Poročilo Mednarodne agencije za energijo za leto 2022 o Sledenju trajnostnega cilja 7: zagotoviti zanesljiv, trajnosten, sodoben in cenovno ugoden dostop do energije za vse (SDG 7) do leta 2030 kaže, da so učinki pandemije, vključno z zastoji v gospodarstvu, motnjami v svetovnih oskrbovalnih verigah in preusmeritvijo fiskalnih virov, da bi bile cene hrane in goriva dostopne, vplivale na hitrost napredka proti temu cilju.
Delež svetovnega prebivalstva z dostopom do električne energije se je povečal s 83 odstotkov v letu 2010 na 91 odstotkov v letu 2020, s čimer se je število ljudi z dostopom na svetovni ravni povečalo za 1,3 milijarde. Število tistih brez dostopa se je zmanjšalo z 1,2 milijarde ljudi v letu 2010 na 733 milijonov leta 2020. Vendar se je hitrost napredka pri elektrificiranju v zadnjih letih upočasnila, kar je mogoče razložiti z vse težjim doseganjem bolj oddaljenih in revnejših prebivalcev ter že omenjenim vplivom pandemije koronavirusa. Izpolnjevanje cilja do leta 2030 zahteva povečanje dostopov na 100 milijonov na leto. Pri trenutni stopnji napredka pa bo svet do leta 2030 dosegel le 92-odstotno elektrifikacijo, kar pomeni da bo leta 2030 brez elektrike še vedno 670 milijonov ljudi, kar je deset milijonov več, kot je bilo predvideno lani. Napredek je oviran zlasti v najbolj ranljivih državah in tistih državah, ki že sicer zaostajajo pri napredku dostopa do energije. Skoraj 90 milijonov ljudi v Aziji in Afriki, ki so prej imeli dostop do električne energije, pa si ne more več privoščiti plačevanja osnovnih energetskih potreb.
Delež svetovnega prebivalstva z dostopom do čistih goriv in tehnologij za kuhanje se je leta 2020 povečal na 69 odstotkov, kar je za tri-odstotne točke več kot lani, kar je še vedno premalo, da bi sledili rasti prebivalstva, zlasti v podsaharski Afriki. Za dosego cilja SDG 7 o univerzalnem dostopu do čistih goriv za kuhanje do leta 2030 so zato potrebna večsektorska usklajena prizadevanja.
Zagotavljanje univerzalnega dostopa do cenovno dostopne, zanesljive, trajnostne in sodobne energije pomeni pospešeno uporabo obnovljivih virov energije (OVE) za proizvodnjo električne energije, toplote in v prometu. Čeprav ta cilj ni točno določen, je agencija mnenja, da se mora delež OVE v skupni končni porabi energije znatno povečati, pa čeprav je raba obnovljive energije rasla tudi med pandemijo in omilila motnje v gospodarstvu in dobavnih verigah. Medtem, ko se je delež širitve zmogljivosti iz OVE v letu 2021 rekordno povečal, pozitivne globalne in regionalne usmeritve prikrivajo dejstvo, da so države, v katerih so nove zmogljivosti zamujale, prav tiste, ki so najbolj potrebovale večji dostop do električne energije. Delež OVE mora do leta 2030 doseči precej več kot 30 odstotkov skupne končne porabe energije, kar je 18 odstotkov več kot leta 2019, da bodo na pravi poti za doseganje neto ničelnih emisij energije do leta 2050. Za dosego tega cilja bi bilo treba okrepiti podporo politike v vseh sektorjih in izvajati učinkovita orodja za nadaljnjo mobilizacijo zasebnega kapitala, zlasti v najmanj razvitih državah in državah v razvoju.
Cilji SDG 7 zajemajo tudi energetsko učinkovitost. Od leta 2010 do 2019 so se globalne letne izboljšave energetske učinkovitosti v povprečju gibale okoli 1,9 odstotka, kar je precej pod ravnjo, ki je potrebna za doseganje tega cilja. Da bi nadomestili izgubljeno, bi morala povprečna stopnja izboljšanja narasti na 3,2 odstotka. Po prepričanju agencije pa bi ta stopnja morala biti še višja – več kot štiri-odstotna do konca tega desetletja-, če želimo do leta 2050 doseči neto ničelne emisije iz energetskega sektorja, kot je predvideno v scenariju Mednarodne agencije za energijo. Prve ocene za leto 2020 kažejo manjšo intenzivnost povečevanja energetske učinkovitosti, obeti za leto 2021 pa kažejo na vrnitev na 1,9-odstotno stopnjo izboljšanja, kolikor znaša tudi povprečna stopnja v prejšnjem desetletju, predvsem zahvaljujoč večjemu poudarku na politikah energetske učinkovitosti, zlasti v načrtih za okrevanje in odpornost.