Termo energija

Kljub pandemiji padec povpraševanja po premogu manjši od pričakovanega

Mednarodna agencija za energijo (IEA) je pripravila poročilo Premog 2021, ki predstavlja dejanske podatke za leti 2019 in 2020, najnovejše ocene za leto 2021 in napovedi za leta 2022, 2023 in 2024.

Kljub pandemiji padec povpraševanja po premogu manjši od pričakovanega

Poročilo predstavlja najbolj izčrpno napoved svetovnega povpraševanja po premogu, ponudbe in proizvodnje, ki temelji na podrobni analizi najnovejših podatkov na ravni držav in sektorja, razčlenjenih glede na kakovost premoga. Hkrati je poročilo skladno s predvidevanji in napovedmi za nafto, zemeljski plin električno energijo, obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost, ki jih pripravljajo druge agencije. 

Poročilo kaže, da se je svetovno povpraševanje v letu 2020 zmanjšalo za 4,4 odstotka. To je sicer največji upad v zadnjih desetletjih, vendar manj od pričakovanj, kar gre predvsem pripisati hitrejšemu in močnejšemu gospodarskemu okrevanju Kitajske, ki je največja potrošnica, proizvajalka in uvoznica premoga. Regionalne razlike so bile velike. Tako je povpraševanje po premogu na Kitajskem leta 2020 naraslo za odstotek, medtem, ko se je v ZDA in EU zmanjšalo za skoraj 20 odstotkov ter v Indiji in Južni Afriki za osem odstotkov.

IEA pričakuje, da se bo glede na to, da povpraševanje po električni energiji presega ponudbo proizvedene električne energije, in ob strmo naraščajočih cenah zemeljskega plina, svetovna proizvodnja energije iz premoga leta 2021 povečala za devet odstotkov, na 10.350 TWh, kar je največ doslej. Vendar pa hkrati pričakuje, da se bo delež premoga v svetovni energetski mešanici letos zmanjšal na 36 odstotkov, kar je pet odstotnih točk manj kot leta 2007, ko je premog še imel največji delež v energetski mešanici. V ZDA in EU naj bi se proizvodnja energije iz premoga letos povečala za skoraj 20 odstotkov, vendar ne bo dosegla ravni iz leta 2019. Nasprotno pa bo ocenjena 12-odstotna rast v Indiji in 9-odstotna rast na Kitajskem, v obeh državah dvignila proizvodnjo energije iz premoga na rekordne ravni. Ob upoštevanju okrevanja svetovne industrijske proizvodnje naj bi se celotno povpraševanje po premogu po vsem svetu letos povečalo za šest odstotkov, s čimer se bo približalo rekordnim ravnem v letih 2013 in 2014.

Po letu 2021 naj bi se svetovna poraba premoga vrnila na ustaljen vzorec iz prejšnjega desetletja, kar pomeni, da bo upad v razvitih gospodarstvih izravnan z rastjo v nekaterih razvijajočih se gospodarstvih. Po kratkem okrevanju v ZDA in EU leta 2021 se bo povpraševanje po premogu do leta 2024 zmanjševalo, in sicer v ZDA za 21 odstotkov in v EU za 30 odstotkov. Padec je predvsem posledica hitre rasti proizvodnje električne energije iz OVE. V državah, kot so Vietnam, Filipini in Bangladeš, kjer se je pred nekaj leti pričakovala zelo močna rast povpraševanja po premogu, se trenutno kaže manjša rast, saj se te države vse bolj preusmerjajo k nizkoogljičnim virom električne energije. Vendar pa bosta globalne trende premoga v veliki meri oblikovali Kitajska in Indija, ki predstavljata dve tretjini svetovne porabe premoga, kljub njunim prizadevanjem za povečanje obnovljivih in drugih nizkoogljičnih virov energije.
Na Kitajskem naj bi rast povpraševanja po premogu med letoma 2022 in 2024 v povprečju znašala manj kot odstotek na leto, v Indiji pa naj bi močnejša gospodarska rast in vse večja elektrifikacija povzročila štiriodstotno letno rast povpraševanja po premogu. Tako naj bi rast v obdobju 2021-2024 na Kitajskem znašala 4,1 odstotka, v Indiji pa celo 11 odstotkov. Glede na trenutne trende naj bi se svetovno povpraševanje po premogu leta 2022 povečalo na 8.025 milijonov ton, kar je najvišja raven doslej, in bo na tej ravni vztrajalo vse do leta 2024.

Proizvodnja premoga naj bi se leta 2022 dvignila na najvišjo raven doslej

Svetovna proizvodnja premoga se je leta 2020 zmanjšala za 4,8 odstotka na 7.560 milijonov ton. V ZDA je padla za 24 odstotkov in v EU za 19 odstotkov.
V letu 2021 je svetovna proizvodnja narasla za 4,5 odstotka na 7.889 milijonov ton. Proizvodnja premoga v letu 2021 ni uspela slediti ponovnemu povpraševanju, zlasti v prvi polovici leta, kar je zmanjšalo zaloge in dvignilo cene premoga na rekordne vrednosti. Zato IEA pričakuje, da bodo velike proizvajalke premoga, kot so Kitajska, Indija, Indonezija in Rusija, zaradi pomanjkanja okrepile svojo proizvodnjo. IEA predvideva, da bo proizvodnja premoga leta 2022 dosegla najvišjo raven  v zgodovini, in sicer 8.111 milijona ton, nato pa se bo do počasi začela zmanjševati. 

Obljube, da bodo številne države, vključno s Kitajsko in Indijo, dosegle neto ničelne emisije, bi morale imeti zelo močne posledice za premog – vendar te v kratkoročnih napovedih IEA še niso vidne, kar odraža velik razkorak med ambicijami in dejanji. Tudi Japonska, Koreja in Kitajska so se zavezale, da bodo ustavile javno financiranje gradnje novih projektov za proizvodnjo premoga v tujini, kar bo močno omejilo možnosti za širitev proizvodnje na premog v mnogih državah. Prav tako bodo posledice za proizvodnjo premoga prinesle tudi nove zaveze COP26, predvsem globalni dogovor o izhodu iz premoga in prehodu na čisto energijo za pospešitev prehoda na nizkoogljično gospodarstvo. Oživitev proizvodnje električne energije iz premoga v ZDA in EU v letu 2021 je prelomnica, povpraševanje po premogu pa naj bi se v obeh regijah znova zmanjšalo. Vendar pa na svetovnem trgu premoga prevladuje Azija, saj Kitajska predstavlja več kot polovico svetovnega povpraševanja oziroma skupaj z Indijo dve tretjini. IEA poudarja, da imata ti dve gospodarstvi ključ do prihodnjega povpraševanja po premogu. Usoda premoga bo odvisna tudi od tega, kako hitro in učinkovito se bodo države lotevale in izvajale svoje obveznosti glede doseganja neto ničelnih emisij. Čeprav so se te okrepile, pa se zaveza za dosego neto ničelnih emisij vse bolj odmika v leta po 2024.

Glede na zaključke poročila IEA, vse to kaže na naraščajočo vrzel med političnimi ambicijami in cilji na eni strani ter trenutnem elektroenergetskim sistemom na drugi strani. Ta razkorak ima dve jasni posledici: vse bolj nedosegljive podnebne cilje ali ogroženost energetske oskrbe. Naložbe v fosilna goriva se krčijo, naložbe v čiste tehnologije pa ne naraščajo dovolj hitro, kar bi moralo skrbeti ne samo oblikovalce politik in industrijo, ampak vse deležnike. 

Polona Bahun
O avtorju