V Zdravilišču Laško so leta 2015 postavili repliko vodnega kolesa, ki je poganjalo prvo hidroelektrarno na slovenskih tleh. Ta pa naj bi omogočila tudi postavitev prve razsvetljave na elektriko pri nas.
V zgodovinskih zapisih o toplotnih vrelcih so v Laškem ti omenjeni že v času antične Celeie. Sledijo zapisi iz leta 1818, ko je v graškem časopisu dr. Riedel zapisal, da so v bližini Laškega (nemško Tüffer) našli termalni vrelec, katerega temperatura je dosegla 35 °C in vsebuje zdravilno moč. Ugotovili so, da termalna voda vsebuje močno radioaktivnost in, da odlično zdravi revmatične bolnike. Napovedal je postavitev toplic in kmalu so postavili tudi primitivno stavbo s kopalnimi kabinami, v katerih so izvajali kopanje v termalni vodi.
Ob gradnji južne železnice so delavci pod vodstvom inženirja Leopolda Rödela odkrili dodatne termalne vrelce. Tudi inženir Leopold Rödel je v laških termalnih vrelcih prepoznal zdravilno moč in na tem mestu zgradil kopališče. Pri tem je zanimivo, da je zgradil tudi veliko vodno kolo, ki je z močjo vode potoka Rečica poganjalo črpalke, ter tako zagotavljalo pritok termalne vode iz globin na površje. Tako so 1. maja leta 1854 slovesno odprli moderno kopališče in ga poimenovali Kaiser Franz Josephs Bad. S prihodom tujih gostov iz oddaljenih krajev Avstrije v Laško je kraj pridobil sloves, katerega še danes skrbno varuje s storitvami v tamkajšnjem zdravilišču za rehabilitacijo oziroma v Thermani Laško.
Eden poznejših lastnikov, dunajski bogataš, svetovljan in športni zanesenjak Teodor Gunkel je »toplice« kupil leta 1882 in v Laškem ustvaril mondeno letovišče. Obnoviti je dal celotno zdravilišče, nad vhodom z glavne ceste pa so postavili mogočni osem metrov visok slavolok iz rezanega kamna. Obstoječe zgradbo so še povečali, dogradili bazen in obnovili kopalne kabine. Ob severni steni zgradbe so dogradili pritlično zgradbo za strojnico in jo opremili z dvema sesalkama za črpanje termalne vode v višje ležeči bazen in kabine. Za pogon teh črpalk so uporabili vodo potoka Rečica in na zunanji steni strojnice zgradili ogrodje z vgrajenim vodnim kolesom premera 5 metrov in širine en meter. Za koriščenje potoka Rečica so vgradili v potok lesen jez pri vili Rečica in vodo speljali po posebnem jašku vzporedno s potokom pod železniško progo in cesto Celje–Laško do vodnega kolesa. Leta 1882 je lastnik izkoristil novost tehnike, to je bila elektrika, in dal vgraditi na obstoječi vodni pogon še pogon elektro dinama za proizvodnjo električne energije. V primeru suše ali zmrzali pa je bila na voljo lokomobila.
V brošuri Iz preteklosti laškega zdravilišča (Laško 1994), avtor Jure Krašovec navaja, da sta imela dva dinamo stroja 5 kilovatov moči in 110 voltov istosmerne napetosti. Tako je bila leta 1882 postavljena prva električna centrala na vodni pogon na slovenskih tleh, ki je z enosmernim tokom oskrbovala svetila po vseh prostorih in sprehajališčih kopališkega parka. Tudi prvi medicinski aparati v zdravilišču so bili oskrbljeni z električnim tokom. V istem viru je tudi navedeno, da je tega leta prva žarnica v Sloveniji, z elektriko proizvedeno na vodni pogon, zasvetila v Zdravilišču Laško in to samo tri leta po Edisonovem odkritju žarnice na žarilno nitko leta 1879 in le eno leto potem, ko so na 1. mednarodni razstavi elektrike v Parizu Edisonove žarnice prvič množično zasvetile.
Ta trditev je sicer dolgo veljala za »bogokletno«, saj uradno velja, da je prva žarnica na slovenskih tleh zagorela 4. aprila 1883, ko je časopis Marburger Zeitung poročal, da je »Tukajšnja firma Karl Scherbaum je v svojem parnem mlinu uvedla električno osvetlitev in število svetilk znaša šestintrideset«. Za trditve, da se je to že prej zgodilo v Laškem, kot je zapisano v omenjeni brošuri o elektrifikaciji in električni razsvetljavi v letu 1882 v Zdravilišču Laško, pa vira, iz katerega je črpal Jure Krašovec, ne poznamo. Kljub temu so v Zdravilišču Laško leta 2015 postavili repliko vodnega kolesa, ki je poganjalo prvo hidroelektrarno na slovenskih tleh, in simbolizira pomemben mejnik v zgodovini elektrifikacije Slovenije. Leta 2017 pa so v sklopu priprav na novo stalno razstavo Tehniškega muzeja o začetkih elektrifikacije Slovenije, ob pregledu dnevnega časopisja iz leta 1883, vendarle naleteli na dva zapisa, ki potrjujeta, da je hidroelektrarna, s katero se je napajala električna razsvetljava Zdravilišča v Laškem (takrat se je imenovalo Kaiser Franz Josef Bad), delovala že v letu 1883. Ta objekt je že doslej veljal kot prva vodna elektrarna na ozemlju današnje Slovenije, kot leto nastanka pa je po njim znanih virih veljalo 1885. Sledila so razkritja, ki sta jih objavila Orest Jarh in Barbara Rezar Grilc v referatu Nova odkritja o začetkih elektrifikaciji Slovenije, objavljenem v Elektrotehniškemu vestniku (84: 66-67, 2017), kjer sta v zaključku zapisala: »Začetna leta razvoja uporabe električne energije očitno skrivajo še številne zanimivosti in dela za raziskovalce je, kot kaže, še dovolj«.
