Kakšni so po 23 letih pozitivni in negativni učinki enotnega trga ter kaj se lahko naučimo iz dosedanjih izkušenj, da bomo v prihodnje učinkoviteje oblikovali energetske politike in trge? Odgovore na ta vprašanja je na 16. evropski konferenci Mednarodnega združenja za ekonomiko energetike IAEE konec avgusta v Ljubljani iskal tudi prof. Michael Pollitt z Univerze v Cambridgeu, ki je predstavil ugotovitve študije CERRE in podal konkretna priporočila novemu vodstvu Evropske komisije.
Vsebina njegovih predlogov je vključena tudi v Belo knjigo za obdobje 2019–2024, ki jo je CERRE – Center za regulacijo v Evropi (Centre on Regulation in Europe) objavil konec septembra na konferenci A Regulatory Agenda for EU Citizens. Kot menijo v CERRE, je ob nastopu novega vodstva Evropske komisije pravi trenutek za razmislek o vse bolj povezanih izzivih sektorjev energetike, telekomunikacij, mobilnosti, digitalizacije in medijev.
Kakšni so torej po 23 letih učinki enotnega evropskega energetskega trga? »Presenetljivo malo je jasnih virov o teh učinkih. Tisti, ki so na voljo, izvirajo večinoma iz simulacijskih študij,« razlaga Pollitt in dodaja: »Od leta 1996 smo doživeli kar štiri svežnje energetskih reform na področju elektrike in plina, zadnja reforma je bila novembra 2016 na področju elektrike. Reforme prihajajo v svežnjih, kar otežuje identifikacijo in merjenje posameznih učinkov, saj je več pomembnih ukrepov izvedenih hkrati.«
Po Pollittovem mnenju je vsekakor mogoče zaznati splošno nezadovoljstvo evropske javnosti z liberaliziranimi energetskimi trgi, ki ostaja visoko. »Zato v Evropi kljub enotnemu trgu ostaja precejšen del evropske elektroenergetike v javni lasti. To nezadovoljstvo je tudi razlog, da vsaj v polovici držav članic EU ohranjajo mehanizme nadzora cen za gospodinjske odjemalce,« pojasnjuje Pollitt ter dodaja, da ACER to obsoja kot omejevanje učinkov enotnega energetskega trga.
Kakovost oskrbe ima visoko vrednost
Kot ocenjuje Pollitt, je sicer vpliv enotnega energetskega trga na kakovost storitev oskrbe z energijo na splošno pozitiven: »Po vsej EU smo priča izboljšanju kakovosti oskrbe v smislu zmanjšanja časa oziroma števila minut, ko je oskrba odjemalcev prekinjena. To velja za oskrbo z elektriko in tudi s plinom. Izboljšali smo zanesljivost elektroenergetskih prenosnih sistemov. Z uvedbo regionalnih koordinatorjev za varnost oskrbe smo dodatno povečali usklajenost sistemskih operaterjev,« razlaga Pollitt in glede vplivov enotnega energetskega trga na kakovost storitev oskrbe sklene: »Pripravljenost plačati za to, da se izognemo izpadom električne energije oziroma zagotovimo njeno neprekinjeno dobavo, je izjemno visoka. Vrednost zanesljivosti je od 50- do 100-krat višja od vrednosti maloprodajne cene elektrike. Vrednost preprečitve le polurne prekinitve dobave elektrike lahko doseže do pol odstotka skupne vrednosti prodane električne energije v letu dni.« Že majhne izboljšave na področju kakovosti oskrbe so torej zelo dragocene.
Učinki enotnega trga so na področju kakovosti oskrbe in nekaterih drugih področjih, na primer na cenovnem, okoljskem in inovacijskem, sicer zaznavni, vendarle pa o tem nimamo celovitih in jasnih podatkov. Kako to, da jih Evropska komisija do zdaj ni temeljiteje zbrala? Na voljo sta le dve večji poročili, in sicer iz let 2005 in 2013. »Evropska komisija kot arhitektka enotnega evropskega trga z električno energijo nenehno poudarja, da je to projekt v fazi izvajanja. Skupaj s sektorskima regulatornima organizacijama ACER in CEER opozarja, da je pred nami še veliko nalog in prav temu je namenjen četrti energetski sveženj,« razlaga Pollitt ter dodaja, da se Komisija morda ne želi ukvarjati s preteklimi rezultati, ampak se raje osredotoča na prihodnje izzive. Mogoče pa je tudi, razmišlja Pollitt, da Komisija ne želi namenjati preveč pozornosti stroškom evropske podnebne politike. Ti so namreč večinoma pokriti prav iz pozitivnih učinkov enotnega evropskega energetskega trga, bremenijo pa evropske odjemalce električne energije.
Ključni izzivi, ki čakajo Evropsko komisijo pri oblikovanja enotnega energetskega trga:
-
uskladitev trgov ogljika (izpusti CO2) in ogrevanja s trgoma elektrike in plina;
-
institucionalni in tržni izzivi nadaljnjega vključevanja OVE;
-
zmožnost pokrivanja fiksnih stroškov omrežja ob nizki rasti povpraševanja po energiji;
-
upravljanje prerazdelitvenih vidikov energetsko-podnebnih ukrepov;
-
osredotočenje na evropsko periferijo, kjer lahko ustvarimo sorazmerno največje pozitivne učinke evropskih politik
(vir: M. Pollitt: What Next For European Energy Policy? Suggestions For The New European Commission, 16. evropska konferenca IAEE, Ljubljana, september 2019).
Prof. dr. Nevenka Hrovatin z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in predsednica 16. evropske konference IAEE: »Usmeritev EU je jasna tudi za prihodnje desetletje: zagotavljanje konkurenčnega, zanesljivega in trajnostnega energetskega sistema. To pa zahteva velikanske naložbe v infrastrukturo in nizkoogljične tehnologije ob hkratnem osredotočanju na odjemalce energije.«