Evropska komisija je v okviru predstavitvenega zimskega svežnja ukrepov na področju energetike objavila tudi poročilo o ugotovitvah povezanih z različnimi mehanizmi za zagotavljanje zadostnih proizvodnih zmogljivosti (CRM mehanizmi) v posameznih državah EU. Kot uvodoma ugotavlja komisija, je zagotavljanje zadostnih proizvodnih zmogljivosti nujno, če želimo zagotoviti nemoteno oskrbo z električno energijo. Potreba po tovrstnem zagotavljanju se je s množičnim pojavom nezanesljivih proizvodnih virov (vetrna in sončna energija) še povečala, pri čemer pa je ključni problem dejstvo, da so zaradi nizkih tržnih cen energije, ki so prvenstveno posledica subvencioniranih cen obnovljivih virov, postale vse naložbe v nove tradicionalne in zanesljive proizvodne vire ekonomsko neupravičene. Zato so posamezne države s ciljem zagotovitve zadostnih proizvodnih zmogljivosti začele uvajati različne mehanizme, ki bi omogočili finančno vzdržnost »dražjih« proizvodnih enot in zagotovili potrebno zanesljivost oskrbe. Ker gre za določeno vrsto državne pomoči, je komisija opravila podrobno raziskavo, ki naj bi podala realno sliko o dogajanju na tem področju ter tudi postavila izhodišča, na katerih bi bila uvedba takšnih mehanizmov dovoljena, ne da bi pri tem prišlo do dodatnih izkrivljanj trga s spodbujanjem zgolj določenih proizvajalcev ali tehnologij in s tem tudi do dodatnih ovir pri čezmejnem trgovanju oziroma vzpostavljanju enotnega evropskega energetskega trga.
Obseg raziskave
Raziskava je zajela 35 nekdanjih, obstoječih ali napovedanih tovrstnih mehanizmov v enajstih evropskih državah, in sicer Belgiji, Hrvaški, Danski, Franciji, Nemčiji, Irski, Italiji, Poljski, Portugalski, Španiji in Švedski, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je mogoče obravnavne modele razporediti v tri ključne skupine. Dve tretjine obravnavnih modelov je mogoče razvrstiti v tako imenovano skupino ciljnih mehanizmov, to je takšnih, kjer gre podpora določenemu proizvodnemu objektu z namenom njegovega aktiviranja v primeru potreb. Znotraj omenjene skupine ciljnih mehanizmov so še dodatne podskupine mehanizmov, pri čemer je najpogostejša uporaba tako imenovane strateške rezerve (takšna oblika je bila ugotovljena pri petih državah, kjer države dodatno plačujejo za to, da ostanejo določene elektrarne v pripravljenosti za primer ogroženosti oskrbe). Nadalje je bilo zaslediti posebno podporo pri razpisih za nove zmogljivosti v smislu, da so ti prilagojeni za specifično tehnologijo, velikost in lokacijo (v štirih državah). In tretjič, ugotovljena so bila še posebna ciljna plačila, kjer elektrarne (termo, hidro ali plinske) dobivajo dodatna administrativno določena plačila za to, da zagotovijo potrebno proizvodnjo v času konic (prav tako v štirih državah).Nadalje je bilo v raziskavi ugotovljeno, da je večino na novo načrtovanih mehanizmov za zagotavljanje proizvodnih zmogljivosti mogoče uvrstiti v tako imenovano tržno skupino, kjer so podporni mehanizmi dejansko na voljo vsem tržnim udeležencem oziroma tistim, ki izpolnjujejo razpisne pogoje ter nazadnje, da se posamezne države (osem primerov) pri reševanju problema zagotavljanja zadostnih zmogljivosti zatekajo tudi k tako imenovanim prekinitvenim shemam, v okviru katerih operaterji posameznim velikim odjemalcem plačujejo za to, da v primeru potreb zmanjšajo svoj odjem (slednji mehanizem je po mnenju komisije tudi najbližji modelu vzpostavitve upravljanja oziroma prilagodljivosti odjema).
Kaj prinašajo poglavitne ugotovitve?
Komisija je po obravnavi vseh navedenih modelov prišla do nekaj ključnih ugotovitev, in sicer, da je kljub dejstvu, da na ravni EU kot celote obstajajo proizvodni presežki, med članicami razširjena bojazen pred pomanjkanjem ustreznih proizvodnih zmogljivosti. Da so zato nujne spremembe na energetskem trgu v smeri, ki bo zmanjšala dvome v zanesljivost oskrbe in povečala zaupanje v tržne mehanizme. Da bi omenjeni spodbujevalni mehanizmi, če že so, morali biti dostopni vsem potencialnim ponudnikom, tudi tistim v sosednjih državah, s ciljem zagotovitve tržnih cen storitev ter, da tovrstni mehanizmi vendarle sodijo v področje državnih pomoči, zato morajo biti usklajeni s sprejetimi pravili EU o dodeljevanju teh pomoči.
Slovenija o uvedbi podobnih mehanizmov šele razmišlja
Čeprav je bilo pri nas o morebitni uvedbi mehanizma za zagotavljanje zadostnih zmogljivosti v preteklosti precej govora (največ se je o tem govorilo lani spomladi ob iskanju možnosti za zaprtje finančne konstrukcije bloka 6), se Slovenija za takšno obliko pomoči doslej še ni odločila. Na pristojnem ministrstvu ves čas tudi poudarjajo, da gre za skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Zadnje tedne je sicer bilo spet nekoliko več zapisov na temo morebitne uvedbe mehanizma prednostnega dispečiranja, ki smo ga v primeru dodeljevanja podpor termoproizvodnji iz domačih virov nekoč že poznali. Glede aktualnih dogajanj na tem področju, pa je državni sekretar mag. Klemen Potisek v nedavnem pogovoru za Energetiko.net povedal, da CRM mehanizma kot nekega »plačila za zagotavljanje zmogljivosti«, ki jih je v zadnjih dveh letih preučevala Evropska komisija po državah članicah, v Sloveniji nimamo. Ker pa nizke tržne cene električne energije, ki so posledica intenzivnih podpornih shem v nekaterih evropskih državah, ne omogočajo vzdržnega poslovanja klasičnim proizvodnim virom, ki so dandanes zagotovo še nujni za zagotavljanje zanesljive oskrbe z električno energijo, se vendarle v skladu z evropskimi pravili in prakso drugih držav razmišlja tudi o podpori določeni proizvodnji. V tem smislu bi bilo po besedah mag. Potiska smiselno, tako kot so to že storile druge evropske države v prehodnem obdobju do leta 2022, pustiti možnost Vladi, da se v primeru ocene o ogroženosti zanesljivosti oskrbe odloči za prednostno dispečiranje elektrike.
Prednostno bi bila v tem primeru za določeno obdobje dispečirana električne energije iz šoštanjske termoelektrarne v obsegu 15 odstotkov domačega primarnega vira, t.j. premoga iz Premogovnika Velenje, s čimer bi preprečili zviševanje uvozne odvisnosti Slovenije, s tem pa tudi zagotovili zanesljivost oskrbe. Izmenjava stališč med Ljubljano in Brusljem na to temo menda že poteka, končni odgovor pa bo prišel, ko bo Komisija zbrala dovolj podatkov, da bo lahko zavzela stališče.
Kot pravi mag. Potisek, bi lahko tak postopek sodeč po izkušnjah trajal tudi leto in pol, kdaj in če sploh bo pri nas uveden mehanizem prednostnega dispečiranja pa je tako težko govoriti.