVEUE in MOBINCITY? Kakšni bodo tu rezultati?
Projekta ICT4EVEUE in MOBINCITY pomenita nadaljevanje projekta SMARTV2G. ICT4EVEUE obravnava polnilno infrastrukturo, ki naj bo tudi glede na geografsko območje med seboj čim bolj povezano. Če nekdo pride v iz Maribora v osrednjo Slovenijo, lahko brez težav pride na našo polnilno postajo, se identificira in mu je omogočeno polnjenje. Enako velja za vse slovenske uporabnike. Naša naloga je, da damo na voljo čim več uporabnikom možnost uporabljati našo infrastrukturo, moramo zbirati informacije od uporabnikov, spremljati njihove želje. Fokusiramo se torej na user experience.
V projektu MOBINCITY se osredotočajo na razvite storitve, ki jih potrebuje sodoben uporabnik, da bo lahko čim bolj enostavno uporabljal polnilno infrastrukturo. Gre za razvite aplikacije na več nivojih, kjer lahko uporabnik načrtuje svojo pot z električnim avtom in so mu na voljo številne storitve, npr.: optimalna pot glede na zastoje v prometu, vreme, kje je najbližja razpoložljiva polnilnica, kakšno je obremenitev omrežja na določenem območju idr.
Evropski projekti e-mobilnosti niso komercialno usmerjeni, večinoma gre za to, da se za čas trajanja projekta implementirajo razvite rešitve in da se zadeve testirajo, po koncu projekta pa se umaknejo.
Kdo vse sodeluje pri teh projektih?
Največ dela naša služba in sodelavci, kolikor jih potrebujemo, vključenih nas je več. V projekt ICT4EVEUE je vključeno hčerinsko podjetje Elektro Ljubljana OVE.
Katere so največje ovire, na katere ste naleteli pri uvajanju projektov e-mobilnosti?
Na začetku smo si predstavljali, da bo več ovir, proti koncu projektov pa načeloma večjih ovir nismo zaznali. Če želiš postaviti polnilno postajo, moraš še vedno ravnati po postopku kot da gradiš enostaven objekt, ki ne potrebuje gradbenega dovoljenja, ampak glede postopka priključevanja na omrežje, soglasja, … Še vedno so to klasični postopki. Na tem področju bi veljalo na vseh naših inštitucijah in agenciji pripraviti ustrezne spremembe, ki bi veljale za polnilno infrastrukturo, da bi postavljali z manj koraki in nižjimi stroški.
Evropske projekte ste v Elektru Ljubljana celo nadgradili, in sicer s povezavo na svojo virtualno elektrarno. Nam lahko o tem poveste kaj več?
Projektom smo želeli dati dodano vrednost. Enostavno je bilo ugotoviti, da lahko polnilno infrastrukturo implementiramo v virtualno elektrarno, ki je srce upravljanja s porabo. Za upravljavca infrastrukture bo pomembno, da bo dobil signal s strani omrežja, za koliko je potrebno zmanjšati ali povečati moč polnjenja in na katerem območju. Potem bo upravljavec to delegiral naprej. Ko bo prilagoditev moči opravil, bo nazaj poslal informacijo, da je to opravil in bo čakal na nadaljnje ukaze virtualne elektrarne.
Koliko elektročrpalk ste v EL do zdaj zgradili?
Družba Elektro Ljubljana je od leta 2010 na svojem območju postavila 17 elektročrpalk. Večinoma smo jih zgradili izven projektov. Prve smo gradili na podlagi pobude ministrstva- služba vlade za podnebne spremembe. Zdaj je drugače. Za nove lokacije se nismo odločili, ker neposrednih finančnih sredstev nimamo, saj se ta energija še ne zaračunava. Imamo svojo vizijo, strategijo, kako bi imeli elektro mobilnost za poslovno priložnost, ampak zaradi javne polnilne infrastrukture in umeščanja smo na točki, kjer ne gremo naprej. Ko bo to dorečeno, pa vemo, kako bomo elektro mobilnost prepoznali tudi kot poslovno priložnost.
Vladimir Habjan