Države članice EU se namreč strinjajo, da je za učinkovito soočanje s podnebnimi spremembami in uresničitev dolgoročnih ciljev razogljičenja z vsaj 80-odstotnim zmanjšanjem emisij do leta 2050, treba zagotoviti stalen napredek prehoda k nizkoogljičnemu gospodarstvu z novimi priložnostmi za rast in delovna mesta. Evropski svet je že oktobra 2014 sprejel dogovor o okviru podnebne in energetske politike za leto 2030, kar je pomemben korak v okviru teh prizadevanj.
Izvajanje tega okvira podnebne in energetske politike za leto 2030 je ključni element oblikovanja trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, ki je glavna prednostna naloga Komisije v prihodnjih letih. Obenem je EU z dogovorom o okviru politike za leto 2030 in njenem izvajanju v skladu s tem predlogom naredila pomemben korak k trdnemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu, ki bo sprejet decembra 2015 v Parizu.
Glavna točka okvira politike za leto 2030 je zavezujoč cilj vsaj 40-odstotnega domačega zmanjšanja skupnih emisij EU glede na ravni iz leta 1990 do leta 2030. Za stroškovno učinkovito uresničitev tega cilja bodo morali sektorji, ki so vključeni v sistem EU ETS, svoje emisije zmanjšati za 43 odstotkov glede na leto 2005, sektorji, ki niso vključeni v EU ETS, pa bodo morali svoje emisije zmanjšati za 30 odstotkov glede na leto 2005. Evropski svet je opisal glavna načela za doseganje tega zmanjšanja v EU ETS 1.
Nov predlog ustvarja potreben pravni okvir za izvajanje načel, ki jih je določil Evropski svet, in obravnava tri glavna vprašanja.
Tako predlog prenaša cilj 43-odstotnega zmanjšanja emisij leta 2030 v zgornjo mejo ETS, ki se vsako leto od leta 2021 zmanjša za 2,2 odstotka, kar ustreza dodatnemu zmanjšanju za približno 556 milijonov ton CO2 v obdobju 2021–2030 v primerjavi s trenutnim letnim zmanjšanjem v višini 1,74 odstotka.
Prav tako predlog temelji na pozitivnih izkušnjah s harmoniziranimi pravili, ki se izvajajo od leta 2013, saj zagotavlja nadaljnjo razvijanje predvidljivih, trdnih in poštenih pravil za brezplačno dodelitev pravic industriji, da se ustrezno obravnava morebitno tveganje selitve virov CO2. Cilj predlaganih pravil je zaščititi mednarodno konkurenčnost energetsko intenzivnih panog EU pri postopnem prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, dokler druge gospodarske velesile ne začnejo izvajati primerljivih prizadevanj, in ohraniti spodbude za dolgoročne naložbe v nizkoogljične tehnologije. Ker se je Evropski svet odločil, da se delež pravic, ki se prodajo na dražbi, ne bi smel zmanjšati, je število brezplačnih pravic za industrijo omejeno, zato so potrebna dobro ciljno usmerjena pravila. To ciljno usmerjanje se lahko večinoma doseže na tri načine.
Prvi način je pogostejše usklajevanje podatkov o brezplačni dodelitvi s podatki o proizvodnji, kar bo omogočilo, da se podpora zagotavlja rastočim podjetjem in sektorjem. Posodabljanje referenčnih vrednosti, ki se uporabljajo za izračun brezplačne dodelitve, bo odražalo tehnološke zmogljivosti panog in napredek v predhodnem desetletju. Največji delež brezplačne dodelitve bo bolj ciljno usmerjen na sektorje, ki so najbolj izpostavljeni morebitnemu tveganju selitve virov CO2. Čeprav pravila o selitvi virov CO2 večinoma obravnavajo nadomestila neposrednih stroškov zmanjševanja emisij, predlog obravnava tudi posredne stroške zmanjševanja emisij.
Drugič bi se ob upoštevanju različnih mešanic energetskih virov držav članic morali prihodki EU ETS uporabljati za nadomestilo posrednih stroškov zmanjševanja emisij v skladu s pravili o državni pomoči. Zaradi stroškov, povezanih z emisijami in prenesenih na cene električne energije, bi morale države članice zagotoviti delno nadomestilo nekaterim napravam v sektorjih ali delih sektorjev, za katere je bilo ugotovljeno, da so izpostavljeni znatnemu tveganju selitve virov CO2, če je taka podpora potrebna in sorazmerna ter če obstaja spodbuda za varčevanje z energijo in prehod s povpraševanja po „sivi“ električni energiji na povpraševanje po „zeleni“ električni energiji.
Protokol in spremljajoči sklepi, sprejeti na konferenci pogodbenic v Parizu, morajo zagotoviti dinamično uporabo sredstev za podnebno financiranje, prenos tehnologije in krepitev zmogljivosti upravičenih pogodbenic, zlasti tistih z najmanj zmogljivostmi. Podnebno financiranje javnega sektorja bo še naprej imelo pomembno vlogo pri uporabi virov po letu 2020. Zato bi se morali prihodki od dražbe prav tako uporabiti za ukrepe podnebnega financiranja v ranljivih tretjih državah, tudi za prilagajanje na učinke podnebnih sprememb. Znesek podnebnega financiranja, ki se uporabi, bo odvisen tudi od ambicioznosti in kakovosti predlaganih načrtovanih, nacionalno določenih prispevkov pogodbenic, nadaljnjih naložbenih načrtov in nacionalnih procesov za načrtovanje prilagajanja.
Poleg tega bi se morali prihodki od EU ETS morali uporabljati tudi za spodbujanje pridobivanja spretnosti in prerazporeditev dela, na katerega vpliva tranzicija delovnih mest v razogljičenem gospodarstvu, v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji.
Predlog pa vsebuje več mehanizmov financiranja za podpiranje gospodarskih subjektov v energetskem sektorju in industriji pri izzivih, ki so povezani z inovacijami in naložbami ter s katerimi se soočajo pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo. Natančneje, predlog dopolnjuje obstoječo podporo za predstavitev inovativnih tehnologij in jo razširja na pomembne inovacije v industriji. Še vedno je na voljo brezplačna dodelitev pravic za modernizacijo energetskega sektorja v državah članicah z nižjimi prihodki in vzpostavljen je temu posvečen sklad za olajševanje naložb v modernizacijo energijskih sistemov in izboljševanje energetske učinkovitosti, ki prispevata k zmanjšanju emisij. To dodatno financiranje temelji na obstoječih izkušnjah na področju sodelovanja med Komisijo in EIB v okviru EU ETS in po potrebi na značilnostih Evropskega sklada za strateške naložbe.
Poleg tega ta predlog direktivo in vsa pooblastila, ki so bila predhodno dodeljena Komisiji za izvrševanje regulativnega postopka s pregledom, prilagaja sistemu delegiranih in izvedbenih aktov v skladu z Lizbonsko pogodbo 2 . Ob upoštevanju zaveze EU k boljšemu pravnemu urejanju se delegirani in izvedbeni akti ohranijo le, če so bistveni za učinkovito delovanje EU ETS.
Po drugi strani pa ta predlog ne obravnava vprašanj, povezanih z vključenostjo letalstva v EU ETS. Prilagoditve uporabe direktive za letalske dejavnosti bi morale sicer začeti veljati po sklenitvi mednarodnega sporazuma na skupščini ICAO leta 2016 o globalnem tržnem ukrepu, ki se bo uvedel do leta 2020.