Poročilo osvetljuje pomen gospodarskega in političnega okolja za razvoj hidroenergije, obravnava izzive, s katerimi se sooča, in ponuja priporočila za pospešitev razvoja in vzdrževanje obstoječe infrastrukture. Poročilo predstavlja desetletne napovedi zmogljivosti in proizvodnje akumulacijskih jezer, hidroelektrarn in črpalnih elektrarn po vsem svetu.
Hidroenergija je hrbtenica nizkoogljične proizvodnje električne energije, ki danes po vsem svetu zagotavlja skoraj polovico potrebne električne energije. Prispevek hidroelektrarn je za 55 odstotkov višji od jedrskega in večji od prispevka vseh drugih obnovljivih virov energije skupaj. Leta 2020 je so hidroelektrarne zagotovile 17 odstotkov svetovne proizvodnje električne energije, in so bile za premogom in zemeljskim plinom tretji največji energetski vir. V zadnjih 20 letih se je skupna zmogljivost hidroelektrarn po vsem svetu povečala za 70 odstotkov, njen delež v celotni proizvodnji pa ostaja stabilen.
Globalno rast hidroenergije že od sedemdesetih let dalje vodijo države v razvoju, pretežno z naložbami javnega sektorja v velike hidroelektrarne. Danes hidroelektrarne pokrivajo večino povpraševanja po električni energiji v 28 državah v razvoju, ki imajo 800 milijonov prebivalcev. V teh državah je zagotavlja stroškovno učinkovit način za povečanje dostopa do električne energije. V razvitih gospodarstvih pa se delež vodne energije v proizvodnji električne energije zmanjšuje, infrastruktura pa stara. V Severni Ameriki je hidroelektrarna v povprečju stara skoraj 50 let, v Evropi 45 let. Te starajoče se hidroelektrarne, ki že desetletja zagotavljajo cenovno dostopno in zanesljivo električno energijo iz obnovljivih virov, potrebujejo posodobitve, da bodo lahko tudi v prihodnjih desetletjih prispevale k trajnostni in varni oskrbi z električno energijo.
Poročilo navaja, da hidroelektrarne s svojim prilagajanjem proizvodnje pomembno prispevajo tudi k zanesljivosti elektroenergetskih sistemov. Lahko se namreč hitro prilagodijo spremembam povpraševanja po električni energiji in kompenzirajo nihanja iz drugih virov električne energije. Zato so hidroelektrarne privlačna možnost za podporo hitremu uvajanju in varni integraciji sončne- in vetrne energije v elektroenergetske sisteme. Hidroenergija je s svojo sposobnostjo dobave velikih količin nizkoogljične električne energije na zahtevo ključna prednost za izgradnjo zanesljivih in zelenih elektroenergetskih sistemov. Danes hidroelektrarne predstavljajo skoraj 30 odstotkov svetovnih zmogljivosti za prožno oskrbo z električno energijo, vendar imajo po ugotovitvah IAE tega potenciala še več.
Na svetovni ravni je približno polovica ekonomsko izvedljivega potenciala hidroelektrarn še neizkoriščenega, v državah v razvoju pa je neizkoriščenega skoraj 60 odstotkov potenciala. V celotnem življenjskem ciklu elektrarne imajo hidroelektrarne najnižje emisije na enoto proizvedene energije, pa tudi številne druge okoljske prednosti.
Pri zagotavljanju trajnostnega uresničevanja potenciala hidroelektrarn imajo pomembno vlogo vlade. Za povečanje zaupanja vlagateljev in sprejemljivosti javnosti za projekte so potrebni robustni trajnostni standardi in ukrepi. Danes so lahko postopki okoljske presoje projektov izgradnje hidroelektrarn zelo dolgi, dragi in tvegani, kar lahko od potencialnega projekta odvrne marsikaterega investitorja. Zato morajo projekti izpolnjevati jasne in splošno sprejete trajnostne standarde. Zagotavljanje, da se hidroenergetski projekti držijo strogih smernic in najboljših praks, lahko zmanjša trajnostna tveganja, hkrati pa poveča socialne, gospodarske in okoljske prednosti. Ta pristop prav tako zmanjšuje čas izvedbe projektov.