To je bila spodbuda, da sta se Boštjan Vrščaj in Srečko Lesjak malce poglobila v iskanje zgodovinskih dejstev, kajti, če so le-ta v mariborskem primeru veljala na osnovi časopisnega članka, lahko podobna dejstva veljajo tudi v laškem primeru. Podkrepitev take ideje sta dobila tudi v članku avtorja Antona Avčina: »Kdaj je elektrika zažarela prvo žarnico v Sloveniji«, nastalega po objavi članka » Slovenija ima že 135 let Elektriko- Revija IZS (september 2018). V njem je izpostavil: » Veseli me odnos in zanimanje za tovrstno našo kulturno dediščino, čeprav je bila napisana v »cajtngah« in »Na tem mestu želim, da skupno združimo moči in natančno uredimo zgodovinska dejstva, ki jih bomo lahko predstavili naši javnosti, svetu in jih spoštovali kot našo kulturno dediščino«.
Odgovor lahko ponujajo že reklamni časopisni oglasi. Theodor Gunkel je namreč v pripravi na svojo prvo sezono v Laškem leta 1883 izvedel reklamno akcijo, predvsem v dunajskih časopisih, saj je sam izhajal iz dunajske visoke družbe. Tako je že marca 1883 v časopisih objavil reklamni oglas, ki vabi obiskovalce v Laško, v Kaiser-Franz-Josefs-Bad. Prva trenutno poznana objava je bila najdena v časopisu Neue Freie Presse z dne 7. marca 1883, kjer se pojavi oglas še 24. marca. Oglas lahko najdemo tudi v časopisu Wiener Salonblatt, in sicer 11., 18. in 25. marca 1883. Zanimivo je, da je bil enak oglas objavljen tudi v Laibacher Zeitung 17. in 31. marca 1883. Oglas se je pojavljal v časopisih še tudi pozneje, a z rahlo spremenjeno vsebino.
V omenjenem oglasu Gunkel vabi v Kaiser-Franz-Josefs-Bad Tüffer na spodnjem Štajerskem »neposredno ob avstrijski železniški postaji Trg Tüffer, v najlepšem predelu, tako imenovan štajerski Švici, oddaljeni približno 8 ur in pol od Dunaja.«, kjer se nahajajo terme, ki se izkažejo »pri nevroloških obolenjih, boleznih spodnjega dela telesa in ženskih boleznih, vsesplošni oslabelosti, slabokrvnosti, okrevanju, pri vsipu, revmatizmu, bolečinah v sklepih, težavah s kožo in podobno«. Nato opiše, kaj vse terme ponujajo, med drugim pitnik s termalno vodo, ustanova ima lastno mlekarno, kar omogoča mlečne in sirotkine terapije, v termah je velik bazen, zelo elegantne posamezne kopeli, dve restavraciji, salon, igralna soba in knjižnica ter lastna kapelica. Lepe senčne promenade in očarljiva okolica nudijo kopališču še dodatno privlačnost in so pripravljene za izlete elegantnih družb. A hkrati ne pozabi niti na tehnološke dosežke tistega časa, saj lahko v oglasu preberemo tudi »Električna osvetlitev, telegrafska in telefonska povezava v vseh stavbah ustanove.«
Okrepljen tisk je objavljen v oglasu, kar kaže na to, da se je Gunkel dobro zavedal, da je to pomembna novost v ponudbi! Torej, marca 1883 je lastnik kopališča, dunajski svetovljan in priznan športnik Theodor Gunkel, izhajajoč iz dunajske visoke družbe, objavil v dunajskih časopisih oglas s povabilom v Laško, kjer je natančno navedel, da so tam na voljo električna osvetlitev, telegrafska in telefonska povezava v vseh stavbah. Vse to pa se je zgodilo pred novico, ki nas obvešča, da je v Mariboru zagorela prva žarnica.
Seveda bi Gunkel lahko v reklamnem oglasu navedel neresnična dejstva, torej objavil, da ima električno razsvetljavo, ki pa v času objave oglasa še ne bi delovala. Vendar, če razmišljamo, da je objavil oglase v dunajskih časopisih, od koder je izhajal, in v krogih, v katerih se je gibal, skoraj ni verjeti, da bi navajal neresnična dejstva oziroma dejstva, ki se bodo šele zgodila v bližnji prihodnosti.
Morda je še en dokaz objava v Osterreichische Badezeitungu 29. aprila 1883, ki poroča o spremembah, ki jih je kopališče doživelo »od lanske sezone«, ko je delni lastnik postal Theodor Gunkel. Tako so bili »številni prostori v vseh delih kopališča elegantno prenovljeni, posebej veliki bazen in vse ločene kopeli obložene s carrarskim marmorjem. Na železnici nasproti ležečem vhodu je bil zgrajen velik mogočen slavolok, katerega okvir z zlatimi lističi vodi vse do ustanove. Leteči most bo povezal obe slikoviti obali.« Poleg tega pa sta »Zdraviliška stavba, kot tudi Salon, osvetljena z električno svetlobo.«
Ob vseh teh navedenih dejstvih upamo, da bodo ta upoštevana tudi pri postavljanju nove stalne razstave Tehniškega muzeja o začetkih elektrifikacije Slovenije, ki bo odprla vrata obiskovalcem prihodnje leto. Da bomo uskladili zgodovinska dejstva, in pokazali spoštovanje do naše tehnične zgodovine. S tem se bomo lahko oddolžili in zahvalili prednikom, ki so trdo delali, da so dosegli uspehe, ki jih uvrščajo v sam svetovni vrh elektrifikacije.