Državni sekretar za energetiko
mag. Bojan Kumer je uvodoma predstavil pravno strateške razvojne vidike energetike za prihodnje leto, pri čemer je izpostavil, da ministrstvo čaka veliko dela, saj bo treba v slovensko zakonodajo v naslednjih letih v celoti prenesti osem direktiv iz paketa Čista energija za vse Evropejce. V zvezi s sprejemom dopolnitev energetskega zakona, je povedal, da spremembe zakona načrtujejo v dveh korakih. Pri tem je prva posodobitev zakona predvidena v prvi polovici naslednjega leta, druga, ki bo bolj obsežna in namenjena predvsem prenosu paketa Čista energija v slovensko zakonodajo pa proti koncu mandata. Po njegovih besedah prva faza že teče, tako da naj bi dopolnitve zakona dali v javno obravnavo in medresorsko usklajevanje predvidoma februarja prihodnje leto, v potrditev v državni zbor pa naj bi romala maja. Ta prva dopolnitev energetskega zakona naj bi med ključnimi cilji imela uskladitev domače zakonodaje s pravnim redom EU (ta del se nanaša predvsem na prenos že sprejete direktive o energetski učinkovitosti stavb), prenos odločb ustavnega sodišča, uskladitev s smernicami za državno pomoč za okolje in energijo ter odpravo določenih vsebinskih pomanjkljivosti. Bistvenejši vsebinski popravki obstoječe energetske zakonodaje naj bi se nanašali na uskladitev z zahtevami na terenu oziroma na odpravo dosedanjih anomalij, pri čemer naj bi v zakonu podrobneje opredelili vlogo aktivnih odjemalcev, vprašanja digitalizacije energetskih podatkov za URE in izdajanja potrdil o izvoru energije, vprašanja ranljivih odjemalcev in nujne oskrbe ter pogoje glede samooskrbe. Glede slednjega je poudaril, da se iščejo predvsem možnosti, da bi vsem prebivalcem omogočili, da bodo lahko izrabili ta instrument – trenutno je v sistem samooskrbe priključenih 2000 naprav. Tako naj bi poleg klasične samooskrbe, zagotovili še možnost skupinske samooskrbe namenjene stanovalcem v večstanovanjskih stavbah in možnost vzpostavitve energetske skupnosti, ki omogoča delitev energije, ki je proizvedena na nekem skupnem objektu.
V zvezi z drugo predvideno novelacijo zakona, o kateri naj bi razprava potekala po letu 2020, pa je dejal, da bo v ospredju prenos osmih evropskih direktiv, od katerih je bila prva glede energetske učinkovitosti stavb že sprejeta, tri pa so bile pred kratkim tudi že potrjene v evropskem parlamentu in čakajo na nadaljnje postopke potrditve. Ob tem naj bi bila ključna dilema tudi, ali vse te spremembe vključiti v en sam zakon ali raje sprejeti več posameznih zakonov za posamezna področja.
Na evropskem parketu največ razprav glede prihodnosti plina
Mag. Ana Stanič je v nadaljevanju predstavila nekatere aktualne pravne izzive za prihodnost evropske energetike, pri čemer je izpostavila vprašanja povezana s spremembo plinske direktive, ki je v prvi vrsti namenjena predvsem uzakonitvi plinovoda Severni tok 2, posledično pa prinaša spremembe tudi za celotno področje plina. Omenjeni plinovod se sicer že gradi, njegovo gradnjo pa spremljajo številne politične in pravne razprave, pri čemer so v ospredju prizadevanja, da bi bil celoten plinovod, kljub raznoliki trasi, pod evropskim pravom. Veliko vprašanj se odpira tudi glede prihodnosti tranzita plina preko Ukrajine po letu 2019, kjer se zapleta z ukrajinskimi zahtevami po visokih tranzitnih dajatvah, precej nejasnosti pa odpirajo tudi napovedane sankcije ZDA proti plinovodu Severni tok 2.
Mag. Ana Stanič je še dejala, da ta hip poteka tudi kar nekaj primerov tožb proti evropskim državam zaradi sprememb zakonodaj, ki so negativno vplivali na posamezne energetske projekte, zlasti tiste s področja izrabe fosilnih goriv. Vse več pa je tudi primerov tožb zaradi premalo ambiciozno zastavljenih ciljev glede povečevanja deleža uporabe obnovljivih virov energije, pri čemer vse kaže, da bodo v prihodnje te deleže določala tudi sodišča posameznih držav.
