Energetika in okolje 18

V Ljubljani je danes potekal tradicionalni strokovni forum o vprašanjih, ki povezujejo energetiko in okoljsko problematiko, pri čemer je bila osrednja pozornost, poleg klasičnih dilem glede umeščanja energetskih objektov v prostor, letos namenjena hranilnikom in možnostim shranjevanja energije.
Mojca Černelč Koprivnikar je v uvod v že osmo strokovno srečanje o Energiji in okolju povedala, da je tudi letošnje srečanje namenjeno predstavitvam novosti na področju obnovljivih virov energije oziroma z njimi povezanimi tehnologijami in izpostavila, da naj bi po ocenah vrednost sektorja hranilnikov samo v Evropi do leta 2025 dosegla 250 milijard evrov na leto, pri čemer je želja EU, da bi močno okrepila lastno proizvodnjo tovrstnih naprav in je takšno usmeritev tudi proračunsko podprla z več milijard evrov.
V nadaljevanju je dr. Peter Novak

iz Energotecha izpostavil nekatere mite in resnice o obnovljivih virih energije in dejal, da se moramo danes, ko govorimo o hranilnikih, zavedati, da se bodo obnovljivi viri lahko masovno uporabljali šele takrat, ko bomo ustrezno rešili vprašanje kemičnega shranjevanja sončne energije. Drugače pa po njegovem mnenju, razvoj obnovljivih virov in z njimi povezanih tehnologij poteka celo hitreje od pričakovanj, pri čemer pa bi za izpolnitev ciljev zastavljenih s Pariškim podnebnim sporazumom delež OVE moral naraščati šestkrat hitreje kot poteka danes. Ne glede na to, so nekateri rezultati presenetljivi in presegajo pričakovanja, pri čemer je denimo sosednja Italija aprila četrtino potrebne električne energije uspela zagotoviti iz obnovljivih virov, cene sončnih celic so padle že pod 20 dolarskih centov za kWh, uporaba OVE pa se hitro razvija tudi v nekaterih državah v razvoju (Južna Afrika, Argentina, Brazilija, Egipt, Maroko, Alžirija). Vse bolj se v svetu razvija tudi energetsko zadružništvo, kar napoveduje velike spremembe v energetskem sektorju. Kot je še dejal, se večina nekdanjih mitov povezanih z ekonomsko sprejemljivostjo, okoljsko prijaznostjo in tehnološko zanesljivostjo obnovljivih virov z razvojem tehnologij razblinja, pri čemer postaja cena energije iz teh virov vse bolj primerljiva s ceno energije iz klasičnih virov. Ob tem je opozoril, da se v različnih izračunih pogosto pozablja posredne stroške, ki jih imamo zaradi uporabe fosilnih goriv, zlasti tiste povezane s stroški zdravstva ter dodal, da imajo vsi energetski objekti določen vpliv na okolje, pri čemer razpršeni viri potrebujejo celo več površin za proizvodnjo. Kot je še dejal, je mogoče s kombinacijo vetrne in sončne energije ter uporabo hranilnikov precej zmanjšati tudi negativne vplive OVE na omrežje, z biomaso,ki jo ima Slovenija na voljo, pa bi lahko pokrili 70 odstotkov potreb po alternativnih gorivih za potrebe prometa.

Znanstveniki pospešeno iščejo materiale, ki bi bili cenejši in uporabnejši

Ocenjuje se, da bi v primeru, da bi vsa vozila zamenjali za električnega Teslo X, samo za shranjevalnike energije v teh avtomobilih potrebovali več kot dvakratnik vseh ocenjenih zalog kobalta na svetu. Ker so precej omejene tudi zaloge litija, drugega ključnega elementa za izdelavo hranilnikov, znanstveniki po vsem svetu pospešeno iščejo nove materiale, ki bodo cenejši in lažje dostopni od trenutno uporabljenih. Precej raziskav na tem področju delajo tudi na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, ki pri iskanju novih materialov sodeluje tudi z nekaterimi svetovnimi koncerni, kot je denimo Honda, pa tudi domačimi naprednimi podjetji, kot sta tovarna akumulatorjev Mežica in Pipistrel. Kot je povedal dr. Jan Bitenc, v Inštitutu ta hip veliko raziskujejo magnezijeve, litij-ionske in litij–žveplove akumulatorje, ključna vprašanja pa se nanašajo na to, kako podaljšati življenjsko dobo in preprečiti staranje ter s tem izgubo zmogljivosti. Zaradi napovedi o skokoviti rasti uporabe električnih vozil so cene nekaterih elementov v zadnjem času krepko poskočile, zato se išče alternativne rešitve, pri čemer pa ni mogoče najti hitrih rešitev in bo na tem področju potreben še nekajletni razvoj.

