Energija 14

V Opatiji poteka že deseta jubilejna mednarodna konferenca Energija 14, ki je namenjena obravnavi aktualnih vprašanj povezanih z dogajanji na energetskem trgu in naložbenimi možnostmi v jugovzhodni evropski regiji. Začetki tega strokovnega posvetovanja sovpadajo z začetki odpiranja trga z električno energijo, ki se po desetih letih delovanja srečuje s številnimi težavami. Poglavitni razlog so rekordno nizke cene električne energije na evropskih borzah, ki ne omogočajo novih naložb v nesubvencionirane proizvodne objekte, posredno pa se vse bolj odpirajo vprašanja zagotavljanja zanesljivosti in kakovosti prihodnje oskrbe z električno energijo. S temi besedami bi lahko povzeli rdečo nit včerajšnjih uvodnih predavanj, v okviru katerih so bile predstavljene razmere in načrti posameznih elektrogospodarstev v državah Jugovzhodne Evrope.
Tako je Perica Jukič iz HEP poudaril, da se hrvaško elektrogospodarstva nahaja v ključni fazi prestrukturiranja in optimiziranja poslovanja in gre po poti, po kateri so že šle nekatere vodilne evropske energetske družbe. HEP sicer svojo prihodnost gradi predvsem na nadaljnji izrabi obnovljivih virov energije, gradnji kogeneracijskih objektov in obnovi obstoječih hidroelektrarn, pri čemer želi postati ključen regionalni igralec na energetskem trgu in ponudbo svojih storitev, med katerimi poleg dobave električne energije sodi še dobava toplotne energije in plina, razširiti tudi na sosednje države, med njimi tudi v Slovenijo. Kot je dejal, se Hrvaška trenutno srečuje s pomanjkanjem približno 4,2 TWh električne energije, v lastnih proizvodnih objektih pa jo proizvedejo 14,5 TWh, od tega 8 TWh v hidroelektrarnah, 4 TWh v termo objektih, 2,5 TWh pa prispeva NE Krško. Po podatkih naj bi poraba električne energije po letu 2008 na Hrvaškem naraščala za 0,8 odstotka na leto, v skladu s splošnimi pričakovanji pa naj bi se njena uporaba v prihodnje še povečala. HEP obvladuje tudi večino hrvaškega trga, ki se je sicer popolnoma odprl leta 2008, 15-odstotni delež pa si na njem delijo druge družbe, meda katerimi sta z skoraj 5 –odstotnim deležem največja RWE in dobrim 6-odstotnim GEN-I. V zvezi z naložbenimi načrti HEP-a je Perica Jukič izpostavil, da imajo tudi pri njih veliko težav z umeščanjem novih objektov v prostor zaradi velikega deleža Nature 2000 (37 odstotkov celotnega ozemlja), sicer pa za naložbe že nekaj let namenjajo več kot dve milijardi kun na leto. Med ključnimi projekti je izpostavil prenovo in doinstalacijo hidroelektrarn Zakučac, Ombla, Osjek in Dubrovnik, kogeneracijski blok C v Sisku in nov termoblok Plomin C, o katerem se že pogovarjajo z Japonskim izvajalcem družbo Marubeni. Ob tem je še poudaril, da bo treba tudi na Hrvaškem razmisliti o uvedbi nekega mehanizma za podporo proizvodnji iz klasičnih virov, saj aktualne tržne razmere investicijam niso naklonjene.

