Razmere v komuniciranju med ključnimi deležniki se izboljšujejo, še vedno pa je premalo usklajevanja med različnimi državnimi strategijami.
Na Brdu pri Kranju je včeraj potekala tradicionalna konferenca Energetika in okolje, ki je bila tudi tokrat namenjena obravnavi najbolj aktualnih energetskih vprašanj, ki so ta hip povezna predvsem s povečevanjem deleža obnovljivih virov in njihovim vplivom na obstoječa elektroenergetska omrežja. Kot je bilo slišati v razpravah, obnovljivi viri sicer prinašajo nove poslovne priložnosti, se pa z njimi odpirajo tudi številna pereča vprašanja – od umeščanja v prostor, vključevanja v omrežje in pokrivanja stroškov. Razpravljalci so ob tem poudarili, da bi odgovore nanje morali že pred sprejemanjem različnih državnih razvojnih in energetskih strategij.
Kot je v uvodnem predavanju izpostavil mag. Krešimir Bakič iz CIGRE-CIRED, sonce ponuja kar sedem različnih vrst energije, in sicer elektro-magnetno, električno, kemijsko, toplotno, kinetično, gravitacijsko in jedrsko. Tudi možnosti energetske izrabe planeta Zemlja so neslutene, od sončne, vetrne in geotermalne. Narava nam torej ponuja ogromno. Svetovne potrebe po energiji so ocenjene na 23.000 TW, pri čemer bi morali dati prednost tistim energijam, ki imajo boljši izkoristek, najvišjega ima denimo uran, med najmanjšimi pa baterije.
Pogosto strokovnjaki in inštitucije pripravljajo scenarije in napovedi potreb po energiji tja do leta 2030 in 2050, pri čemer pa so pogosto tudi nerealne, na primer, da bi v 33 letih v vsem svetu vsak dan morali zgraditi 37 vetrnih elektrarn po 5 MW. Pogosta napaka, ki jo načrtovalci v svetu delajo je tudi, da upoštevajo le stroške gradnje proizvodnih enot, ne posvečajo pa se stanju omrežja. To večinoma zaostaja za potrebami, prav tako v mnogih modelih ne upoštevajo stroškovnega vidika izgradnje daljnovodov, kablovodov in RTP postaj.
Po besedah mag. Bakiča je električna energija v strukturi energij vse bolj pomembna. Njen delež v svetovnem merilu je po ocenah med 7 in 35 odstotki , v Sloveniji 22-odstoten, pri čemer je to najbolj fleksibilen prenosnik energije. Za zadostitev vse večjih potreb po energiji, bodo potrebne nove investicije, predvsem v OVE, pri čemer bo dolgoročno to najceneje, pa tudi manjše obremenitve za okolje bodo. Za prehod iz fosilnih goriv bo potreben čas, nove tehnologije, spremembe navad, celovit pristop ekonomije, novi kadri, socialna toleranca, pa tudi sodobnejši politični sistemi. Mag. Bakič ocenjuje, da je stanje v Sloveniji na področju energetike v zadnjih 15 letih slabše kot je bil prej, problem oskrbe z električno energijo pa vidi predvsem v času po zapiranju NEK.
Slovenija uspešno sledi sprejetim ciljem
Alenka Domjan iz Agencije za energijo je v nadaljevanju predstavila nekatere ugotovitve povezane z uresničevanjem podnebno energetskih ciljev do leta 2020 in pozneje. Kot je dejala, je Evropa, pa tudi Slovenija, na dobri poti, da zastavljene cilje do leta 2020 glede deleža obnovljivih virov, zmanjšanja emisij in povečanja energetske učinkovitosti v celoti doseže. Tako zadnji podatki kažejo, da smo pri sledenju scenarija glede deleža obnovljivih virov (2014 je ta delež znašal 15,3 odstotka v končni bruto porabi energije) in povečanja učinkovitosti doslej uspešni in zastavljene številke celo presegamo, ostaja pa kritična točka promet, kjer naj bi delež obnovljivih virov do leta 2020 dosegel 10-odstotni delež, mi pa smo bili konec leta 2014 šele pri 2,6 odstotka. K povečevanju deleža obnovljivih virov energije je v minulih letih po njenih besedah precej prispevala tudi podporna shema, ki pa smo jo zaradi finančne nevzdržnosti morali spremeniti. Aktualni predlog podporne sheme, v okviru katere naj bi bilo za spodbude na voljo deset milijonov evrov na leto, še čaka na potrditev Evropske komisije, javni razpis za dodelitev omenjenih sredstev pa naj bi bil vendarle objavljen enkrat jeseni.
