Vlada sprejela Akcijski načrt za skoraj nič-energijske stavbe za obdobje do leta 2020.
Izraz skoraj nič-energijska stavba pomeni stavbo z zelo visoko energijsko učinkovitostjo oziroma zelo majhno količino potrebne energije za delovanje, pri čemer je potrebna energija v veliki meri proizvedena iz obnovljivih virov na kraju samem ali v bližini (s tehničnimi sistemi proizvedena energija iz sonca, toplote okolja, vetra, lesne biomase in drugo). Gre za rabo obnovljivih virov energije za ogrevanje, hlajenje oziroma klimatizacijo, pripravo tople vode in razsvetljavo v stavbi.
Energetski zakon (EZ-1) namreč določa, da morajo biti vse nove stavbe skoraj nič-energijske. Gre za prenos zahtev glede skoraj nič-energijskih stavb iz Direktive EU o energijski učinkovitosti stavb. Ta določa, da morajo biti stavbe, zgrajene po 31. decembru 2020, ki za svoje delovanje porabijo energijo za ogrevanje in/ali hlajenje, zgrajene kot skoraj nič-energijske. Za nestanovanjske javne stavbe, ki jih javni organi uporabljajo kot lastniki, pa zahteva začne veljati že dve leti prej. To pomeni, da morajo države članice EU zagotoviti, da so do 31. decembra 2020 vse nove stavbe skoraj nič-energijske stavbe, in da so po 31. decembru 2018 nove stavbe, ki jih javni organi uporabljajo kot lastniki, zagotovijo, da so to skoraj nič-energijske stavbe.
Države članice morajo pripraviti tudi nacionalne načrte za povečanje števila skoraj nič-energijskih stavb. Vanje so lahko vključeni cilji, ki se razlikujejo glede na kategorijo stavbe. Države članice nadalje po vodilnem zgledu javnega sektorja oblikujejo politike in sprejmejo ukrepe, kot je določanje ciljev, da bi spodbudile preoblikovanje stavb, ki se obnavljajo, v skoraj nič-energijske stavbe.
V javnem sektorju številne omejitve
Potrebni inštrumenti za zagotavljanje skoraj nič-energijskih nestanovanjskih novogradenj so: finančne spodbude v obliki nepovratnih in povratnih sredstev, za javni sektor predvsem kohezijska sredstva, mednarodni finančni viri, usposabljanje naročnikov, projektantov, izvajalcev in uporabnikov skoraj nič-energijskih stavb, nadgradnja predpisov in uvedba certificiranja trajnostnih stavb, spodbujanje energijske učinkovitosti v okviru prostorskega načrtovanja, razvoj rešitev za prenovo stavbne kulturne dediščine in za druge posebne skupine stavb, navezava na sheme podpor za oskrbo s toploto iz obnovljivih virov, zakonske podlage na ciljne kazalnike učinkovite rabe in obnovljivih virov v javnem sektorju, usmeritev dela finančnih spodbud v demonstracijske projekte (kohezijska sredstva), spremljanje doseženih kazalnikov in promocija.
Celovita prenova obstoječih nestanovanjskih je ločena na prenove, po katerih bodo nestanovanjske stavbe izpolnjevale zahteve skoraj nič-energijske stavbe v času prenove, in ostale prenove. Pri določitvi obsega celovitih skoraj nič-energijskih prenov so upoštevane omejitve pri obnovah, kot so to varovanje stavbne dediščine, arhitekturne omejitve, organizacijske ovire (solastništvo stavb, funkcionalnost - nemotenost delovanja, finančne ovire, za odpravo katerih je treba vzpostaviti finančne mehanizme in stabilne za intenzivnejšo prenovo ter tehnične ovire (prodor inovativnih rešitev za prenovo, še posebej pri stavbni dediščini), neurejene nepremičninske evidence pri vladnih stavbah s triodstotno letno obvezo prenove, čas potreben za pripravo projektov ter nezadostna usposobljenost naročnikov, načrtovalcev in izvajalcev skoraj nič-energijske gradnje, kot tudi pomanjkanje zgledov, dobrih praks in demonstracijskih projektov tako s tehničnega vidika kot z vidika izvedbe (zelenih) javnih naročil na tem področju.
Večinski delež stanovanjskih stavb nič-energijski do leta 2030
Akcijski načrt predvideva, da bomo do zadanega cilja pri novogradnjah v stanovanjskem fondu prišli postopoma, pri čemer bo delež razmeroma majhen in bo temeljil na izkušnjah iz gradnje pasivnih ter nizkoenergijskih stavb z visokim deležem obnovljivih virov energije. Pričakovati je, da se bo delež skoraj nič-energijskih novih večstanovanjskih stavb skokovito povečal šele proti koncu roka, ki ga za uveljavitev zahteve postavlja direktiva. Ključni inštrumenti za dosego cilja so: spodbude v oblik nepovratnih in povratnih sredstev, informiranje investitorjev (tehnologije URE in OVE, primeri dobrih praks izvedenih objektov, dnevi odprtih vrat skoraj nič-energijskih stavb), svetovanje in usposobljenost inženirskega ter izvajalskega kadra. Po predvidevanjih naj bi bil delež obnov, po katerih bodo stavbe lahko obravnavane kot skoraj nič-energijske, v začetku v nekoliko manjši. Prenove bodo sledile zgledom, to je prenovam javnih stavb vlade. Delež obnov, po katerih bodo stavbe izpolnjevale zahteve skoraj nič-energijskih stavb v času obnove, se bo postopoma povečeval in obsegal večinski delež vseh obnov do leta 2030.
Ključni ukrepi pri prenovi obstoječih enostanovanjskih in večstanovanjskih stavb pa so predvsem: finančne spodbude, zagotavljanje virov povratnih sredstev za financiranje skoraj nič-energijskih prenov (namenski skladi in viri mednarodnih finančnih inštitucij), informiranje lastnikov in upravnikov stavb, razvoj stimulativne davčne politike za spodbujanje skoraj nič-energijske prenove, demonstracijski projekti, navezava na sheme podpor za oskrbo s toploto iz obnovljivih virov energije, za optimizacijo delovanja energijskih sistemov v okviru financiranja energijske sanacije stavb vključno s spremljanjem učinkov prenove, finančne pomoči za ranljive skupine prebivalstva in drugo.
Akcijski načrt je povezan tudi z Dolgoročno strategijo spodbujanja naložb v prenovo nacionalnega fonda javnih ter zasebnih stanovanjskih in poslovnih stavb. Priprava Nacionalne strategije prenove stavb je v teku in naj bi bila končana septembra 2015. Izhodišča so postavljena v dveh strateških dokumentih v pripravi, ki bosta dokončno potrjena v kratkem: v Operativnem programu ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 s pogledom do leta 2030 in v Operativnem programu za izvajanje Evropske kohezijske politike 2014–2020. (pb)
Akcijski načrt najdete na: www.energetika-portal.si