V organizaciji Prosperie danes poteka tradicionalno posvetovanje Energetika in okolje 21 s podnaslovom Vrh zelene energetike, ki je letos še posebej aktualno, saj so vprašanja glede zelenega prehoda in prispevka energetike k vzpostavitvi ogljično nevtralne družbe v ospredju vseh razprav tako v domovini kot po svetu. Več kot 100 udeležencev, tri omizja in 17 govorcev potrjujejo, da gre za zelo pereča vprašanja, ki naslavljajo našo prihodnost in odpirajo dileme, kako še naprej zagotavljati varno, zanesljivo, trajnostno in konkurenčno oskrbo z energijo, še zlasti z električno energijo iz nizkoogljičnih virov, ki se kaže kot energent prihodnosti. Da gre za ključne družbene in gospodarske izzive in zahtevno nalogo, je v uvodnem nagovoru potrdil tudi minister za okolje in prostor mag. Andrej Vizjak, ki je izpostavil, da je tudi pandemija opozorila na potrebo sleherne države po zanesljivi oskrbi z energijo in, da je zato treba pri načrtovanju naše energetske prihodnosti upoštevati več dejavnikov, ne samo okoljskega, pri čemer so si ti včasih tudi nasprotujoči. Zato gre za zelo zahteven izziv, pri čemer smo z nekaterimi strateškimi dokumenti, tudi z Dolgoročno podnebno strategijo do leta 2050, začrtali cilje in nanizali dejstva, ki marsikomu niso povsem po volji. Med drugim je izpostavil dejstvo, da vsi kazalci kažejo, da se bo poraba električne energije do leta 2050 povečala za polovico, predvsem zaradi prehoda na e-mobilnost ter prenosa tovora s cest na železnice, tako da se ne srečujemo le z zahtevnim vprašanjem, kako nadomestiti obstoječe proizvodne enote, ampak tudi, kako zagotoviti potrebne dodatne. Kot je dejal, bomo zato morali, poleg povečanja deležev obnovljivih virov, izrabiti še razpoložljive vodne vire, kjer je to okoljsko sprejemljivo, ohraniti jedrsko opcijo in nadaljevati s prizadevanji z zmanjševanjem porabe energije in surovin v gospodarstvu, pri čemer imamo že kar nekaj svetlih primerov (Steklarna Hrastnik, Talum, Cementarna Salonit Anhovo). Kot je še dejal, pomemben element, ki je sorazmerno zelo slabo izkoriščen, ostaja tudi termična obdelava odpadkov, ki bi omogočila opustitev fosilnih virov v posameznih lokalnih okoljih. Po njegovih besedah je v pripravi tudi vrsta drugih ukrepov povezanih s sanacijo stavb, vzpostavitvijo lokalnih energetskih sistemov, razogljičenjem tovornega prometa in digitalizacijo panoge, omenjena področja pa bodo tudi zakonsko bolj natančno določena. Nova zakonodaja, ki naj bi prispevala k izpolnitvi načrta Fit for -55, bo sicer tudi osrednja točka razprav prvega neformalnega posveta evropskih držav v času predsedovanja Slovenije, pri čemer velja globalni zavedanje, da je časa malo in moramo hitro ukrepati.
Fotovoltaika kot ključ do uspeha
Dr. Marko Topič, predsednik slovenske in evropske platforme za fotovoltaiko, je v nadaljevanju predstavil nekaj ključnih podatkov povezanih s trenutnim položajem fotovoltaike v svetu, pri čemer je poudaril, da bo ta ključni nosilec zelene preobrazbe in je tudi v evropskih dokumentih zapisan med tremi ključnimi energetskimi viri prihodnosti (poleg vetrnic na morju in energije oceanov). Kot je povedal, število in zmogljivost sončnih elektrarn po svetu skokovito narašča in naj bi kmalu presegle TW, hkrati pa cene postavitve sončnih elektrarn hitro padajo. Tako naj bi se v južnih evropskih državah z veliko sonca naložbe v fotovoltaiko povrnile že prej kot v enem letu, v Sloveniji pa v približno 15 mesecih. Glede na predvideno življenjsko dobo sončnih elektrarn nad 30 let gre tako za izjemno donosne naložbe, električna energija pridobljena iz sonca pa postaja konkurenčna ne samo v primeru gospodinjstev, temveč tudi že za industrijske porabnike. Dr. Topič je ob tem poudaril, da sončne elektrarne postajajo konkurenčne že povsod po svetu, tako da jih vse več postavljajo tudi v severnoevropskih državah, ki so sicer manj osončene. Ob tem je omenil tudi postavljanje sončnih elektrarn na vodnih površinah na Nizozemskem in hiter razvoj integracije panelov v različne površine ter možnost povezovanja energije iz sončnih elektrarn s pridobivanjem vodika.
