Boštjan Hribovšek iz Elektra Ljubljana je gorski kolesar, ki tekmuje v disciplini kros. Doma je iz Laz v Tuhinjski dolini. V Elektru Ljubljana je zaposlen od leta 2006, sprva kot monter v oddelku za inženiring, zadnji dve leti pa v službi za merjenje električne energije, oddelek za upravljanje s podatki.
Več kot 10 let je član kolesarskega kluba Calcit Kamnik. V letu 2002 je nastopal v mladinski ekipi ter na tekmovanjih dosegal odlične rezultate (1. mesto v skupnem seštevku pokala Alpe Adria, 2. mesto na državnem prvenstvu Slovenije ter v skupnem seštevku slovenskega pokala). Leta 2002 se je kot mladinec udeležil svetovnega prvenstva v Švici ter evropskega prvenstva v Avstriji. V letu 2009 je ponovno začel tekmovati med amaterji, kjer je 2010 dosegel pet zmag v slovenskem pokalu, 1. mesto med amaterji v skupnem seštevku slovenskega pokala, 2. mesto na pokalu Alpe Adria ter na koncu zasedel 2. mesto v skupnem seštevku med amaterji. V letu 2010 je prestopil v elitno člansko kategorijo ter na državnem prvenstvu dosegel 4. mesto. Tudi leta 2012 je dosegal odlične rezultate na tekmovanjih po Sloveniji in sosednjih državah.
Kakšna je bila vaša pot do poklica in zaposlitve?
»Najprej sem končal srednjo poklicno strokovno šolo v Šiški, tretji letnik sem naredil z odliko, potem pa še šolo za tehnika. Po končanem šolanju sem se takoj zaposlil v Elektru Ljubljana. Kasneje sem na Elesu končal še 2-letno šolo za inženirja energetike. Že med časom študija sem v družbi vsa poletja delal kot študent, tako da mi delo ni bilo tuje, poznal sem tudi precej sodelavcev.«
Kakšno je vaše delo v službi?
»Na oddelku za meritve upravljamo s podatki. Tu je bazni center, kamor pritekajo podatki od števcev, ki jih daljinsko odčitavamo. Od nas gredo podatki naprej v obračun. Naše delo je krmiljenje števcev. O tem se v šoli nismo učili, zato imamo zdaj dodatna šolanja. Trenutno se privajamo na nov program za nove števce Itrom iz Francije.«
Tekmujete v krosu? Nam lahko pojasnite, kakšna disciplina je to in katere so še druge?
»Je vzdržljivostni šport disciplina gorskega kolesarstva, kjer se vozimo s kolesom čez drn in strn, po gozdnih poteh, po trim stezah. Druge discipline so še: vzpon, spust, štiri kros in enduro. Omenil bi, da je kros tudi edina našteta disciplina, ki je od leta 1996 na OI.«
Od kod vam veselje do kolesarstva?
»Kot mlad fant sem se v šolo vozil s kolesom. Enkrat v 8. razredu nas je učiteljica prijavila na tekmo v Kamniku. Šel sem tja in zmagal, pa kar v supergah, brez prave opreme. Tako sem dobil veselje. Kasneje so me na drugo tekmo peljali še starši in še tam sem zmagal. Zato sem se vpisal v klub in tako se je začelo. Dobil sem trenerja, ki nas je usmerjal, da nismo brezglavo trenirali. Dobili smo koledar dirk in drese. Prvo leto sem bil deček do 15 let, dve leti mlajši mladinec, potem pa starejši. Ves čas sem tekmoval.«
Kakšna tekmovanja obstajajo pri nas in v tujini?
»Lokalna, državna, mednarodna, svetovna, olimpijska. Npr. Alpe Adria je mednarodno. Svetovni pokal je res visok nivo, kjer je težko konkurirati. Lani sem odpeljal 3 dirke, bilo je prvič in izkušnja je bila res dobra. Verjetno letos ne bom šel več vozit, je prevelik zalogaj. Premalo napredujemo v enemu letu, da bi lahko konkurirali. Morda spet leta 2014. Letos bomo šli na italijanski in avstrijski pokal, kjer so zelo močne dirke, primerljive s svetovnim pokalom.«
So amaterji in profesionalci ločeni?
»Ja. Če imaš amatersko licenco, potem na svetovnem pokalu ne moreš štartati. V tujini spadaš v kategorijo sport razred, tekmovanja pa so ločena, tudi tekme so običajno dan pred člansko dirko. Sam imam člansko licenco elite, nisem profesionalec (ne dobim plačila za tekmovanja), lahko pa dirkam med profesionalci. To je zato, ker je nivo amaterjev prenizek. Tam sem visoke rezultate že dosegel, tudi skupno zmago v slovenskem pokalu. Zame to ni več izziv, saj sem v enem letu toliko napredoval.«
Kako in kje potekajo treningi?
