Evropsko računsko sodišče je ocenjevalo, ali so bile naložbe kohezijske politike v energetsko učinkovitost stroškovno učinkovite.
Sodišče je v poročilu ugotovilo, da projekti, ki so jih organi držav članic izbrali za financiranje - kar zadeva stroškovno učinkovitost (strošek na enoto prihranjene energije) - niso imeli racionalnih ciljev. Cilja pri projektih sta bila prihraniti energijo in izboljšati udobje, vendar za financiranje niso bili izbrani na podlagi svojega potenciala za doseganje finančnih koristi s prihranki energije, ampak bolj na podlagi tega, da so stavbe običajno veljale za pripravljene za financiranje, če jih je bilo treba prenoviti in je njihova dokumentacija ustrezala zahtevam.
Kot je povedal član Evropskega računskega sodišča, odgovoren za poročilo, Harald Wögerbauer, za nobenega od pregledanih projektov ni bila opravljena ocena potreb ali vsaj analiza potenciala energetskih prihrankov v zvezi z naložbami. Ob tem je še dodal, da so države članice ta denar v bistvu uporabljale za prenovo javnih stavb, energetska učinkovitost pa je bila v najboljšem primeru drugotnega pomena.
Kot je opozoril, je bila povprečna načrtovana vračilna doba za naložbe 50 let, v nekaterih primerih pa celo 150 let. To pomeni, da kohezijska sredstva niso bila razumno porabljena, saj je življenjska doba prenovljenih delov stavb ali samih stavb krajša, zato se sredstva lahko z vidika energetske učinkovitosti v veliki meri štejejo za izgubljena.
Za izboljšanje naložb v energetsko učinkovitost je sodišče Evropski komisiji priporočilo, naj poskrbi, da se za financiranje ukrepov na področju energetske učinkovitosti v okviru kohezijske politike zahtevajo ustrezna ocena potreb, redno spremljanje ter uporaba primerljivih kazalnikov uspešnosti in preglednih meril za izbor projektov in standardnih stroškov naložbe na enoto energije, ki bi naj bila prihranjena, z najdaljšo sprejemljivo enostavno vračilno dobo. (pb)