V okviru 5. Tedna Kemijskega inštituta je potekalo omizje o vlogi znanosti in inovacij pri prilagajanju na podnebne spremembe.
Izhodišče razprave je bilo dejstvo, da podnebna kriza predstavlja človeštvu največjo eksistencialno grožnjo v sodobnem svetu. Gre za kompleksen problem, ki za uspešno reševanje zahteva interdisciplinarni pristop, pri prehodu v brezogljično družbo ter prilagajanju na podnebne spremembe pa bodo pomembno vlogo igrale tudi tehnološke inovacije, so se strinjali sogovorniki. Takšna tranzicija bo zahtevala povečanje učinkovitosti obstoječih tehnologij, razvoj novih zelenih tehnologij in tehnologij za blaženje podnebnih sprememb.
Ker so podnebne spremembe že na točki, kjer močno vplivajo na človeštvo, je, poleg blaženja podnebnih sprememb, nujna tudi prilagoditev na njihove posledice. Razvoj in implementacija tehnoloških inovacij, ki bodo ljudem omogočale, da lažje prenesejo negativne učinke ali pa celo izkoristijo posledice podnebnih sprememb sebi v prid, je torej nujna. Ker takšne tehnološke inovacije nimajo učinka, če ne preidejo v splošno rabo, je treba razmisliti, kako jih približati širši javnosti in omogočiti njihovo širšo rabo.
Ker so inovativne tehnologije in rešitve za prilagajanje na podnebne spremembe tehnološko zahtevne in drage, je v kontekstu prilagajanja na podnebne spremembe nujno potreben tudi razmislek o ravnanju potrošnikov in spremembi njihovega življenjskega sloga. Zato je treba spodbujati zavedanje potrošnikov o tem, kakšen okoljski odtis ima posamezen izdelek. S tem pa lahko proizvajalce spodbudimo tudi vlaganju v bolj trajnostno industrijo.
Beseda je tekla tudi o NEPN in doseganju podnebnih ciljev. Po prepričanju sodelujočih na omizju bodo znanost in tehnološke inovacije pomembno pripomogle k zajezitvi škodljivih emisij, kljub temu pa so potrebne tudi družbene inovacije. Dotaknili so se tudi Evropskega zelenega dogovora, ki predstavlja velik korak naprej proti trajnosti, a pri tem ne smemo pozabiti na pravičen prehod za vse države.
Ob tej priložnosti so predstavili še primer dobre prakse, in sicer pilotni projekt dekarbonizacije taljenja stekla, ki so ga na Kemijskem inštitutu razvili skupaj s Steklarno Hrastnik. Gre namreč za energetsko zelo potraten proces, pri katerem primarni energent, to je zemeljski plin nadomestijo z vodikom. Kot je ob tem dejal predstavnik Steklarne Hrastnik, je projekt v zaključni fazi, že v kratkem pa načrtujejo tudi implementacijo.