Strateškega pomena je, da Slovenija do leta 2035 doseže elektroenergetsko uvozno neodvisnost in hkrati podnebno nevtralnost. Energetska samozadostnost je pomembna z vidika odpornosti na zunanje krize, podnebna nevtralnost pa od nas zahteva, da v načrte vključimo tako OVE, kot sta sonce in veter, kot tudi jedrsko energijo. Ravno slednja namreč zagotavlja stabilen in zadosten vir energije za nemoteno delovanje industrije, česar OVE ne morejo zagotoviti. Zato se na GZS zavzemajo za to, da vlada čim prej sprejme odločitev o izgradnji JEK 2.
Študija temelji na primerjavi scenarijev iz dveh dokumentov, in sicer osnovnega scenarija strategije razvoja slovenskega elektroenergetskega sistema do leta 2050, ki je bila lani pripravljena okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) ter na NEPN, ki je trenutno postopku posodobitve. S študijo so želeli osvetliti potrebe slovenskega gospodarstva, kako bomo zagotovili zadostne količine stabilnih energetskih virov, saj bodo potrebe gospodarstva po električni energiji v prihodnje še naraščale, ter bili ob tem čim manj uvozno odvisni. Pri tem, kako bomo do teh virov prišli, je ključen čas. Študija je osnova za čim hitrejše nadaljevanje pogovorov z vsemi odločevalci tako na energetski strani kot seveda tudi na strani vlade, da se ta vključi v NEPN, in da gospodarstvo ve, kakšne konkurenčne pogoje bo imelo na področju energetike.
Jože P. Damijan je najprej predstavil že omenjeno strategijo, primerjavo letnih bilanc proizvodnje in porabe električne energije v strategiji, izdelani za SAZU in NEPN, učinke zamud in napak pri izvajanju energetske politike ter makroekonomske učinke zmanjšane konkurenčnosti zaradi visokih cen energije na BDP.
Kriteriji in cilji, ki so jih zasledovali pri strategiji za SAZU, so bili okoljski kriterij – razogljičenje in biodiverziteta, energetska neodvisnost oziroma uvozna neodvisnost, delež OVE v končni rabi energije, ekonomska upravičenost, zagotavljanje zanesljive in stabilne oskrbe z električno energijo ter zagotavljanje nizkih cen električne energije.
Pri pripravi strategije je bila ključna poraba energije, torej, kakšne naj bi bile potrebe slovenskega gospodarstva po električni energiji v prihodnje, pri čemer pa je treba vedeti, da se dogajajo trendi zmanjševanja energetske intenzivnosti skozi čas. Cilj je bil, da imamo čim več nizkoogljičnih virov v energetski mešanici in pa, kako narediti elektroenergetski sistem kar najbolj ekonomičen, kar se odraža pri končni ceni energije za odjemalce.
Po izhodiščnem scenariju bo tudi brez intenzivnega OVE prehoda in potreb po shranjevanju energije leta 2030 zmanjkalo za 5 TWh električne energije, po zaprtju TEŠ 6 pa do leta 2050 za 19 TWh električne energije. Razliko 50 odstotkov v letu 2034 in 80 odstotkov do 2050 bi bilo treba uvažati. Slovenija bi s tem postala nesprejemljivo uvozno energetsko odvisna.
Pri temeljnem scenariju bi v primeru izgradnje JEK2 še vedno do leta 2030 ostala vrzel, do leta 2050 pa bi zmanjkalo za 10 TWh električne energije, kar pomeni, da Slovenija še vedno ostaja nesprejemljivo uvozno energetsko odvisna.
Pri scenariju izgradnje JEK 2 in z intenzivnimi vlaganji v OVE (izhodiščni scenarij pri študiji SAZU) bi Slovenija uspevala vzdrževati potrebno energetsko neodvisnost (maksimalno 10 odstotkov uvoza električne energije), hkrati pa je omogočen prehod na OVE z izgradnjo kapacitet za shranjevanje električne energije. Vendar pa bodo potrebne nove plinsko-parne enote za zagotavljanje manjkajoče električne energije do leta 2035.
Številke kažejo jasno sliko
Obenem so proučili dva scenarija NEPN za čas po izstopu iz energetske rabe premoga v letu 2033. Prvi je nadomestitev izpadle proizvodnje električne energije z OVE, ki kaže, da sonce in veter ne moreta rešiti težav s primanjkljajem električne energije, že celo pred zaprtjem TEŠ 6 bo primanjkovalo električne energije. Po zaprtju TEŠ 6 se primanjkljaj poveča na 8 TWh, po zaprtju NEK pa na 12 TWh. Drugi scenarij NEPN pa vključuje OVE in JEK 2. Ta kaže, da imamo do vključitve JEK 2 v omrežje, ki je predvidena šele leta 2040, velik primanjkljaj električne energije, vendar pa tudi JEK 2 dolgoročno ne reši problema primanjkljaja električne energije. Sonce in veter ne zadostujeta za pokritje potreb po električni energiji, zato bo potrebe uvoz le-te.