Za slovensko energetiko je zanimiva tudi njena ugotovitev, da je na ravni EU največja točka trenja v zvezi s prihodnostjo mehanizma za zagotovitev zadostnih zmogljivosti zaradi nepredvidljivosti proizvodnje iz obnovljivih virov, pri čemer se Evropska komisija nagiba k iskanju skupne rešitve in k določenim omejitvam. Tako nove elektrarne, ki oddajajo več kot 550 g CO2 na kWh, ne bodo smele sodelovati na avkcijah za pridobitev dodatnega plačila za zagotavljanje zadostnih zmogljivosti, obstoječe elektrarne pa naj bi tem pogojem morale zadostiti po letu 2025. Je pa po njenih besedah, Evropa glede tega vprašanja še precej razdeljena, kljub želji trenutno predsedujoče Avstrije, da naj bi to vprašanje zaprli še v njenem mandatu. Tako je denimo Nemčija že spremenila stališče in pravi, da naj bi subvencioniranje obstoječih elektrarn na premog bilo v veljavi tudi po letu 2025, nekatere druge države pa skušajo v tem vmesnem času odobriti čim več projektov na premog še pred spremembo obstoječe zakonodaje, čeprav je malo verjetno, da ti projekti, kljub temu, v prihodnje ne bodo podlegli novim pravilom.
Z razvojem tehnologij bi morali razvijati tudi energetsko pravo
Drugi del posveta je bil namenjen razpravi o nekaterih aktualnih izzivih, s katerimi se v praksi srečujejo pravniki na energetskem področju. Kot je poudaril Andrej Seršen iz vladne Službe za zakonodajo, nas lahko nepremišljenost pri spremembah zakonodaje veliko stane in dodal, da bo v prihodnje nujno povezovanje in izmenjava izkušenj iz različnih področjih, saj se z energijo srečujemo praktično povsod. Kot globalne izzive, na katere bi moralo odgovoriti energetsko pravo je izpostavil sheme za zagotavljanje zadostnih zmogljivosti v povezavi z elektrarnami na fosilna goriva, vprašanja ravnanja z različnimi odpadki, spodbude za nove proizvodne zmogljivosti za pokrivanje potreb e-mobilnosti in vprašanja povezana z razvojem pametnih omrežij. Kot je dejal, se z digitalizacijo poslovanja odpirajo tudi dileme povezane z varnostjo osebnih podatkov, vse bolj pa tudi kibernetske varnosti. Po njegovih besedah je v današnji energetski zakonodaji podatkom namenjenih le 8 odstotkov vsebin, čez deset let pa naj bi bilo takšnih že polovica. Ob tem je opozoril še na nekatere ključne pomanjkljivosti v postopkih sprejemanja zakonodaje od pomanjkanja izvajanja vseh faz pripravljanja predpisov do naknadnega vrednotenja in prepočasnega ukrepanja oziroma zaostajanja zakonodaje za prakso.
Nina Pekolj iz Inštituta za zasebno-javno partnerstvo je predstavila prednosti in priložnosti, ki jih prinaša digitalizacija javnega naročanja. Kot je poudarila, slednja terja večjo profesionalizacijo naročnikov, uporabo sodobnih tehnologij ter njej primerno prilagoditev razpisne dokumentacije. Ob tem je opozorila na postavitev ustreznih meril, ki naj pri naročanju ne bi v ospredje postavljali zgolj ceno, ampak tudi kakovost.
Mag. Manca Konjar iz GEN-I pa je svojo predstavitev osredotočila predvsem na prihodnjo vlogo aktivnih odjemalcev. Ti naj bi bili usmerjeni v samooskrbo, nakup opreme, ki jim omogoča aktivno upravljanje z energijo in prilagajanje odjema ter se povezovali v energetske skupnosti. Ob tem se s pravnega stališča odpira vprašanje kompleksnosti bodočih pogodbenih odnosov, pa tudi cela vrsta vprašanj povezanih z varstvom potrošnikov in nastajanjem novih poslovnih modelov, pri čemer bi se morala tudi pravna stroka kreativno vključiti v njihovo oblikovanje.