Dr. Uroš Stritih iz Fakultete za strojništvo pa je v svojem predavanju izpostavil, da se pri iskanju alternativnih oblik shranjevanja energije pogosto pozablja  na možnost hrambe v obliki toplote (geosonde, shranjevanje v kameninah, vodnih zalogovnikih in podobno). Da je še kar nekaj možnosti izrabe obstoječe energije je opozoril tudi Sandi Ritlop iz HSE Invest, ki je dejal, da pri njih proučujejo možnosti, kako bi presežke energije iz sončnih elektrarn na hidroelektarnah in bregovih kanalov ter iz presežkov vode izrabili za pretvorbo v druge oblike (vodik) ter jih pozneje uporabili za potrebe sistema.  Ali bi hranilniki na nizkonapetostnem omrežju pripomogli k omejitvi večerne konice ob polnjenju večjega števila električnih vozil, ali je bolj smiselna investicija v razpršeno hranjenje energije, kot pa v ojačitev obstoječega omrežja in kaj bi za sistem pomenilo množično nameščanje hranilnikov, pa so vprašanja, na katera, po besedah dr. Janeza Humarja, ta hip iščejo odgovore v Iskri. 

Za uspešnejše razogljičenje družbe manjkajo ključne inovacije

Mag. Krešimir Bakič iz Elesa je v nadaljevanju opozoril, da načrtovano razogljičenje sveta odpira resne dileme, pri čemer nekatere številke razkrivajo zanimiva dejstva. Tako je svetovna poraba elektrike leta 2016 znašala okrog 25.000 TWh in končna raba energije 100.000 TWh, kar glede na znane rezerve fosilnih goriv pomeni, da je teh na voljo še za nadaljnjih sto let. Po drugi strani ocenjeni potencial obnovljivih virov za 20 do 30 krat presega potrebe človeštva, pri čemer je na svetu veliko rezerv tudi še v hidroenergiji, izrabi energije oceanov in podobno. Bi pa za izrabo tega potenciala bilo nujno treba zgraditi medcelinske prenosne povezave in pospešiti raziskave in razvoj novih tehnologij. Medcelinske povezave bi namreč zagotovile prihranke za vse, saj bi bilo potrebnih precej manj novih proizvodnih virov. V zvezi s spodbujanjem mikroomrežij, pa je mag. Bakič opozoril, da gre mogoče za primerno rešitev za gospodinjstva, nikakor pa ne za industrijo, ki še vedno zahteva določeno kakovost in zanesljivost oskrbe z električno energijo.

