Severna Primorska je zaradi hribovitosti in dobrih termičnih vzgornikov kot nalašč za jadralno letenje. Obiskujejo jo jadralni padalci iz mnogih evropskih držav. Ni torej čudno, da je dva mladeniča iz teh krajev letenje tako pritegnilo, da se mu posvečata vedno bolj, tako da se spogledujeta celo s tekmami. Kaj ju je pritegnilo v zrak, kaj jima pomeni letenje in kakšne plane imata še pred sabo, sta nam zaupala, ko smo ju obiskali v distribucijski enoti Elektra Primorska v Tolminu.
Peter Urbanec je doma iz Bovca in v distribucijski enoti Tolmin opravlja delo projektanta inženirja. Končal je fakulteto v Mariboru, v Elektru Primorska pa je zaposlen eno leto. Njegova naloga je sestavljanje projektne dokumentacije za potrebe razvoja in gradenj na SN in NN omrežju. Delo je tako terensko kot pisarniško. Peter pa pravi, da mu je delo zanimivo ter v izziv.
Rok Obid je doma iz Cerknega, kjer je monter v enoti Cerkno. Na Elektru Primorska je zaposlen tri leta, delo pa mu prav tako ustreza ker je terensko in se »veliko dogaja«. Kot vzdrževalec je praktično vsak dan na terenu, čeprav je, ko je mraz in dež, včasih tudi težko.
Kakšna padalca sta?
Urbanec: Oba sva jadralna padalca. Jadralno padalstvo se sicer deli na tri discipline: prva je starejša in je malo v zatonu, to je padalstvo v točnosti pristajanja – na piko rečemo, druga disciplina so preleti, tretja pa je akrobatsko letenje. Sam spadam v drugo in tretjo, Rok pa bolj v drugo.
Ali se ukvarjata tudi s tekmovalnim padalstvom?
Obid: Zame so preleti »uživancija«. Lani sem se bolj aktivno začel ukvarjati, bil sem na prvih dveh tekmah in s tem mislim tudi nadaljevati.
Kaj so to preleti?
Obid: To pomeni, da začneš leteti na eni točki in odletiš do druge točke in nazaj, če je seveda možno. Razdalje so odvisne od vremenskih pogojev. Točke določijo na tekmi in vse moraš obleteti ter priti v cilj. Če ne letiš oziroma če nisi izpolnil točk, ne bo dobre uvrstitve. Točke so natančno določene z GPS mesti. Razdalje so na tekmah odvisne od vremena, govorimo o 60 km in jih določijo na začetku glede na vreme.
Urbanec: Pri letenju na »piko« so leti kratki, pomemben je le pristanek na točno določeno točko. Pri prostem, ne-tekmovalnem letenju so razdalje tudi 400 km in več, let traja 8 ali 9 ur, odvisno od dolžine dneva. Tako so nekateri piloti s slovenskih vzletišč opravili 260 kilometrske lete na primer iz Sorice do Belluna in nazaj.
Sta člana kluba? Kje so tekme in koliko jih je?
Obid: Tekmujem za Klub Adrenalin Gornje Posočje. Tekme so v Sloveniji, tiste višjega ranga pa tudi v tujini. Za enkrat se jih nimam namena udeležiti, za naprej pa bomo videli. Pri nas je vsaj 6 tekem v letu v sezoni.
V čem je poanta akrobatskega letenja?
Urbanec: To je izvajanje raznovrstnih likov z jadralnim padalom. Običajno se jih izvaja na večji višini, po možnosti nad jezerom. Na tekmah je vsak lik posebej točkovan glede na zahtevnost izvajanja, potem pa so tu še prehodi med posameznimi liki, ki morajo biti čim bolj elegantno in točno izvedeni.
Tudi ti tekmuješ? Kako je s tekmami pri akrobatskem letenju?
Urbanec: Ne še, imam pa v planu. Akrobatsko letenje je relativno nevarno, zato je učenje posameznih trikov dolgotrajen proces. Varno se jih da izvajati, če napreduješ premišljeno in počasi. Ta šport pri nas ni pretirano razvit, medtem ko se drugje po svetu že več kot desetletje odvijajo tekme evropskega in svetovnega pokala.
Kako se pripravljaš na tekme?
