Z vnosi tujerodnih rastlinojedih rib so se na nova območja razširili tudi njihovi zajedavci in bolezni. Vnos gojenih, tujerodnih rastlinojedih vrst rib v pretočne akumulacije in njihove pritoke ima torej mnoge negativne posledice na vodni ekosistem, zato družba HESS poziva, da se jih vanje ne vnaša. Zaradi visokih temperatur in nizkih pretokov je bila letos na mnogih vodnih telesih po državi opazna obilna razrast vodnih rastlin, pri čemer pretočne akumulacije hidroelektrarn na spodnji Savi niso bile izjema. Razrast je bila še najbolj obsežna na pretočni akumulaciji Brežice. Ena izmed tako imenovanih rešitev, ki so jih v preteklosti skušali uporabiti za biološki nadzor vodnih rastlin, je bila uporaba rastlinojedih rib, med drugim gojene in tujerodne oblike navadnega krapa ter belega amurja. Obe vrsti spadata v družino krapov. Amur izvira iz vzhodnoazijskih rek, ki se izlivajo v Pacifik. V Evropo so ga vnesli predvsem za zatiranje vodnega plevela. Pri nas je amur torej tujerodna vrsta. Sposoben je zaužiti ogromne količine vodnih makrofitov. Vnos omenjenih vrst rib neposredno ali posredno vpliva na vodno telo – uničijo lahko namreč vso vodno vegetacijo, kar privede do sprememb v kakovosti vode, povečane motnosti vode, zmanjšanja količine rastlinskega pokrova, sprememb v strukturnih značilnostih vodnih habitatov, povečanja vsebnosti hranil v vodnem stolpcu preko ribjih iztrebkov, posledičnega povečanja proizvodnje fitoplanktona ter zmanjšanja koncentracije kisika v vodnem stolpcu.
Problem je v tem, da zgoraj naštete vrste rib v svoji prehrani preferirajo nekatere vrste rastlin. Najprej zaužijejo najbolj okusno vrsto, dokler le-te ne zmanjka, nato naslednjo najbolj okusno vrsto, dokler je ne zmanjka in tako naprej. Ko je vodna rastlina iztrebljena, je njena niša na voljo za druge rastline, med drugim tudi za tujerodne invazivne vrste. Vnašanje omenjenih rastlinojedih vrst rib lahko tako dodatno podpira širjenje tujerodnih vrst, kar privede do zmanjšanja pestrosti združbe vodnih makrofitov. Makrofiti med drugim služijo kot drstni substrat (zlasti za fitofilne vrste rib), hrana (za fitofilne živali, ki so nanje pritrjene) in zatočišče za ribe. Posledično lahko po zmanjšanju količine vodnih makrofitov pride do zmanjšanja števila fitofilnih vrst rib in nekaterih nevretenčarjev. Zmanjša se kakovost habitata za vodne ptice, saj se prehranske potrebe rastlinojedih rib in nekaterih vrst vodnih ptic med sabo prekrivajo. Množično odstranjevanje rastlin, s tem povezano poenostavljanje habitatov in posledična degradacija, lahko privedeta tudi k zmanjšanju števila dvoživk.