Ponedeljkove seje Strateškega sveta za energetski prehod pri GZS so se poleg predstavnikov podjetij iz energetske in predelovalne industrije ter različnih strokovnjakov udeležil tudi predstavniki mladih iz različnih zainteresiranih organizacij, minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer ter državna sekretarka na MOPE, Tina Seršen.
Kot so na GZS zapisali v sporočilu za javnost, je generalna direktorica GZS, Vesna Nahtigal, na seji izpostavila, da bi moral nacionalni energetski in podnebni načrt posebno pozornost nameniti energetski oskrbi industrijes, ki je najpomembnejši odjemalec energije, saj porabi dve tretjini zemeljskega plina in polovico električne energije znotraj poslovne rabe. Slovensko gospodarstvo se namreč v veliki meri opira na industrijo – ta po podatkih GZS ustvarja 22,8-odstotni delež BDP in zaposluje dvesto tisoč ljudi. Dodala je še, da je slovenska industrija izjemno izvozno naravnana in že danes močno podvržena visokim standardom na področju varovanja okolja in energetske učinkovitosti, vendar bodo ob prehodu na zelene tehnologije nujne smernice NEPN, kjer bo razvidno, katere tehnologije bo država podprla in kako bo zagotovila energetsko oskrbo domače industrije. Industrija namreč potrebuje zanesljive, cenovno dostopne in zadostne količine elektrike iz nizkoogljičnih virov.
Pomen razpršenih proizvodnih virov, vključno z JEK 2, pri pripravi prihodnje strategije je izpostavila Petra Prebil Bašin, v. d. direktorice GZS-Združenja za nekovine in kovinske materiale, ki meni, da le tako lahko dosežemo cilje programa. Poudarila je še, da je rok za predvideno izgradnjo nove jedrske elektrarne leta 2040 prepozen.
Minister Kumer, ki je primerjal oba dokumenta – tako dokument GZS kot dokument, ki so ga pripravili mladi – je ob tem izpostavil nujnost iskanja konsenza na področju rasti industrije, ki jo gospodarstvo ocenjuje kot prenizko, predstavniki mladih pa kot previsoko. Državna sekretarka na MOPE Tina Seršen pa je izrazila razumevanje, da gospodarstvo podpira izgradnjo JEK2, vendar dodala, da današnje tehnologije omogočajo cenejšo proizvodnjo energije iz OVE, ter da tehnologija omogoča tudi lažje shranjevanje le-te. Izrazila je prepričanje, da bi »lahko na zaščitenih območjih Nature 2000 kot nezaščitenih območjih zgradili OVE, ki bi zagotovili 100 teravatnih ur elektrike, kar je dvakrat več kot je današnja proizvodnja. Zaključila je, da je konflikt med JE in OVE umetno ustvarjen in da bo potrebno najti ravnotežje.«