»Po planu, ki ga sestavi trener. Vsak tekmovalec se s trenerjem že na začetku sezone, to je novembra, dogovori za cilje in trener na podlagi tega sestavi letni plan: katerih dirk bi se rad udeležil, kje bi rad dosegel najboljši rezultat. Plan sestavlja pripravljalno obdobje, pred tekmovalno ter tekmovalno obdobje. Vrhunec je sredi leta, v poletnih mesecih večinoma na državnem prvenstvu. Vsak lahko sam izbere traso in čas treninga. Moj poligon seže od Menine do Velike planine, tudi v okolici Kamnika. Pozimi se večkrat zapeljemo na našo obalo, tudi v Italijo ali na Hrvaško.«
Ste imeli že kakšne poškodbe. Kako je s padci?
»Do poškodb pride zaradi padca ali nepravilnega treninga, na primer napačna pozicija na kolesu. Pred časom sem imel poškodbo kolena, to pa zato, ker imamo kolesarji ene mišice bolj razvite kot druge. Posledica tega je bila poškodba pogačice. Pol leta sem hodil okrog zdravnikov, potem so mi jo le odpravili. Do padca pride hitro, tudi na treningih ali tekmah, saj ko imaš visok srčni utrip, kolesarji pravimo 'rdeče polje', težko kontroliraš kolo in lahko hitro padeš. Padci so vedno nepredvidljivi.«
So na tekmah nevarne proge?
»Ja, posebno še na svetovnem pokalu. Da jo spelješ v celoti, moraš biti res tehnično ter fizično podkovan. Na krog pride od 150 do 200 višinskih metrov, na dirko pa tudi 1000 metrov.«
Kakšne hitrosti dosegate na tekmah?
»Niso tako velike. Čez 50 na uro ne gre nikoli, v gozdu pa še manj, 20, 30.«
Kaj doživljate pri kolesarjenju? Gre samo za tekmo ali še kaj več?
»Kolesarjenje mi pomeni sprostitev. Konec koncev tudi spoznanje, da se poleg službe s trdim delom in treningom da nekaj doseči.«
Potem pri tem gotovo uživate. Ste pri tekmovanju spoznali še kaj drugega? Morda nove kraje, ljudi … še kaj?
»Ja, vedno ko se usedem na kolo, uživam. Drugače tega verjetno ne bi počel. Ko hodim na tekme v tuje kraje, spoznavam novo okolje, druge tekmovalce … zato je tako zanimivo. V enem kraju to ne bi bilo. Tako pa je vedno nekaj novega, vedno novi izzivi, zato treniraš.«
Koliko koles imate?
»Štiri. Trije so moji, en je klubski. Imam dva gorska kolesa, enega cestnega in enega BMX.«
Ali tudi v prostem času kolesarite?
»Po pravici povedano prostega časa skoraj da ni. Služba, treningi, počitek in spanje to je vsakodnevni ritem, ki ga preživljam. V zimskem času, ko čas ni primeren za kolo, pa si najdem zamenjavo s fitnesom, tekom, pohodništvom in turnim smučanjem. Pozimi v telovadnici izvajamo dvakrat na teden skupinske vadbe, igramo košarko in nogomet. Da pozabim na kolo, je en teden na leto in to takrat, ko grem na dopust.«
Kaj menite o kolesarjenju v naravnem oz. gorskem okolju? Gre to dvoje skupaj?
»O tem med kolegi večkrat razpravljamo. Na terene, kjer je za kolo prepovedano, ne grem. Na Veliki planini sem rad, a tam nismo dobrodošli, imamo več takih izkušenj in se je izogibam. Zato raje treniram po cesti in gozdovih po nižinah, po planinskih poteh pa ne. Vedno najdemo kake nove poti.«
Kako sprejemajo sodelavci vaš šport in rezultate?
»Glede tekem so kar navdušeni, jih dobro sprejemajo. Treninge pa težko razumejo, da je lahko kdo tako zavzet za šport in se toliko odreka.«
Kakšne plane imate za naprej?
»Največji plan je izpolnitev norme za OI leta 2016. Že 12 let namreč ni bilo tekmovalca v krosu iz Slovenije, nazadnje je bilo to leta 2000 v Sydneyu. Norme pa so kar visoke, zato se en sam tega ne more lotiti, potrebnih je več dobrih tekmovalcev. Le prvih 30 tekmovalcev dobi mesto, mi pa smo bili lani šele okrog 50. mesta.«
Vladimir Habjan