Obid: Odvisno od časa, ki ga imam na razpolago. Na tekme moraš biti dobro pripravljen, da si v vrhu. Nujno je veliko letenja v težkih pogojih, pa tudi kondicijske priprave so važne. Na primer, da te v osmih urah v zraku ne prime na potrebo. Zato je potrebna tudi psihična priprava. Pred tekmo moraš čim manj jesti, oziroma bolj suho hrano. Na tekmah je zraku pogosto velika gneča, gre za 100 in več padalcev. Zato moraš biti že na startu skoncentriram in 'uleten'.
Kako sta začela z letenjem?
Urbanec: Letenje me je prevzelo že kot otroka. Na športnem letališču v Bovcu sem z vso zagretostjo opazoval letala. Ko sem odrasel, sem prišel s prijatelji do jadralnega padalstva. Gre za precej dostopen šport, ki v primerjavi z letalstvom ni pretirano drag. Šolal sem se na jadralno-padalskem poligonu v Drežnici, ter kasneje pridobival izkušnje v domačih krajih, torej na bovškem, kjer tudi večinoma letim.
Obid: Severna Primorska ima res dobre pogoje za letenje. Ko sem videl padalce, ki so leteli nad Cerknim, me je to pritegnilo. Tako sem nekoč prosil prijatelja, da mi je posodil padalo. Takoj me je potegnilo in že naslednji dan sem si kupil svoje padalo. Učil sem se večinoma sam. Štiri leta sem letel brez izpita kot samouk, potem sem spoznal, da je to nevarno, zato sem naredil izpit.
Torej se da leteti tudi brez izpita?
Obid: Ker smo jadralni padalci udeleženci v zračnem prometu, za to potrebujemo ustrezno dovoljenje. Ko sem pred šestimi leti začel, ni bilo veliko jadralno-padalskih šol, vsaj v bližini ne. Sam sem potreboval več časa za učenje, v šoli bi šlo vse skupaj precej hitreje. Kako se letí, so mi pokazali izkušenejši kolegi, vendar se z mano pretirano niso ukvarjali. Sem pa prebral vse učbenike, a glavna je vendarle praksa.
Se spominjata svojega prvega poleta? Vaju je bilo kaj strah?
Obid: Ja, odlično. Bil sem neverjetno navdušen. Letel sem le kakih 30 metrov višinske razlike in pribl. 50 dolžine. Bilo je neverjetno, ko se odlepiš od tal in si v zraku, ko ti prvič uspe …
Urbanec: Prvič sem poletel kakih 20, 30 metrov nad tlemi. Ko si v zraku, je občutek res nepopisen … Prvi poleti so običajno nizki in kratki. Najprej moraš varno obvladati fazo vzleta ter pristanka, nato greš postopoma višje. Niti ni toliko pomembno kolikšna je ta višina ali 50, 500 ali 1000 metrov, važno je, da se letenje izvaja v mirnih pogojih, to je zjutraj ali pozno popoldan, ko je atmosfera mirna, takrat se ti nima praktično kaj zgoditi, razen če ne narediš katastrofalne napake …
Kaj pa je katastrofalna napaka?
Urbanec: Jadralno padalo leti v mirnih pogojih samo po sebi, brez posebnega upravljanja. Težave se pojavijo če z nepravilnim oz. nepotrebnim krmiljenjem privedemo padalo v stanje, ko se na krilu poruši vzgon ali če izzovemo prekomerna nihanja, ki vodijo do zapiranja krila.
Obid: Neupoštevanje vremenskih pogojev …
Sta imela v zraku že kdaj težave? Poznata kak primer, da je moral kdo odpreti rezervno padalo?
Obid: V zraku so v termičnih pogojih vedno težave, ker je razgibano. Na to moraš biti pripravljen, moraš kontrolirati padalo. Če ga ne, je lahko tudi nevarno. V mirnih pogojih pretresov ni. Enkrat sem imel srečanje z lučjo ob pristanku, tako da me je zakotalilo.
Urbanec: Nisem še imel težav. V termičnem letenju se lahko padalo pri neaktivni vožnji zapre, napačne reakcije pa lahko privedejo do tega, da je potrebno izvesti izmet rezervnega padala. Zato je ta šport treba jemati resno in nadgrajevati znanje postopoma.
