Izšla knjiga Ljubljanska inženirska zbornica 1919-44

Kot so povedali na včerajšnji predstavitvi, gre za prvo knjigo o Ljubljanski inženirski zbornici in njenih pooblaščenih inženirjih in arhitektih v Dravski in Primorski banovini Kraljevine SHS in pozneje v Jugoslaviji.  

»Raziskovanje in vpogled v zgodovino Ljubljanske inženirske zbornice sta lahko navdih ali opozorilo pri odločitvah glede prihodnjega delovanja Inženirske zbornice Slovenije,« je v knjigi zapisal avtor dr. Bogo Zupančič. Torej bi knjigo morali prebrati in se z njo seznaniti tudi snovalci naše zakonodaje.  

Knjiga Ljubljanska inženirska zbornica 1919-44 opisuje, kako se je izgrajevala slovenska tehnična inteligenca in v kakšnih institucionalnih okvirih je delovala od prve povezave v Avstro-Ogrski v obliki Inženirske zbornice za Primorsko, Kranjsko in Dalmacijo leta 1913, ko so bili slovenski inženirji del večnacionalne inženirske zbornice v Trstu, do ustanovitve samostojne Ljubljanske inženirske zbornice leta 1919, njenega razvoja in konca med drugo svetovno vojno.  

Prikaz vloge pooblaščenih inženirjev in arhitektov  

Iz knjige izhaja, da so bili pooblaščeni inženirji in arhitekti, kot nosilci javnih pooblastil prisotni že v prejšnjem stoletju, in da so prav tako kot danes, delovali v javnem interesu in skrbeli za varstvo grajenega okolja in tretjih oseb. Njihovo delovanje so urejala podobna pravila, kot ga urejajo danes. Bili so vpisani v register, imeli so izkaznico in žig. Državni in zbornični akti so urejali njihovo združevanje v sekcije, izdelovanje projektne dokumentacije in vrednotenje njihovih storitev ter vodenje disciplinskih postopkov.  

Knjiga nadalje predstavi, kdo so bili, kje vse so študirali in se strokovno oblikovali ter kaj vse so projektirali in zgradili najpomembnejši slovenski inženirji, ki so delovali na dvanajstih strokovnih področjih inženirstva in zaznamovali dvajseta in trideseta leta 20. stoletja pri nas. Iz knjige izvemo, kako je gradbena regulativa v Kraljevini Jugoslaviji z začetka tridesetih let vplivala na gradbeniško dejavnost in urejenost nepremičninskega trga. Ob tem  naletimo na vprašanje, kako so se inženirske stroke soočale z gospodarsko krizo, ki je najbolj uničujoče zaznamovala gradbeništvo leta 1934. V njej pobliže spoznamo predsednike Ljubljanske inženirske zbornice: inž. Milana Šukljeta, univ. prof. dr. inž. Alojza Krála, inž. Milka Pirkmajerja in druge funkcionarje zbornice.  

Primerjava med takratnim in današnjim časom  

»Primerjava takratnih okoliščin z današnjim časom je izjemno aktualna. Čas gospodarske krize, ki je svoje zobe najhuje pokazala v letu 1934, so v preteklem stoletju Slovenci med drugim presegli z zagonom več javnih investicij in spremembo predpisov, ki so (pre)uredili pogoje za opravljanje dejavnosti in poklicev ter strnili inženirsko znanje,« je na predstavitvi knjige med drugim povedal predsednik Inženirske zbornice Slovenije mag. Črtomir Remec. Ob tem je še poudaril, da je knjiga namenjena tudi ozaveščanju javnosti o vlogi inženirjev in seznanjanju z njihovim delovanjem.  

»Knjiga Ljubljanska inženirska zbornica 1919–44 je prepričljiv prikaz, kako pomembno vlogo je odigrala slovenska tehnična inteligenca v času, ko smo začenjali Slovenci v zgodnjih letih 20. stoletja razvijati kompleksno strukturo institucij, ki pritičejo narodu z vzpostavljenim političnim, gospodarskim, znanstveno-raziskovalnim, izobraževalnim in kulturnim življenjem,« je med drugim poudaril avtor dr. Bogo Zupančič na včerajšnji predstavitvi omenjene knjige. (mj)