Ukrepi politike, ki bodo prispevali k zagotavljanju stalnih prihodkov, lahko zmanjšajo naložbena tveganja in zagotovijo ekonomsko upravičenost teh projektov. Od petdesetih let prejšnjega stoletja je bilo več kot 90 odstotkov hidroelektrarn zgrajenih pod pogoji, ki so zagotavljali prihodek z garancijami za nakup električne energije ali dolgoročnimi pogodbami. Danes lahko izzivi v zvezi s kompleksnimi postopki za izdajo dovoljenj, okoljsko in socialno sprejemljivostjo in dolgotrajno gradnjo povzročijo večja naložbena tveganja. V razvitih državah se je poslovanje hidroelektrarn poslabšalo zaradi zniževanja cen električne energije in pomanjkanja stalnih dolgoročnih prihodkov. Dolgoročna prepoznavnost prihodkov, zlasti pri velikih hidroenergetskih projektih z dolgimi roki izvedbe, znatno zmanjša stroške financiranja in poveča sposobnost preživetja projektov ter s tem olajša naložbe. To je še posebej pomembno, kadar v projektu sodeluje zasebni sektor.
Poročilo ugotavlja, da naj bi se globalne kapacitete hidroelektrarn med letoma 2021 in 2030 povečale za 17 odstotkov oziroma za 230 GW. Vendar pa naj bi se neto povečanje zmogljivosti v tem obdobju v primerjavi s prejšnjim desetletjem zmanjšalo za 23 odstotkov. Krčenje je posledica upočasnitve gradnje projektov na Kitajskem, v Latinski Ameriki in v Evropi. Vendar pa bo rast tovrstnih projektov v azijsko-pacifiški regiji, Afriki in na Bližnjem vzhodu delno nadomestila ta upad. Kljub zmanjšanju projektov bo Kitajska do leta 2030 ostala največji trg hidroenergije in bo po predvidevanjih IEA predstavljala 40 odstotkov svetovne rasti zmogljivosti.
Poročilo IEA navaja, Od bo do leta 2030 127 milijard ameriških dolarjev oziroma skoraj četrtina svetovnih vlaganj v hidroelektrarne porabljenih za posodobitev starajočih se obratov, večinoma v razvitih državah. Delo na obstoječi infrastrukturi - na primer zamenjava, nadgradnja ali dogradnja turbin - bo v tem obdobju predstavljalo skoraj 45 odstotkov investicij v hidroelektrarne po svetu. V Severni Ameriki in Evropi naj bi modernizacija obstoječih elektrarn v tem desetletju predstavljala skoraj 90 odstotkov vseh naložb v hidroelektrarne.
Vendar predvideni izdatki za obstoječe hidroelektrarne ne zadoščajo za potrebe modernizacije vseh hidroelektrarn po svetu.
Do leta 2030 naj bi bilo več kot 20 odstotkov globalnih proizvodnih enot starih več kot 55 let, to pa je starost, pri kateri bo treba zamenjati glavno elektromehansko opremo. To pa ponuja tudi odlično priložnost za povečanje zmogljivosti starajočih se hidroelektrarn. Posodobitev vseh globalnih hidroelektrarn bi do leta 2030 zahtevala 300 milijard ameriških dolarjev naložb. To je več kot dvakrat več od trenutnih pričakovanj.
Doseganje neto ničnih emisij do leta 2050 po vsem svetu zahteva močno povečanje ambicij politik posameznih držav glede hidroenergije. To ponuja možnosti za širitev projektov hidroelektrarn. Dejansko bi morala biti širitev globalnih hidroenergetskih zmogljivosti do leta 2030 višja za 45 odstotkov, če želimo do leta 2050 doseči neto ničelne emisije.