Sogovorniki so na okrogli mizi o infrastrukturnih investicijah v času konsolidacije javnih financ razpravljali o aktualnih in načrtovanih investicijah.
Osredotočili so se na desetletni načrt razvoja omrežja ENTSO-E za leto 2012, identifikacijo projektov skupnega interesa, pravila določanja infrastrukturnih prioritet, skupne rešitve postopkov umeščanja v prostor, optimiranje regionalne oskrbe in čezmejnih tokov, delitev trga zaradi prekomernih energetskih tokov iz obnovljive proizvodnje, stroškovno komponento tranzitnih tokov ter na optimalno razmerje ročnosti čezmejnih kapacitet.
Generalni direktor direktorata za energijo Julijan Fortunat je dal osnovni poudarek evropski uredbi o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo, ki je v tem trenutku še zlasti relevantna zaradi upočasnjenega gospodarskega razvoja. Investicije v energetsko infrastrukturo so namreč izrednega pomena, saj z njimi lahko države EU ponovno zaženejo gospodarstvo. Prepričan je, da bomo z nekaterimi investicijami, ki so že v teku, in s tistimi, ki so v pripravi, lahko ponovno pognali tudi naše gospodarstvo. Omenjena uredba je trenutno v postopku sprejemanja na ravni EU, sprejeta pa naj bi bila že do konca letošnjega leta.
Evropska komisija je že leta 2010 ugotovila, da so potrebe po investiranju v energetsko infrastrukturo do leta 2020 ogromne, kajti povezana evropska infrastruktura je pomemben pogoj, za dosego ciljev konkurenčnega skupnega energetskega trga in nizkoogljičnega gospodarstva. Da bi na evropski ravni spodbudil investicije, je komisija konec leta 2011 predlagala nov pravni instrument v obliki uredbe, kar pomeni, da uredba skupna pravila velja neposredno v vseh državah članicah in njen prenos v pravne rede držav članic ni potreben. Uredba uvaja določeno število evropskih prednostnih koridorjev, ki naj bi se realizirali skozi projekte skupnega interesa. Ti projekti so pretežno elektroenergetske in plinske povezave med državami. V določenih primerih pa bo kot projekt skupnega interesa kvalificiran tudi projekt, ki sicer zajame samo eno državo članico, ima pa pomemben regionalni vpliv. Dodatno se bodo na seznam teh projektov lahko uvrstili tudi projekti, ki spodbujajo meddržavno sodelovanje na področju pametnih omrežij, električnih avtocest ter zajemanja in shranjevanja ogljika. Slovenija je zajeta v treh koridorjih, in sicer elektroenergetske povezave sever-jug, plinske povezave sever-jug in južni koridor.
Ta uredba projektom skupnega interesa omogoča podporo gradbenim delom in ne samo študijam ter uvaja skupen in predvsem hitrejši pristop k pridobivanju potrebnih dovoljenj in umeščanja v prostor.
V naslednji finančni perspektivi 2014 – 2020 bo za te projekte na razpolago nekaj več kot devet milijard evrov, kar je po ocenah EU le dobre štiri odstotke vseh potrebnih vlaganj v energetsko infrastrukturo v Evropi. Vendar pa so prav ti štirje odstotki lahko ključni za zagon novih investicij, predvsem za spodbujanje tistih, ki komercialno niso tako zanimive, so pa izrednega pomena za zanesljivost in kakovost oskrbe.
Izbor projektov skupnega interesa bo večstopenjski. Identifikacija projektov, ki bi lahko prišli v nabor, je že v teku, prvi seznam pa bo sprejet prihodnje leto. Končni seznam se bo vsaki dve leti prenavljal. Po novi uredbi bo po dveh letih možna tudi izguba ali naknadna pridobitev statusa projekta skupnega interesa. Ti projekti bodo vključeni tudi v desetletne razvojne načrte na nacionalni in evropski ravni.
Uredba namenja večjo vlogo tudi evropskima združenjema sistemskih operaterjev prenosih omrežij za plin in električno energijo. Odigrali bosta pomembno vlogo pri oblikovanju metodologije in analize stroškov in koristi, ki naj bi jim bili podvrženi vsi projekti, ki se bodo potegovali za status projekta skupnega interesa.
NTC do Slovenije ni pošten
Namestnik direktorja Elesa Aleksander Mervar je spregovoril o odločanju o investicijah v čezmejne prenosne kapacitete v luči obstoječih fizičnih in obstoječih ter možnih čezmejnih prenosnih zmogljivosti (NTC) električne energije. Predstavil je realno stanje in dejstva, o katerih bomo morali v Sloveniji razmišljati v prihodnje. Načrtovanje projektov Elesa izhaja iz desetletnega razvojnega načrta, ki vsebuje tudi pogled do leta 2030. A dejansko v tem trenutku ni pravega dokumenta, na katerega bi se oprli, saj je na osnovi trenutno veljavnega NEP projekte težko načrtovati, opozarja Aleksander Mervar. Ko pa so ti enkrat dokončani, se pojavi problem vzdrževanja in s tem povezanih stroškov. Opozoril je tudi na razmah obnovljivih virov energije, za katere nikoli ne vemo, kdaj bodo na voljo. To pa ima za posledico predimenzionirane prenosne poti.
Slovenija je edina država v Evropi, ki izstopa na dveh področjih - ima največji delež prenesene električne energije iz tranzita in največji strošek sistemskih storitev. Razloga sta dva: v zvezi s tranzitom je to naša geostrateška lega, s sistemskimi storitvami pa preveliki objekti za tako majhen sistem. To v številkah pomeni, da je več kot 50 odstotkov omrežja praktično izključno namenjenega tranzitom oziroma, da je 50 odstotkov stroškov Elesa namenjeno tranzitom. V Sloveniji se je situacija tranzitnih tokov v zadnjem času obrnila. V preteklosti so bili presežki obnovljivih virov, predvsem hidroenergije, na Balkanu. Danes pa so presežki na severu, predvsem v Nemčiji, in ti potem tečejo preko Avstrije in Slovenije v Italijo. Eles je problem na slovensko-italijanski meji rešil s prečnim transformatorjev v Divači, saj enoten mehanizem poravnave (ITC mehanizem) ne opravlja svoje naloge, to je pravične porazdelitve bremen in koristi.
Trenutno najpomembnejši projekt Elesa je daljnovod 2x400 kV Beričevo-Krško, za katerega upa, da bo končan prihodnje leto. Že kar nekaj let pa je v načrtu izgradnja 2x400 kV daljnovoda Cirkovce-Pince, saj je Madžarska še edina država, s katero Slovenija nima čezmejne povezave. NTC do Slovenije ni pošten, poudarja Aleksander Mervar. Cilj Slovenije bi moral biti izenačitev komercialnih in fizičnih pretokov. Želi si normalno ceno električne energije za Slovenijo in pošten ITC mehanizem, ki bo pravičen tako do povzročiteljev krožnih tokov, kot do tistih, ki imajo stroške z vzdrževanjem infrastrukture.
Polona Bahun