Energetiko na nacionalni ravni ter širše redno obravnava Svet za energetiko pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SE-SAZU). SE-SAZU sodeluje s sorodnimi organizacijami in organi v državi ter z Združenjem evropskih akademij znanosti EASAC (European Academies Science Advisory Council) ter v njegovih telesih, ki obravnavajo aktualne energetske teme. Pobude nastale ob delu redno posredujemo nacionalnim in evropskim političnim odločevalcem.
Pandemija COVID-19 je silovito zajela vso človeštvo in ga postavila v položaj, ki preseneča ter ga zavestno nismo pričakovali, kaj šele načrtovali. Slutnjo, da se lahko nekaj takega le zgodi, smo kolektivno potiskali stran iz realnosti in iz zavesti. Kot osrednje smo reševali probleme, ki smo jih znali napovedati, smo jim kos, so več ali manj rutina in katerih rezultati so lažje dostopni, všečni ter prinašajo tudi takojšnji dobiček; seveda predvsem finančni.
V zelo kratkem se je potrdilo, kar smo vedeli, kako zelo so sistemi, ki smo jih ustvarjali soodvisni in kako smo kot civilizacija odvisni od njih. Ob tem smo popolnoma zanemarili, prezrli našo odvisnost od narave, okolja in podnebja. Postali smo žrtev lastnega, napačnega prepričanja, da gre samo za lokalne pojave, ki se nas ne morejo in ne bodo nikoli dotaknili. Pojave in učinke naših ravnanj smo enostavno zanikali. Skoraj vsi ti sistemi, ki smo jih ustvarjali stoletja, desetletja, so prešli pred našimi očmi v nestabilna in izredna stanja, katerih večine nikakor ne moremo vrniti v prvotna stanja.
To velja tudi za energetiko, pomemben del aktivnosti civilizacije, ki je odvisna od narave, okolja in njenih danosti. Prav tega smo se zavedali temeljiteje v času naših zmanjšanih aktivnosti in v karantenah, ko smo odkrili čistejši zrak, čistejše vode ter manj hrupa. A vse to, kar je trajalo le kratek čas, nikakor ni prispevalo k dolgotrajnim neustavljivim spremembam okolja in podnebja. Dalo nam je le spoznanje , kako močno vplivamo na vse, kar nas obdaja in kako nas to lahko tudi omeji in ustavi. V svoji krhkosti si še pomisliti nismo upali, da bi lahko zmanjkalo nafte, plina in seveda elektrike.
Čas pandemije je povod za razpravo o temeljnih energetskih vprašanjih, tehnologijah in znanjih, ki so in bodo potrebna v prihodnje. Pokazalo se je, da moramo pospešeno in bolj tehtno iskati odgovore na uganke o energetskem prehodu in razogljičenju, o katerem govorimo že dlje časa, a nismo oblikovali bistvenih izkristaliziranih smeri. Samozadostno in samovšečno populariziramo nekatere delne rešitve, ki jih ne moremo povezati v celoto ukrepov. Pandemija nas je prisilila k hitrejšemu, globljemu razmisleku in hitrejšemu načrtovanju aktivnosti. Z novim valom širjenja nam ta še dokazuje, da moramo razširiti okvirje razmišljanja in opustiti nekatere stalne prakse.
Po več iteracijah in razpravah v delovni skupini EASAC smo ustvarili usklajen zgoščen material, ki smo ga objavili s konsenzom. V njem smo se osredotočili na znanja, ki jih v Evropi že imamo in obvladujemo, ter so temelj za vzpostavitev okoljsko in podnebno prijaznejše energetike. Gradivo smo poimenovali »zeleno okrevanje po COVID-19«. Obravnavali smo vse panoge evropske energetike, vse vire energije ter tehnologije, pa tudi energetsko podobo Evrope, ki temelji le na sobivanju s Svetom.
Razpravo, analizo razmer ter pobudo za oblikovanje energetskih smeri v Evropi, kar je vse strnjeno v objavljenem gradivu, povzamemo:
•
Okrevanje energetike ter njen nadaljnji razvoj mora temeljiti na gospodarnosti in povezano z vsemi aktivnostmi družbe. To celoviteje upošteva okolje in podnebje ter dokazano ustvarja več delovnih mest, zagotavlja tudi večje dolgoročne prihranke.
•
Gospodarske spremembe, posledica pandemije so vitalno ogrozile vrsto aktivnosti, katere so tesno povezane z energetiko in energetskimi podjetji, objekti. Ob sanaciji tega in podaljšanju življenjskih dob objektov je treba njihovo vlogo in pomen proučevati predvsem s stališča okolja in podnebja. Pomembno je, da določimo, zakaj energijo uporabljamo.
•
Vse energetske strategije in programe je treba znova proučiti s stališča zmanjševanja vplivov na okolje in podnebje ter njihovega učinka na družbo ter jih ponovno opredeliti. Prav tako je nujno proučiti posamične nacionalne strategije v sklopu vse evropske strategije.
•
Evropa je razvila in obvladuje tehnologije, ki so pomembne za doseganje okoljsko podnebnih ciljev. Njihova uporaba ter nadaljnji razvoj morata postati intenzivnejša in vodilna v Svetu. Prav zaradi tega moramo ohranjati ambicioznost v usmeritvah COP 26 (Klimatska konferenca, Glagow 2021) in COP 15 (Biotska raznovrstnost, Kunming 2020).
•
Politični odločevalci morajo znanje in razvoj znanj vključiti v strategije razvoja energetike temeljiteje in učinkoviteje na nacionalnih ravneh ter na širšem vseevropskem področju.
Pomembno je zavedanje, da postajajo energetski sistemi medsebojno tesno povezani, tako pa tudi vsa energetska omrežja. Prav to velja tudi za znanja za področja načrtovanja, izgradnje, obratovanja in vzdrževanja energetike.
Dokument je nastal na temelju konsenza palete stališč in mnenj:
https://easac.eu/publications/details/how-can-science-help-to-guide-the-european-unions-green-recovery-after-covid-19/.Iskanje konsenza je bil poseben izziv, ki je pokazal, da je raznolikost Evrope tudi izjemna priložnost ter prednost.
Član SE SAZU in član EASEC dr. Franc Žlahtič
Predsednik SE SAZU prof. dr. Alojzij Poredoš