Poročilo kaže, da je zaupanje vlagateljev v vetrno energijo še vedno visoko. Evropa je lani v nove vetrne elektrarne skupne zmogljivosti 24,6 GW vložila 41,4 milijarde evrov. To je sicer rekordno financiranje v nove zmogljivosti, toda naložbe so precej manjše od 35 GW novih vetrnih zmogljivosti na leto, ki jih mora EU zgraditi, da bi dosegla 40-odstotni cilj do leta 2030.
Celoten znesek je za enajst odstotkov manjši kot leta 2020, a naložbe zajemajo 24,6 GW novih zmogljivosti, kar je rekord za nove zmogljivosti, financirane v enem letu. Večina novih vetrnih elektrarn so bile vetrne elektrarne na kopnem, za 19,8 GW novih zmogljivosti v višini 24,8 milijarde evrov. Na morju je bilo zgrajenih za 4,8 GW vetrnih elektrarn v skupni vrednosti 16,6 milijarde evrov. Ob tem pojasnjujejo, da so bili vloženi zneski v primerjavi z letom 2020 nižji deloma tudi zato, ker so vetrne elektrarne na kopnem nekoliko cenejše od vetrnih elektrarn na morju.
Enajst držav je v naložbe vložilo več kot milijardo evrov, od tega največ Združeno kraljestvo z 9,4 milijarde evrov, od tega so skoraj vse vetrne elektrarne na morju. Sledili sta Nemčija (8 milijard evrov) in Francija (4,6 milijarde evrov). V Španiji so naložbe v nove vetrne elektrarne znašale skupaj
3,2 milijarde evrov, kar je najvišji znesek po letu 2009.
Rekordna sredstva so bila vložena v nove vetrne elektrarne v štirih drugih državah: na Švedskem (3,2 milijarde evrov), Finskem (2,8 milijarde evrov), Poljskem (1,6 milijarde evrov) in v Litvi (0,4 milijarde evrov).
Naložbe v vetrne elektrarne na morju so bile skoncentrirane v Veliki Britaniji (8,8 milijarde evrov), Nemčiji (4,9 milijarde evrov), Franciji (2,2 milijarde evrov) in na Danskem (0,7 milijarde evrov). Podatki kažejo, da je bilo v severni in zahodni Evropi izvedenih za 30,9 milijarde evrov naložb v nove vetrne elektrarne, kar je 75 odstotkov vseh naložb.
Velike naložbe v vetrne elektrarne na kopnem kažejo, da Evropa začenja spreminjati postopke izdajanja dovoljenj. Kot že rečeno, so trenutne naložbe še vedno daleč od ciljev, ki bi jih Evropa morala doseči, da bi dosegla nove cilje glede podnebnih sprememb in energetske varnosti. Agenda REPowerEU zdaj želi, da EU svoje vetrne zmogljivosti poveča z zdajšnjih 190 GW na 480 GW do leta 2030. To pomeni gradnjo 35 GW novih vetrnih elektrarn na leto do leta 2030. Nove naložbe v veter so v EU lani zajemale le 19,8 GW vetrnih turbin.
Evropska vetrna dobavna veriga bi lahko in morala graditi veliko več. Dejstvo, da se to ni zgodilo in, da je trg polovico manjši, kot bi moral biti, spodkopava konkurenčnost dobavne verige. K temu prispevajo naraščajoči stroški jekla, drugega materiala in komponent, motnje v dobavni verigi in višji stroški tranzita. Vseh pet evropskih proizvajalcev vetrnih turbin zdaj posluje z izgubo. Za ponovno vzpostavitev zdrave dobavne verige vetrne energije mora EU še naprej izboljševati postopke izdajanja dovoljenj, zagotoviti močan domači trg ter slediti trgovinski in industrijski politiki, ki podpirata ta sektor.
WindEurope v svojem poročilu zpostavlja, da bo Evropa dosegla svoje podnebne cilje in zagotovila energetsko varnost le, če bo odstranila ovire za širitev OVE in zagotovila, da naložbe v vetrno energijo tudi v prihodnje ostanejo privlačne. Prav tako pa tudi, da bo še vedno na voljo dovolj virov financiranja pod ugodnimi pogoji. V naslednjih petih letih WindEurope pričakuje, da bodo vetrne elektrarne na kopnem predstavljali 76 odstotkov vseh novih kapacitet v Evropi. Vlade bi se prav tako morale izogibati dražbam, ki omogočajo ničelne ali negativne ponudbe. Ničelno zbiranje ponudb povečuje finančno tveganje, povezano z razvojem vetrnih elektrarn. Še več, negativne ponudbe od razvijalcev zahtevajo plačilo za pravico do gradnje vetrne elektrarne. Te dodatne stroške bi morali prenesti na porabnike električne energije, ki se že spopadajo z višjimi računi za elektriko, ali na dobavno verigo vetrne industrije, ki je že tako ali tako obremenjena zaradi naraščajočih stroškov materialov in komponent.