Da so pred sončno energijo zlati časi, je menil tudi dr. Robert Golob iz GEN-I, ki je dejal, da se zadeve na tem področju tudi pri nas, čeprav počasneje, kot bi si želeli, premikajo na bolje, kar gre pripisati tudi dejstvu, da sončna energija pridobiva vse večjo prepoznavnost med prebivalstvom in se že lahko financira brez državne pomoči oziroma z zasebnim kapitalom. Pri tem gre tudi za naložbe z izjemnim donosom, pri čemer je po besedah dr. Goloba pri nas priložnost tudi v postavljanju večjih sončnih elektrarn, saj smo na tem področju zaspali in zaostajamo za primerljivimi državami, pa tudi na področju tako imenovane agrofotovoltaike, ki pomeni sobivanje sončnih elektrarn z določenimi poljščinami. Kot je dejal, v Sloveniji še vedno veliko oviro predstavlja umeščanje v prostor, saj tudi v primeru postavitve elektrarn na degradiranem območju ostaja odprto vprašanje izgradnje povezovalnega daljnovoda. Dr. Golob je tudi izpostavil, da se veliko preveč ukvarjamo s tem, kaj bo čez 40 let oziroma v primeru večjega ali stoodstotnega deleža energije iz sončnih elektrarn, saj vse analize kažejo, da lahko obstoječi elektroenergetski sistemi brez večjih težav v naslednjih desetih letih sprejmejo 10 do 20-odstotni delež sončne energije, za naprej pa bodo zagotovo našli tudi ustrezne tehnične rešitve. Ob tem je opozoril še na to, da pomeni zelena preobrazba tudi odpiranje novih delovnih mest, saj po njegovih besedah 100 MW novih sončnih zmogljivosti na leto prinaša tudi najmanj 1000 novih zaposlitev.
Prihaja nova energetska zakonodaja in tudi zahtevnejši podnebni cilji
Mag. Erik Potočar iz Ministrstva za infrastrukturo je v nadaljevanju pojasnil nekatere zakonodajne novosti s področja obnovljivih virov energije, pri čemer je izpostavil, da je bilo že kar nekaj podzakonskih aktov sprejetih ( s področja energetske prenove stavb, učinkovite rabe energije, oskrbe z električno energijo), nekaj pa jih še čaka na potrditev, med drugim tudi zakon o OVE, ki je že bil sprejet na vladi. Slednji prinaša kar nekaj novosti in podrobneje opredeljuje deklaracije OVE, potrdila o izvoru, vzpostavitev energetskih skupnosti, področje samooskrbe, usposabljanja inštalaterjev za OVE ter področje ogrevanja in hlajenja.
Po besedah mag. Potočarja, Slovenija žal zaostaja za predvidenim 25-odstotnim deležem OVE v končni rabi energije do leta 2020 (v letu 2019 je bil ta 21,7-odstoten, lani pa naj bi dosegel 22 oziroma po optimistični različici 23 odstotkov), pri čemer se zahteve EU na tem področju še zaostrujejo, tako da bomo morali uvajanje OVE v prihodnjih letih precej pospešiti ali pa računati na večmilijonske penale zaradi nedoseganja dogovorjenega. Za te primere je sicer v evropski zakonodaji predvidenih tudi nekaj instrumentov od zakupa deleža OVE od uspešnejših držav, skupne gradnje proizvodnih enot na OVE v tretjih državah do vplačila v poseben evropski sklad, iz katerega bo potem EU financirala projekte OVE po evropskih državah, pri čemer pa so vsi ti na škodo slovenskega gospodarstva. Mag. Potočar sicer ostaja optimist in verjame, da bomo v naslednjih letih uspeli nadoknaditi zamujeno in uspeli izrabiti tudi za te namene predvidena evropska sredstva iz kohezijskega sklada in mehanizma za okrevanje in odpornost.