V okviru 4. seje Strateškega sveta za energetski prehod pri GZS je v petek potekala predstavitev osnutka Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do 2050.
Zaradi ukrepov preprečevanja širjenja koronavirusa je bilo število udeležencev v dvorani omejeno, dogajanje pa je preko video povezave spremljalo še preko sto ljudi.
Minister za okolje in prostor (MOP) mag. Andrej Vizjak je poudaril, da je glavni cilj strategije doseči podnebno nevtralnost Slovenije do 2050. Gre za obvezo po mednarodnih aktih Dokument naslavlja številne sektorje od energetike, industrije in širšega gospodarstva do prometa in kmetijstva, ter jim zastavlja tako izzive kot tudi priložnosti. Marsikdo iz teh sektorjev pričakuje jasen pogled države, kaj in kako naprej. Strategija je nastala več sektorsko, saj morajo biti sektorske politike usklajene, da se bodo lahko sprejeli konkretni ukrepi. Zato ne gre v tem dokumentu iskati izvedbenih rešitev, gre za smer, ki je po njegovem mišljenju prava in v pomoč gospodarstvu, da jo tudi implementira.
Osnovni cilj te strategije je, da Slovenija doseže podnebno nevtralnost do 2050. Po njegovem mišljenju je ta cilj lahko marsikomu breme, a sam v njem vidi priložnost, da sektorske politike, gospodarstvo, energetiko in ostale dejavnosti prilagodimo izzivom sodobne družbe. Vemo, da nas bo to veliko stalo in vemo, da je to nujno. Ne samo zato, ker so takšne mednarodne usmeritve, ampak zato, da ta planet zanamcem pustimo v boljši kondiciji, kot smo ga prevzeli sami. Usmeritev je po njegovi oceni prava. Ključno je, da je to, kar delamo s to strategijo tako ali tako potrebno in dolgoročno edina perspektiva. Ne smemo pa s temi usmeritvami krniti konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in tudi evropskega gospodarstva napram tretjim državam, saj si bomo s tem omejili razvojne možnosti in pozicijo v svetu. Pomemben je še en pogled, in sicer si moramo prizadevati, da smo v sektorjih kar se da samozadostni, za kar v nekaterih sektorjih imamo naravne danosti. Poleg področja energetike Slovenija ni samozadostna tudi na področju energetike. Minister je prepričan, da ima Slovenija dovolj znanja, izkušenj in naravnih danosti, da smo energetsko samozadostni v okviru ničelnih neto emisijskih ciljev. Za to je treba veliko postoriti in začeti kar takoj ali pa zelo kmalu, da bomo lahko dosegli te cilje.
Strategija delno sloni tudi na že sprejetih dokumentih in preplet teh strateških dokumentov mora biti takšen, da zagotavlja konsistentnost politik. Pomembno je, da nekateri sektorji, ki so obdelani v tem dokumentu, zlasti sektor prometa, močno vplivajo na druge sektorje. Tu je ključna usmeritev trajnostna mobilnost, vse to pa drastično povečuje rabo električne energije oziroma napovedi rabe v prihodnosti. Tudi, ko govorimo o širokem sektorju rabe in ogrevanja stavb, ki prehaja na ogrevanje s toplotnimi črpalkami. Prav zato bo sektor elektroenergetike v tem obdobju pred izjemnimi izzivi. Treba bo zagotoviti dodatne močne proizvodne vire. Ta strategija predvideva približno 50-odstotno rast porabe do leta 2050, kar je 20 TWh električne energije. Ob zaprtju bloka 6 in opustitvi premoga ter vprašanju rabe jedrske energije, bomo najmanj ob znaten vir obstoječih virov. To pomeni, da bomo imeli izziv nadomestiti krepko čez 10 TWh zanesljive proizvodnje. Danes še nimamo tehnologij, ki bi bile komercialno dostopne oziroma bi bile konkurenčne, da bi lahko OVE uporabljali za zanesljivo oskrbo. Torej nas čaka res precej dela. Minister je prepričan, da brez JEK 2 leta 2050 ne bomo mogli