Pomembnost visoke trave za naravni habitat
Košnja zelenih površin vzdolž rek in drugih naravnih območij pogosto vzbuja različna mnenja. Nekateri ljudje so prepričani, da so nepokošene brežine neurejene in bi jih bilo treba pogosteje kositi. Vendar pa v resnici vzdrževanje teh površin ni samo estetski ukrep, ampak ima tudi pomembne posledice za naravni ekosistem. Visoka trava, ki morda na prvi pogled deluje neurejeno, ima v resnici izjemno ekosistemsko vrednost. Ustvarja namreč idealne pogoje za različne vrste žuželk, med katerimi so najbolj znani opraševalci, kot so čebele. Te so nujno potrebne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, prehranske varnosti in stabilnosti okolja. Brez njih bi bil ogrožen celoten kmetijski sektor, saj oprašujejo številne rastline, ki zagotavljajo hrano tako ljudem kot živalim.
Zaščita brežin in zmanjšanje erozije
Poleg žuželk visoka trava nudi zatočišče tudi večjim živalim, kot so srne in ježi, ki v njej najdejo varno skrivališče pred plenilci in vremenskimi razmerami. Takšno okolje zagotavlja boljšo kakovost življenja za številne živalske vrste, ki so pomemben del lokalnega ekosistema. Visoka trava ni pomembna samo za živalski svet, ampak tudi za zaščito pred naravnimi procesi, kot je erozija. V času močnih deževij ali poplav, ko vodna gladina reke naraste, se visoka trava poleže in tako pomaga varovati brežine pred škodljivimi vplivi vode. Na ta način preprečuje odnašanje zemlje in ohranja stabilnost brežin, kar je bistveno za varnost okolice. Nasprotno pa pogosto pokošena površina ne nudi takšne zaščite. Strnišče, ki ostane po košnji, se v vročih poletnih mesecih hitro posuši, tla pa izgubijo svojo naravno zaščito. Posušena tla so manj odporna na sušo, kar pomeni, da rastline ne morejo zadržati vlage, kar posledično vpliva na celoten ekosistem. Tudi za živali, ki se v vročih mesecih zatečejo v senco visoke trave, je pokošena površina manj prijazna, saj senca izgine.
Boj proti tujerodnim vrstam in prilagojeni režim košnje
Pogosta košnja lahko pripomore tudi k širjenju tujerodnih rastlin, kar je za lokalni ekosistem velika težava. Tujerodne rastline, kot so ambrozija in dresnik, se hitro širijo na sosednja območja, kjer ne najdejo dovolj naravnih sovražnikov. Košnja teh vrst pogosto poslabša situacijo, saj se te rastline razmnožujejo tudi iz majhnih delov vej in korenin, ki ostanejo po košnji. Družba HESS se tega izziva zaveda in je zato razvila prilagojen režim košnje. Namesto splošne košnje celotnega območja se tujerodne rastline odstranjujejo lokalno in posamično, kar preprečuje njihovo širjenje. Takšen način vzdrževanja zelenih površin zmanjšuje tveganje za ponovno razrast invazivnih vrst in hkrati omogoča, da avtohtone rastline, ki so del naravnega okolja, zacvetijo in se razširijo. V letu 2024 je družba HESS uvedla spremenjen režim košnje, ki temelji na podrobni analizi vpliva košnje na ekosistem. Spomladanska košnja se ne izvaja več na celotnem območju, temveč le v urbanih delih, kjer ljudje zelene površine uporabljajo za rekreacijo ali druge aktivnosti. S tem pristopom se zagotavlja urejenost okolja tam, kjer je to res potrebno, medtem ko preostala območja ostajajo nepokošena, kar omogoča rast naravnega habitata. Obsežnejša košnja se izvede šele konec poletja, ko se konča obdobje suše in preden se začne širjenje tujerodnih vrst. S tem se omogoči, da avtohtone rastline zacvetijo, se razmnožijo in prispevajo k večji biotski raznovrstnosti. Tujerodne rastline pa se odstranijo še preden se razsejejo, kar pomeni, da se njihov vpliv učinkovito zmanjša.
Vzdrževanje naravnega ravnovesja
Cilj prilagojenega režima košnje je predvsem ohranjanje ravnovesja med naravnim ekosistemom in človekovimi dejavnostmi. Zavedanje o pomembnosti visoke trave, zaščite brežin in zmanjševanja širjenja tujerodnih vrst je ključno za dolgoročno ohranjanje narave. Družba HESS s takšnim pristopom ne skrbi le za estetiko okolja, temveč tudi za njegov trajnostni razvoj in stabilnost. Košnja konec poletja omogoči tudi pripravo zelenih površin na obdobje mirovanja, ki nastopi v jesenskih in zimskih mesecih. Na ta način je zagotovljeno, da je območje pripravljeno na nov ciklus rasti spomladi, ko se začne tudi novo obdobje vzdrževanja.