Zamude in napake pri odločitvah bodo imele učinek na povečanje cen električne energije, na povečanje stroškov energije za odjemalce, na povečanje uvozne odvisnosti, pojavi se paradoks razogljičenja prek OVE – učinek na povečanje izpustov, pomen energetsko intenzivnega dela gospodarstva, pojavijo pa se še učinki zmanjšane konkurenčnosti zaradi visokih cen energije na BDP.
Kot je poudaril Jože P. Damijan, bi se cena električne energije pri štiriletni zamudi pri odločitvi za gradnjo JEK 2 (vključitev v omrežje leta 2039 namesto 2035) podvojila (povečala za med 40 do 60 evrov/MWh).
V primeru scenarijev iz NEPN bi bila do leta 2050 stroškovna cena v primeru nadomestitve proizvodnje iz TEŠ 6 z OVE in uvozom višja za 50 evrov, v primeru vključitve še JEK 2 pa za 30 evrov.
Končna cena za odjemalce po scenarijih NEPN bi bila tako lahko v primeru uporabe le OVE in z uvozom energije do 2050 glede na scenarij SAZU višja za okoli 100 evrov ali več kot 50 odstotkov, ob vključitvi JEK 2 pa za približno pol manj.
Dodatni letni stroški za električno energijo glede na SAZU scenarij bi v primeru štiriletne zamude v scenariju SAZU znašali 600 milijonov evrov (kumulativno 2,5 milijard evrov, po scenariju NEPN z OVE in JEK 2 300-900 milijonov evrov letno, kumulativno 10 milijard evrov) in po scenariju NEPN samo z OVE od 900 milijonov evrov do 1,5 milijarde evrov letno (kumulativno 20 milijard evrov). Zaradi zamude pri odločitvi za gradnjo JEK 2 bi se uvozna odvisnost povečala za 20 do 25 odstotkov za obdobje zamude. NEPN scenarij z OVE prinaša stalno uvozno odvisnost od 20 do 25 odstotkov, ki se trendno povečuje. NEPN scenarij z OVE in JEK 2 je primerljiv s scenarijem SAZU, vendar z zamikom petih let. Po besedah Jožeta P. Damijana je povečana uvozna odvisnost problematična z vidika zanesljivosti oskrbe in zaradi volatilnih cen električne energije na mednarodnih trgih.
Kot je povzel paradoks razogljičenja, več OVE še ne pomeni razogljičenja, zato je le povečevanje OVE napačna strategija. Najbolj idealen scenarij razogljičenja elektroenergetskega sistema je zamenjava elektrike iz premoga z elektriko iz jedrske energije ob uporabi hidroenergije in preostalih OVE. Po scenariju SAZU bi izpuste toplogrednih plinov do 2050 lahko tako zmanjšali za 60 odstotkov, v vseh drugih scenarijih bi bilo zmanjšanje manj izrazito. Ob nadomestitvi le z domačimi OVE in z uvozom bi zmanjšanje znašalo 35 odstotkov.
Jože P. Damijan je izpostavil močne negativne učinke obeh NEPN scenarijev ter zamud glede začetka gradnje JEK 2 na slovensko gospodarstvo prek nezanesljivosti oskrbe in prek bistveno povečanih cen električne energije. V šestih energetsko intenzivnih panogah je zaposlenih prek 73 tisoč ljudi oziroma kar 28 odstotkov vseh zaposlenih v industriji. To pomeni, da bi povečana negotovost glede oskrbe z energijo in močno povišane cene električne energije lahko ogrozile pomemben del slovenskega gospodarstva in delovnih mest. Posledično bi ti učinki negativno vplivali tudi na vse ostale industrijske dejavnosti. Izvedene simulacije kažejo, da bi v primeru padca obsega proizvodnje v petih industrijah materialov prišlo do negativnega učinka na BDP v višini več kot ene milijarde evrov oziroma do znižanja BDP za dva odstotka. Pri tem bi neposredni učinek na zmanjšanje dodane vrednosti v industrijah materialov znašal dobrih 300 milijonov evrov, posredni učinek na ostale dejavnosti pa dobrih 750 milijonov evrov. V primeru večjega padca obsega proizvodnje v izpostavljenih energetsko intenzivnih dejavnostih bi bil negativni učinek še višji.
Kot je sklenila generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal, podpirajo načrte države na področju OVE, ki pa ne zagotavljajo stabilnega in cenovno konkurenčnega vira energije za industrijo. Če Slovenija ne želi ogroziti delovanje industrije v prihodnosti, moramo poleg OVE investirati tudi v jedrsko energijo, ki se je izkazala kot najbolj zanesljiva in konkurenčna. Ker gospodarstvo čim prej potrebuje jasne odgovore so vlado pozvali, naj odločitev o gradnji JEK 2 sprejme čim prej. Ob tem si želi še, da bi bila predstavljena študija podlaga za čim hitrejše nadaljevanje pogovorov z vsemi odločevalci v okviru strateškega sveta za energetski prehod, da bi jo vključili v NEPN in, da bi gospodarstvo končno dobilo jasno sliko, kaj lahko pričakuje na področju oskrbe z energijo.