Zastavljene deleže glede OVE bomo težko dosegli

Andreja Belavič Benedik iz Ministrstva za infrastrukturo je poudarila, da bomo zastavljene cilje o 25-odstotnem deležu OVE v končni rabi energije do leta 2020 težko dosegli, saj naložbe vanje zaostajajo za potrebami. Večja odstopanja je bilo zaznati že v letu 2016, še posebej pa se zdi nedosegljiv cilj zagotovitve desetodstotnega deleža OVE v prometu. Poleg tega se nam za obdobje do leta 2030 obetajo na ravni EU še večje zaostritve oziroma zahteve po dodatnem povečanju deleža OVE, kar z drugimi besedami pomeni, da bo treba ukrepe namenjene povečanju energetske učinkovitosti in povečanju deleža OVE v prihodnje še dodatno okrepiti. Kot je še povedala, bi pa tako po sončnem kot vetrnem scenariju, za dosego zastavljenih ciljev morali izrabiti tudi ves predviden hidropotencial. Ob tem je še opozorila, da se na zadnje pozive za vstop v podporno shemo prijavlja zelo veliko investitorjev v vetrne elektrarne, pri čemer pa bo glede na zaplete z umeščanjem teh v prostor načrtovane MW iz tega vira pravočasno zelo težko zagotoviti.
Da bo treba pogoje za prijavo v podporno shemo še prilagoditi, je bila mnenja tudi mag. Alenka Domjan iz Agencije za energijo, ki je pritrdila, da je bilo v zadnjih treh pozivih dejansko največ predlogov za namestitev vetrnih elektrarn, ali bodo tudi dejansko v razpisanem roku zgrajene, pa ostaja zaradi zapletov s pridobivanjem gradbenih dovoljenj zaenkrat neznanka.
Da bo glede izpolnjevanja zavez in doseganja potrebnega deleža OVE potreben resen strateški premislek, je bila mnenja tudi mag. Mojca Grobelnik iz GIZ-a Vetrne elektrarne, ki je izpostavila, da nam je doslej od prijavljenih 297 MW vetrne energije uspelo zagotoviti le 3 MW ter, da je Slovenija kljub dokazanem vetrnemu potencialu na dnu lestvice evropskih držav glede izrabe vetrne energije.

Od ideje do projekta mine nesprejemljivo dolgo časa

V uvodu v popoldansko omizje je Tomaž Šenica iz Elesa predstavil projekt izgradnje 400 kV daljnovodne povezave z Madžarsko Cirkovce-Pince, ki se je s prvo zamislijo dejansko začel že davnega leta 1988. Deset let pozneje so se začeli prvi pogovori z Madžari, leta 2000 pa je nato bila dana tudi pobuda za pripravo državno prostorskega načrta. Pozneje je bil kar nekajkrat sklenjen tudi konkreten dogovor z madžarsko stranjo o začetku obratovanja daljnovoda, ELES pa še danes kljub vsem naporom ni prišel do končnega gradbenega dovoljenja. Kot smo lahko slišali v nadaljnji razpravi, se umeščanje energetskih objektov v prostor res nerazumno vleče, čeprav se vsi deležniki zavedajo, da gre pri umeščanju za nek kompromis. Mag. Teo Hrvoje Oršanič iz Zavoda za varstvo narave je ob tem izpostavil, da tudi sami vedo, da ni nobenega energetskega vira, ki ne bi imel vpliva na okolje, da pa je treba pri umeščanju poiskati rešitve, ki bodo povzročale najmanj okoljske škode. Mag. Jože Dimnik iz Ministrstva za infrastrukturo je dejal, da gresta blagostanje in energetika z roko v roki ter dodal, da brez energetskih objektov ne bo tudi gospodarske rasti ter, da bi se morali zgledovati po nekaterih sosednjih evropskih državah, ki kljub enaki evropski zakonodaji, nimajo takšnih težav. Martin Novšak iz Gen energije je ob tem pripomnil, da imajo sami, vsaj z umeščanjem objektov na spodnji Savi, tudi dobre izkušnje in se je v teh procesih vendarle vzpostavil tudi nek pozitiven odnos med vsemi vpletenimi deležniki, da pa verjetno pri nas ni mogoče graditi brez nekega posebnega zakona kot neke obligatorne oblike dogovora. Mag. Aleksander Mervar iz Elesa je dejal, da predstavljeni primer daljnovoda Cirkovce-Pince veliko pove ter, da ljudje žal hitro pozabijo, s kakšnimi težavami so se srečevali pred leti ob izpadu oskrbe z električno energijo zaradi žledoloma. Ob tem je poudaril, da glede energetskih naložb velikokrat razmišljamo preveč ozko lokalno ali zgolj okoljsko, pozabljamo pa na širši narodnogospodarski vidik ter na dejstvo, da bomo ob velikem deležu OVE potrebovali tudi dodatno omrežje in drage hranilnike energije.