Evropa potrebuje enotno energetsko politiko

V nadaljevanju je generalni sekretar združenja Eurelectric, v katerem so predstavniki elektroindustrije iz vseh evropskih držav, Hans ten Berge izpostavil poglavitne izzive, ki jih pred energetsko politiko postavljajo trenutne razmere na energetskem trgu. Kot je poudaril, mora Evropa izoblikovati takšen model trga, ki bo zagotavljal zadostne proizvodne zmogljivosti in nove naložbe v infrastrukturo ter vzpostavitev celovite in enotne evropske energetske politike, ki bo morala upoštevati, da se svet spreminja, da se pojavljajo novi ekonomski in družbeni modeli in zahteve po trajnostnem razvoju ter se srečujemo z novimi hitro razvijajočimi se tehnologijami ter vse večjem pomenu posameznika oziroma odjemalca. Ob tem je znova opozoril tudi na trenutno izkrivljeno podobo trga, pri čemer naj bi v povprečju evropske države za subvencije OVE namenjale 67 evrov za MWh, dejstvo, da se Evropa srečuje s prevelikimi stroški za zmanjšanje onesnaževanja s toplogrednimi plini ter, da se ob tem pogosto pozablja tudi na pomembne deleže prometa in sistemov za ogrevanje oziroma hlajenje. Posledica tega je, da se kljub vse nižjim cenam električne energije srečujemo z vse višjimi računi. Tako naj bi se končne cene v primerjavi z letom 2008 v Evropi v povprečju zvišale za tretjino, delež cene za energijo zmanjšal za 4 odstotke, prispevki za omrežje pa zvišali za desetino. Ob tem se je vprašal, ali imamo kljub vsem številnim sprejetim ukrepom, res nek evropski model za reševanje težav z oskrbo z energijo ali še vedno govorimo zgolj o posameznih nacionalnih politikah. Po njegovem bo mogoče sedanje težave odpraviti le ob doslednem spoštovanju sprejetih skupnih pravil in okrepitvi enotnega notranjega trga z energijo.
Podobnega menja je bil tudi Janez Kopač iz Energetske skupnosti, ki poleg držav nekdanje Jugoslavije,   vključuje še Ukrajino in Moldavijo, kmalu pa naj bi se vključile še Albanija in Turčija. Kot je dejal, države s tega območja, kot sosednje države EU, predstavljajo pomemben del širšega skupnega trga in zato je ključno, da delujejo tudi na osnovi enakih pravil. Večina držav naj bi po njegovih besedah kmalu v domačo zakonodajo prenesla večino zahtev iz drugega energetskega paketa, nekatere pa prilagajajo zakonodajo tudi že z zahtevami iz tretjega paketa in bi pri njegovem uvajanju celo utegnile prehiteti nekatere evropske države. Janez Kopač je ob tem poudaril, da so zanimive tudi ugotovitve nedavne študije o izravnalnem trgu v regiji, ki kažejo, da bi lahko z večjim sodelovanjem med državami, ki so med seboj dobro povezane, lahko precej bolje izrabili obstoječe proizvodne zmogljivosti. K temu naj bi prispevala tudi pravkar odprta avkcijska pisarna v Podgorici, pri čemer je bila konec novembra uspešno izpeljana tudi prva avkcija za čezmejne prenosne zmogljivosti za leto 2015 na majah med  Črno Goro in BiH ter BiH in Hrvaško.

Turčija pospešeno dograjuje svoj energetski sistem

Zanimiva je bila tudi predstavitev Yetik Kadri Merta iz mešano nemško-turške družbe  SA Banci, ki je povedal, da njegova družba pokriva četrtino turškega trga oziroma 9 milijonov odjemalcev, pri čemer so leta 2013 prodali za dobrih 29 TWh električne energije. Kot je dejal, je pri njih večina privatizacijskih postopkov končana, tako je distribucija že v celoti v zasebnih rokah, v fazi postopne privatizacije je tudi proizvodnja, medtem ko naj bi prenosno omrežje ostalo v lasti države. Popolno odprtje trga se sicer pri njih pričakuje prihodnje leto, zaradi zelo velikih potreb po električni energiji pa naj bi na leto na novo zgradili med štiri in pet tisoč MW zmogljivosti, pri čemer družba SA banci trenutno gradi za 1.715 MW novih elektrarn. Kot je še poudaril, potrebe po električni energiji v Turčiji zaradi hitro rastočega gospodarstva naglo naraščajo, za nove energetske naložbe pa naj bi na leto namenili med 8 in 10 milijard dolarjev.

Trenutno okolje investicijam pri nas ni naklonjeno

Blaž Košorok iz Holdinga Slovenske elektrarne pa se je v svoji predstavitvi vprašal, ali je dejansko zdaj pravi čas za naložbe ali ne. Kot je dejal, ostaja HSE ključen proizvajalec in prodajalec v Sloveniji, pri čemer bo investicijska pozornost HSE tudi v prihodnje namenjena predvsem projektom izgradnje hidroelektrarn, saj je več kot polovica našega vodnega potenciala neizrabljena, in drugim obnovljivim virom. Se pa pri uresničevanju načrtov tudi HSE srečuje s številnimi težavami, med katerimi gre omeniti predvsem nizke tržne cene električne energije, neopredeljene cene za CO2, nejasne finančne vire, strogo okoljsko zakonodajo, pa tudi pomanjkanje dolgoročnega energetskega koncepta oziroma odločitev.
Da je odločitev ključnega pomena za izpeljavo njihovega osrednjega razvojnega projekta, to je izgradnje drugega bloka JEK 2, je bil mnenja tudi Jože Špiler iz Gen energije. Kot je dejal, se bo delež električne energije v končni porabi energije, če želimo slediti podnebnim ciljem, moral v naslednjih desetletjih podvojiti, to pa pred države postavlja vprašanje, kako zadostiti tem potrebam. Po njegovem prepričanju je to izvedljivo zgolj ob upoštevanju trajnostnega energetskega miksa, v katerem naj bi poleg obnovljivih virov pomembno vlogo odigrala tudi jedrska energija.
Sicer pa so v nadaljevanju konference govorili še o možnostih za okrepitev sodelovanja v regiji, novih poslovnih modelih, uvajanju mehanizmov za zagotavljanje zadostnih proizvodnih zmogljivostih in spajanju trgov oziroma aktualnih procesih povezanih z nastajanjem evropskega enotnega energetskega trga.
Brane Janjić