Kako pa dobiš znanje o letenju?
Urbanec: Znanje se pridobi v jadralno padalski šoli ter iz literature, ki jo je dandanes na pretek. Prav tako veliko štejejo izkušnje drugih. V splošnem se jadralni padalec sooči z naslednjimi fazami: upravljanje jadralnega padala in poznavanje tehnike letenja tako pri normalnem letenju kot v izrednih trenutkih, drugo je poznavanje meteorologije in vpliv dinamike vremena na letenje, tretje pa je pridobivanje lastnih izkušenj. Več jih imaš, bolj lahko predvidiš, manj je nevarno. Zavedati se moramo, da smo si najbolj nevarni mi sami.
Sta kdaj letela v kritičnih pogojih?
Obid: Ja, ko je bilo veliko oblakov. Nevarni so predvsem nevihtni oblaki. Enkrat smo zato hitreje pristali kot smo mislili.
Urbanec: Lahko letimo v relativno močnih termičnih pogojih, vendar moramo vedeti v katerem trenutku se kam zapeljemo. Na prisojni strani hriba ob ugodnih razmerah običajno najdemo močne termične stebre dvigajočega zraka, če pa se zapeljemo na osojno stran, se hitro znajdemo v močnih turbolentnih rotorjih. Že med samim letom moramo vedeti, kam se peljemo. Lahko je dan odličen, vendar to ne pomeni, da se lahko vozimo kjerkoli. So mesta, kjer nimamo kaj iskati. Podobno je tudi v vodi pri kajakaštvu, za vsako skalo, ki jo obliva vodni tok, se voda vrtinči.
Kaj vama pomeni letenje, kako ga doživljata? Ali občutita svobodo brez teže?
Urbanec: Pri akrobatskem letenju se lahko občuti tudi do sedemkratno težo. Letenje mi predstavlja izziv, sprostitev, mir, lepe razglede, koristenje prostega časa …
Obid: Zame je to življenjski slog. Veliko vidiš, sprostiš se, skratka zanimivo. Neprecenljivo je, ko letiš v zraku s pticami. Srečal sem že beloglave jastrebe in tudi druge ptice. To je nekaj najlepšega, da z njimi loviš stebre termike. Treba je poskusiti …
Štejeta polete?
Obid: Ne štejem jih, jaz grem v zrak zaradi uživanja.
Urbanec: Običajno se šteje ure, vendar je pri akrobatskem treningu zaradi hitre izgube višine več kratkih poletov in manj ur.
Vaju zanima prosti pad? Bi lahko primerjali prosti pad in jadranje?
Obid: Me zanima, vendar je kar drago. To je moj naslednji cilj. Pri prostem padu imaš veliko količino adrenalina, vendar je kratko, pol minute. Pri jadranju pa v daljšem času dobiš isto dozo adrenalina.
Zakaj tekmujeta? Zakaj nista samo rekreativca? Si zaradi tekem boljši letalec?
Obid: Tekme so me pritegnile zaradi druženja, saj tako spoznaš veliko ljudi. Ne bi rekel, da je letenje rekreativno, mora biti profesionalno, ker so velike razdalje v igri. Profesionalni odnos moraš imeti tudi izven tekem. Zaradi tekmovanja si gotovo bolj 'uleten', to pomeni, da imaš veliko ur v zraku in ti ni težko leteti tudi v zahtevnejših pogojih.
Kakšne plana imata za prihodnost? Vaju zanima tudi učenje?
Obid: Načrtujem par tekem, bomo videli kako bo s časom in denarjem. Izziv mi je letenje do Triglava in nazaj. Lani sem poskusil, sem bil zelo blizu, pa mi ni uspelo, ker popoldan ni bilo več termičnih stebrov in sem moral odnehati. Učil pa ne bi.
Urbanec: Najlepši del jadralnega letenja je spomladi v Julijskih Alpah, to je nepopisno lepo. Letos bom zato poskusil čim bolj izkoristiti pomlad in izvesti na tem območju čim več poletov.
Bi še kaj povedala?
Urbanec: Ja, pejmo v zrak!
Obid: Zunaj je sonce, gremo!
Vladimir Habjan