Z novim energetskim zakonom EZ-1 krepimo moč regulatorja, ki mora biti neodvisen, je na prvem forumu o regulativi v energetiki 11. februarja v Ljubljani povedal državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo in prostor (MzIP) mag. Bojan Kumer. Osnovna naloga regulatorjev je še vedno regulacija naravnega monopola, električnih in plinskih omrežij, agencija pa dobiva z novim zakonom še dodatne naloge.
Pred največjim izzivom v zgodovini samostojne Slovenije
Po Kumrovih besedah, se mora država obnašati enako kot privatni investitorji, naložbe pa morajo biti donosne in rentabilne. Z EZ-1 je postavljen drugačen zakonski okvir, za strateški pristop države: nacionalni energetski program se bo po novem imenoval DREN (državni razvojni energetski načrt), za njegov sprejem pa bo pristojna Vlada RS in ne več državni zbor. S tem bo doseženo več prožnosti. Državni zbor bo po novem sprejemal EKS (energetski koncept Slovenije). EKS mora obsegati manj kot 100 strani, torej precej manj. Tako bomo končno dobili novo slovensko energetsko strategijo, kjer ne sme biti več vplivov lobijev. NEP je bil namreč predolg, v njem pa so bili našteti vsi projekti, kar v praksi sploh ni izvedljivo.
Po sprejemu zakona bo sprejem energetske strategije glavna naloga ministrstva, v nadaljevanju pa še množice podzakonskih aktov. Postopki umeščanja energetskih objektov v prostor so zdaj namreč preveč zapleteni in dolgotrajni, med sabo se tepejo okoljski in energetski izzivi, ob vplivu lokalnih akterjev pa postanejo blokade za izvedbo projektov prevelike. Smo pred največjim izzivom v zgodovini samostojne Slovenije, je bil zatrdil Kumer.
JARSE bo izdajal certifikate za sistemske operaterje
Javna agencija za energijo RS (JARSE) bo po EZ-1 dobila nove pristojnosti, saj bo vršila nadzor nad tržnimi dejavnostmi, je povedala Irena Praček, direktorica JARSE, ki je malce zaskrbljena, saj to pomeni osem novih področij dela. Ob vsej domači zakonodaji, ki še niti ni v celoti sprejeta oz. prenesena v našo zakonodajo, je JARSE zavezana uredbam EU, ki so direktno prenosljive na naš pravni red, je povedala Pračkova.
Po novem bo JARSE med drugim reguliral toploto, najemodajalce infrastrukture, certificiral sistemske operaterje, določal omrežnine, potrjeval naložbene načrte in pogoje dostopa do omrežja. To vključuje zagotavljanje obratovanja, vzdrževanja in spodbujanja razvoja omrežja v skladu s pravili stroke in stanjem tehnike. Agencija ne more razvojnega načrta kar preliti v ceno omrežnine, je povedala Pračkova, saj mora biti slednje pokrito z viri financiranja. Razvojni načrt, ki ga potrdi MzIP, agencija pogleda in mora zagotoviti sredstva – z amortizacijo, donosom, z zadolževanjem. Razvojne načrte bodo morali na področju plina delati vsako leto, pri električni energiji pa vsaki dve leti (zakon uvaja triletno regulatorno obdobje: 2013-2015.), pri čemer so novost naložbeni načrti, ki jih bodo morali pripraviti investitorji. V agenciji bodo pripravili metodologijo, podjetja pa bodo morala najti in predstaviti vire financiranja ter svoje prioritete.
Lastnik je preveč pasiven do svojega kapitala
Pračkova je bila precej kritična do države, predvsem do Slovenske odškodninske družbe (SOD), ki je lastnik večine energetike v državi. Morali bi namreč razmišljati kot da bi bili lastniki, smo pa po njenem mnenju preveč pasivni. Potrebno je več aktivnosti, saj bo država seveda zahtevala rezultate: »Moti me, da je lastnik preveč pasiven do svojega kapitala. Agencija energetskim podjetjem omogoča določen reguliran donos in zato tudi pričakuje, da bo lastnik (država) bolj aktiven do teh podjetij. Da vpraša, kako delujejo, zakaj morda donosi niso doseženi. Lahko pride tudi do regulatorja in vpraša, zakaj so postavili določene pogoje. Država naj da vodstvu proste roke in ob tem zahteva rezultate,« je bila odločna direktorica JARSE. Po drugi strani, meni Pračkova, pa je tudi država pri določanju in izvajanju svoje politike »sama s sabo včasih skregana«, saj enkrat zahteva donos, drugič pa ne pusti sprememb omrežnine.
Trg električne energije, kjer gre v glavnem za državni kapital, je precej drugačen kot trg plina, kjer je več privatnega kapitala, pravi Pračkova. Njene kritične besede so bile namenjene državnemu lastniku na področju električne energije, saj, kot je rekla, lastnika ne čuti dovolj. Ob nedavnih dogodkih, ki je precej prizadelo distribucijsko in prenosno omrežje, Pračkova pričakuje, da bodo družbe dobiček lahko vlagale v podjetje, torej v zanesljivo oskrbo, ne pa za žep države. Od države kot lastnice pričakuje, da bo vedela, da ima donos, in da bo vedela, kam ta donos da. Odjemalci namreč plačujemo omrežnino in še vse ostalo, je zaključila.