imeti zanesljive oskrbe. Zato je v strategiji tudi nastavek, da se začne s postopki umeščanja JEK 2 v prostor takoj po sprejetju te strategije ali še prej. In strategija je lahko dobra osnova za začetek teh postopkov. Sam tudi misli, da bo del plinske tehnologije še ostal. V strategiji ni določene letnice za zaprtje premogovnika, ker to prepuščajo Zakonu o opuščanje rabe premoga in prestrukturiranja regij, ki je v pristojnosti MzI, piše pa o skrajni letnici 2050. Pozabiti ne smemo tudi na to, da moramo električno energijo zanesljivo pripeljati do vsakega potrošnika, zato je razvoj prenosnega in distribucijskega omrežja, glede na vse omejitve, znaten. V Sloveniji imamo največji delež, to je 37 odstotkov, območij Natura 2000 v Evropi, 60 odstotkov Slovenije pokriva gozd, 32 odstotkov je kmetijskih površin, zato smo z umeščanjem v prostor vseh teh infrastrukturnih objektov izredno omejeni. Potrebnega bo veliko denarja za dosego ciljev strategije, in sicer do leta 2050 potrebujemo najmanj 21 dodatnih milijard, kar je hud zalogaj za javne finance in druge vire. Morali bomo narediti še kar veliko, je pa tudi z drugimi instrumenti možno spodbujati doseganje teh ciljev.
V nadaljevanju so pripravljalci podrobneje predstavili podlage za pripravo tega dokumenta ter projekcije in predlagane ukrepe po posameznih sektorjih.
Generalna direktorica GZS mag. Sonja Šmuc, je ob zaključku predstavitve dodala, da predstavniki gospodarstva pozdravljajo, da osnutek strategije vnaprej ne izključuje več nobenega razpoložljivega obnovljivega in nizkoogljičnega vira in, da z vnašanjem koncepta javnega interesa omogoča uravnoteženo obravnavo vseh stebrov trajnostnega razvoja. V Sloveniji poteka hkratna priprava več pomembnih strateških dokumentov, ki morajo biti medsebojno usklajeni. GZS še naprej podpira tvorno sodelovanje pri oblikovanju končne oblike podnebne strategije. Predvsem, ker jo želijo še bolj navezati na slovensko industrijsko strategijo.
V razpravi je več udeležencev izrazilo skrb zaradi morebitnega negativnega vpliva strategije na obstoj energetsko intenzivne industrije v Sloveniji. Ta industrija ustvarja pomemben del bruto družbenega proizvoda in številna delovna mesta - samo energetsko intenzivna industrija 30 tisoč in posredno še 30 tisoč, skupaj torej 60 tisoč. delovnih mest. Kot so poudarili, so sinergijski učinki na celotno gospodarstvo in družbo so veliki. Kot je zagotovil minister mag. Andrej Vizjak, strategija ne želi omejevati razvojnih možnosti oziroma priložnosti Slovenije, saj se opira tako na obstoječe kot tudi tehnologije prihodnosti.
Poleg tehničnih in tehnoloških ukrepov so pomembni tudi socialni vidiki prehoda, začenši s odprto komunikacijo in medsebojnim zaupanjem med različnimi deležniki kot tudi izobraževanje za boljše razumevanje realnih možnosti prehoda od najmlajših generacij naprej.
Predsednik strateškega sveta za energetski prehod pri GZS Danijel Levičar je ob zaključku razprave poudaril, da mora biti strategija realna ter zagotavljati zanesljivo oskrbo z energijo, ob doseganju podnebnih ciljev in ohranjanju konkurenčnosti gospodarstva.
Dokument bo obravnaval tudi državni zbor, kar mu bo dalo še dodatno težo. Podnebna strategija je živ dokument, ki ga bo glede na nove ugotovitve in razvoj potrebno prilagajati, izboljševati ter spreminjati tako, da so bili prisotni izzvani k nadaljnjemu sodelovanju pri izboljšavi dokumenta. Samo tako lahko namreč prispevajo k kvaliteti tega dokumenta, da ne bo postala in ostala mrtva črka na papirju, ampak jo bomo lahko izvajali.