Uvodoma je opozoril na ključne neresnice, ki se v zvezi s prihodnjo energetsko oskrbo pojavljajo v javnosti, in sicer, da je Slovenija na letni ravni uvoznik električne energije, da imamo v Sloveniji najvišje cene električne energije, da je možen zeleni prehod samo z obnovljivimi viri, da bo stroškovna cena iz NEK nizka, da bo z investicijami v nove proizvodne vire proizvedena električna energija cenejša od uvožene ter, da je brez TEŠ ogroženo obratovanje elektroenergetskega sistema.
V nadaljevanju je pojasnil, da analiza različnih scenarijev temelji na določenih predpostavkah, pri čemer se lahko ob njihovi bistveni spremembi spremenijo tudi končni rezultati. Mag. Mervar je ob tem znova poudaril, da ima Slovenija zmogljive prenosne poti, katerih zmogljivosti krepko presegajo konično porabo ter, da se je treba zavedati, da bolj, ko je zanesljiv sistem, dražji je. Prav tako velja, da več razpršenih virov v sistemu terja dodatne investicije v omrežje, zato bi se morali bolj zavzemati za koncentrirane obnovljive vire. V nadaljevanju je izrazil tudi negotovost povezano s cenami električne energije, pri čemer naj ne bi bila ob sedanjih borznih napovedih za naslednje nekajletno obdobje nobena od obstoječih novih tehnologij rentabilna.
Vsak izmed scenarijev ima določene prednosti in tveganja
Mag. Mervar je v nadaljevanju izpostavil nekatera tveganja scenarijev z obnovljivimi viri in jedrsko energijo, pri čemer pri prvem obstaja možnost nerentabilnosti investicij v sončne elektrarne, lahko se s časom pokaže, da je scenarij uporabe zelenega vodika kot vira za proizvodnjo električne energije zgrešen, z večanjem števila razpršenih virov se zmanjšuje zanesljivost sistema, vprašljivo pa je tudi doseganje zastavljenih ciljev glede prihodnjega naraščanja porabe električne energije in deleža e-vozil. Pri jedrskem scenariju pa so tveganja povezna z visokimi stroški financiranja JEK2, povečano ranljivostjo elektroenergetskega sistema v primeru nenapovedanih izpadov obratovanja JEK2, negotovostmi glede veleprodajnih cen električne energije v prvih dvajsetih letih delovanja jedrske elektrarne in dodatnih proračunskih obremenitev v primeru potrebnih subvencij zaradi cenovnih razlik. Določena tveganja obstajajo tudi v povezavi z elektroenergetskim omrežjem, in sicer v obliki potrebnih izjemno visokih vlaganj v elektroenergetsko omrežje, dolgih rokov za izvedbo potrebnih investicij in pomanjkanja kadrov ter pritiskov na dvig omrežnine.
Ni scenarija, ki nas brezkrbno pelje v prihodnost
Čeprav se v javnosti v zvezi z omenjeno analizo izpostavljajo predvsem finančni vidiki posameznih energetskih scenarijev, je, kot je bilo poudarjeno na današnji predstavitvi, glavnina študije posvečena tehničnim vidikom teh scenarijev prihodnosti. Mag. Aleksander Mervar v svoji analizi sicer ugotavlja, da so med dvanajstimi analiziranimi najprimernejši trije modeli energetskih virov prihodnosti: najcenejša je različica brez NEK do leta 2063 in brez JEK2, ter z 8.595 MW sončne energije, druga različica z NEK do 2063 in 7.000 MW sončne energije, vendar brez JEK2, ter tretja z NEK do 2063 in JEK2 ter 3.260 MW sončne energije. A mag. Mervar ob tem tudi dodaja, da idealnega scenarija ni. Poleg tega bi bilo treba do leta 2028, ko naj bi sprejeli tudi končno odločitev, kako naprej, speljati še nekaj nujnih predhodnih korakov. Tako bi morali čimprej na vladni ravni ustanoviti posebno delovno skupino za male modularne jedrske reaktorje, do leta 2026 pripraviti projekcije različnih tarif za uporabo elektroenergetskega omrežja in tudi nov desetletni načrt razvoja slovenskega elektroenergetskega omrežja, proučiti možnosti za dodatno podaljšanje življenjske dobe obstoječe nuklearke, v letu 2028 sprejeti odločitev o gradnji JEK2 oziroma morebitni postavitvi malih modularnih reaktorjev ter sprejeti novo strategijo na področju obnovljivih virov energije, pri čemer naj bi do leta 2030 zgradili hidroelektrarno Mokrice ter do leta 2032 še črpalno hidroelektrarno Kozjak. Do leta 2040 naj bi začele obratovati še vsaj tri hidroelektrarne na srednji Savi, poskrbeti pa bi bilo treba tudi za dodatne rezervne zmogljivosti v plinskih elektrarnah.
Pred slovensko energetiko so po Mervarjevih besedah torej še mnogi ključni in zahtevni koraki, ki vsak zase zahtevajo tehten premislek, temeljito obravnavo vseh tveganj – nekatera izmed teh so bila že izpostavljena v študiji – in nadaljnje podrobne tehnične in ekonomske analize pred dokončnimi odločitvami. Pri tem pa bo treba upoštevati tudi dejstvo, da na trg nenehno prihajajo nove tehnologije, ki bodo zagotovo sooblikovale prihodnje odločitve in tudi energetiko v prihodnosti