Nova vloga regulatorja prinaša izzive in priložnosti
V nadaljevanju posveta je potekala zanimiva razprava, v okviru katere sta udeležence posveta uvodoma nagovorila direktor Elesa Aleksander Mervar in direktor tehniškega sektorja v SODO Vladimir Mauko. Ob tem je Aleksander Mervar poudaril, da bi za sistemske operaterje nujno potrebovali ustrezno primerjalno analizo s podobnimi sistemskimi operaterji iz tujine, saj bi s tem dobili najboljši odgovor na vprašanje, kako dobri dejansko smo oziroma, na katerih področjih bi kazalo poslovanje še izboljšati. Kot je dejal, je dejstvo, da okvire poslovanja reguliranih podjetij določa regulator in da se bodo vodstva reguliranih podjetij morala v prihodnje še bolj zavedati, da bodo uspešni le tisti, ki bodo poslovi izid prilagodili zahtevam regulatornega okvira. V izpolnjevanje zastavljenih nalog pa bo treba še bolj vnesti tudi zavedanje, da je plačnik vseh stroškov in tudi naših investicij končni porabnik električne energije. Ob tem je Aleksander Mervar opozoril tudi na neustreznost sedanjega modela določanja regulatornih okvirov, saj niso upoštevani nekateri stroški, ki nastajajo, vsaj v primeru Elesa, tudi zaradi sprejetja nekaterih evropskih in drugih zavez, pa tudi ob vključevanju nekaterih novih proizvodnih objektov v omrežje (TEŠ 6, ČHE Avče, načrtovana ČHE Kozjak). Tako bi po njegovih besedah,Agencija pri oblikovanju regulatornega okvira morala na sistem gledati celoviteje in v večji meri upoštevati tudi vpliv nekaterih odobrenih razvojnih projektov na druge deležnike v sistemu.
Na vpliv nekaterih zakonskih zavez na povečevanje stroškov poslovanja podjetij, kot denimo v primeru obnovljivih virov energije, je opozoril tudi Vladimir Mauko iz SODO, ki je dejal, da se distribucijska podjetja pri uresničevanju zastavljenih ciljev glede zagotavljanja standardov kakovosti in varnosti delovanja omrežja srečujejo s problematiko starostne strukture omrežja. Kot je dejal, na kakovost obratovanja poleg starostne strukture v veliki meri vplivajo tudi zazankanost omrežja, dolžina podzemnih vodov in dolžina omrežja na posameznem izvodu, pri čemer je distribucijsko omrežje zaradi nedoseganja višine načrtovanih in odobrenih investicij v preteklosti danes precej podhranjeno. Kot je dejal, so na to pokazali tudi nedavni dogodki ob naravni katastrofi, v kateri je bilo poškodovano kar 2.000 kilometrov distribucijskega omrežja, groba ocena škode pa presega 60 milijonov evrov. Če bi želeli v doglednem času doseči povprečno 60-odstotni delež kablovodov v distribucijskem omrežju, bi po njegovih besedah morali na leto zgraditi med 600 in 700 kilometri kablovodov, v zadnjih letih pa dejanska realizacija ni presegala 200 kilometrov.
Evropski trendi prihodnosti
Kakšne so ugotovitve na področju regulacije in gibanja cen na evropskem trgu in kakšne so britanske izkušnje na tem področju, je udeležencem skušal pojasniti dr. Gian Carlo Scarsi, svetovalec za področje električne energije pri Ernst in Young v Londonu. Kot je dejal, podatki za leto 2012 kažejo, da je poraba električne energije na ravni EU ostala skoraj nespremenjena, poraba plina pa se je zmanjšala. Proti pričakovanjem, pa se končne cene za končne uporabnike kljub odpiranju trga in zmanjšanju povpraševanja za končne odjemalce niso znižale, pri čemer naj bi ključno vlogo imelo zviševanje različnih prispevkov in dajatev. Tako naj bi cena energije v povprečju na računih evropskih državljanov dosegala manj kot 50 odstotkov, vse ostalo pa se nanaša na druge dajatve, kar precej otežuje primerjave med državami. Tako na posameznih nacionalnih trgih še naprej prevladujejo domači dobavitelji, odjemalci pa se za menjave dobaviteljev odločajo predvsem v korelaciji s prihranki. Kot je še dejal, nova evropska zakonodaja prinaša tudi nove naloge za operaterje omrežij, ki se v zadnjem času srečujejo z vse bolj dinamičnim trgom in s tem povezanimi številnimi spremembami.
Na problem reprezentativnosti strukture končne cene energije, ki povečuje nerazumevanje vplivov dejanskih dogajanj na trgu, je opozoril tudi dr. Robert Golob iz GEN-I. Kot je poudaril, poteka na evropski ravni predvsem primerjava končnih cen, ne pa njenih posameznih komponent, kar izkrivlja dejansko sliko, ki bi morala v resnici biti osnova za nadaljnje odločanje.
Vladimir Habjan, Brane Janjić