V zvezi s tem so bili zanimivi tudi podatki Boruta Žnidariča iz Borzena, ki je povedal, da je v podporno shemo vključenih 3920 enot, večina med njimi je sončnih elektrarn, pri čemer je bilo od začetka leta 2009 do konca letošnjega aprila za podpore izplačanih že 530 milijonov evrov. Potrebna vsota se je z vstopanjem dražjih virov v podporno shemo z leti skokovito povečevala, in sicer je leta 2009 bilo treba za te namene zagotoviti 22,7 milijona evrov, letos pa naj bi jih namenili že 147,1 milijona. Razlogi, da se večajo zahteve po zagotavljanju sredstev so v glavnem trije, vremenske razmere, izstopi in vstopi novih naprav tre v primeru bioplinskih elektrarn njihovo poslovanje. Čeprav lani ni bilo vstopov novih naprav v podporno shemo, so se stroški na letni ravni zaradi povečane proizvodnje zvišali za deset milijonov in v primeru ugodnih proizvodnih razmer lahko takšna zvišanja pričakujemo tudi v naprej. In kakšna je cena, ki jo plačujemo za energijo iz obnovljivih virov? V povprečju naj bi znašala 147 evrov za MWh, pri čemer je omenil tudi zanimiv podatek o tem, kolikšen delež neto plače dejansko damo za električno energijo. V Sloveniji 3,7 odstotka, Nemci 4 odstotke in Američani 9 odstotkov.
Procesi umeščanja objektov v prostor so predolgi
Graditelji energetskih objektov v Sloveniji imajo še največ težav z umeščanjem v prostor, saj gre za izjemno zapletene in zahtevne procese, ki se vlečejo kar nekaj let. Tako je lastnik vetrnice pod Nanosom Aleš Pučnik dejal, da je od prve zamisli do zagona potreboval kar šest let, pri čemer se je srečal z vrsto ovirami. Kot je dejal, bi kljub temu z veseljem postavil še kakšno, po njegovih ocenah pa je v Sloveniji vetrnega potenciala za 150 MW, s čimer bi lahko teoretično zagotovili elektriko za kar 47 tisoč gospodinjstev.
Podobne izkušnje z umeščanjem elektrarn v prostor imajo tudi na Soških elektrarnah, pri čemer obstajajo tudi svetle izjeme. Kot je povedala mag. Alida Rejec so v SENG za pridobitev vseh dovoljenj za ČHE Avče potrebovali »zgolj« 18 mesecev, so pa na drugi strani za dovoljenja za MHE Kneže potrebovali kar 10 let. Kot je povedala, se na Soči in Idrijci trenutno izrablja le tretjina energetskega potenciala, pri čemer imajo v družbi pripravljenih kar nekaj zanimivih projektov. Ob tem je poudarila, da so vse presojali z vidika multifunkcionalnosti oziroma možnostmi za njihovo izrabo tudi kot vodnih virov, za potrebe ribogojništva, turizma, kmetijstva…
Da so postopki umeščanja v prostor nesprejemljivo dolgi, je poudaril tudi predsednik združenja malih hidroelektrarn Stane Čadež, ki je dejal, da je gradnja malih hidroelektrarn povsem zastala, čeprav je potenciala na tem področju veliko. Z zadnjimi zakonskimi spremembami (Uredba o podporah, o minimalnih pretokih in podobno) pa so se pogoji za novogradnje še zaostrili, pri čemer so se poslabšali tudi za že obstoječe elektrarne. Ob dosledni uveljavitvi predlaganih sprememb naj bi ti morali proizvodnjo zmanjšati kar za petino, to pa za njihovo poslovanje pomeni pravo katastrofo. Stane Čadež je ob tem poudaril, da je za svetlejšo energetsko prihodnost države treba nujno doseči nek konsenz o tem, ali bomo izrabili naravne danosti oziroma, na kakšen način naj bi v prihodnje sploh proizvajali električno energijo.
Strategije bi morali med seboj bolj usklajevati
Da je čutiti pomanjkanje enovite razvojne vizije, so bili mnenja tudi udeleženci popoldanskega omizja o trajnostnem razvoju in integraciji energetsko-okoljskih rešitev. Tako je bilo s strani predstavnikov ministrstev za infrastrukturo ter okolja in prostor rečeno, da se sicer veliko več pogovarjajo in usklajujejo kot v preteklosti, da pa je še vedno čutiti pomanjkanje neke jasne dolgoročne razvojne vizije Slovenije, ki bi pod isto streho združevala strateške usmeritve posameznih ključnih področij. Cilji na marsikaterim področju so določeni, manjka pa jasna vizija o tem, kako do njih priti oziroma skladnost posameznih politik. Tako še vedno ne znamo odgovoriti na vprašanje, ali rabimo nove proizvodne zmogljivosti ali pa lahko na povečano povpraševanje po energiji odgovorimo tudi na druge načine, ali lahko zagotovimo energetsko prihodnost tudi brez dodatne jedrske energije in ob tem ne vplivamo na sedanjo kakovostno raven življenja in podobno. Ob tem je bilo še izpostavljeno, da je osnova za vizijo vsakega gospodarskega razvoja tudi energetski koncept, pri čemer bi morala biti ta dokumenta med seboj usklajena.
Fotografije: Vladimir Habjan