Energetika

Ljubitelj športa »na šestih nogah«

Na šestih nogah? Da, če seštejemo: človek na dveh in pes na štirih!

Marko Kljun je zaposlen na Elesovem Centru za infrastrukturo prenosnega omrežja Divača kot tehnik za pripravo del na elektroenergetskih napravah. Sicer pa je zelo uspešen vodnik psa za agility in član Kinološkega društva Obala. Po selitvi iz bloka stanuje v novozgrajeni stanovanjski hiši v Divači. S prikupno in igrivo psičko Minnie se z agilityjem navdušeno ukvarjata na poligonu Bivje. 

Idealna aktivnost za človeka in psa

Po razlagi kinoloških strokovnjakov je agility lahko hkrati rekreacija in zabava, pa tudi tekmovanje in druženje. Je idealna aktivnost za človeka in psa, ter veselje do gibanja in tesnega stika s psom. Športnik teče s psom mimo zaporedno postavljenih ovir in z različnimi slišnimi ter vidnimi ukazi vodi in usmerja psa tako, da ta kar najbolj natančno in hitro premaguje ovire. Pes se premagovanja ovir uči v igri, z motivacijo igrače ali hrane. 

Kot je povedal Marko Kljun, se v agilityju odvijajo številna tekmovanja, in sicer  dnevni turnirji, zimski pokal (v jahalnicah v Prestranku in Stožicah), državno prvenstvo, pokal Slovenije. Na določenih tekmah tekmovalci zbirajo točke za uvrstitev na evropsko in svetovno prvenstvo. Prava sezona za agility poteka nekje od aprila do septembra, sicer pa traja vse leto. V Sloveniji je najbolj uspešna znana agilitašica in vodnica Silvija Trkman, ki je s svojo psičko tudi evropska in svetovna prvakinja. 

Na tekmah dosegata izvrstne rezultate   

Marko se udeležuje agilitaških tekem v Sloveniji, tekmoval pa je tudi v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. S psičko Minnie sta leta 2015 v težavnostni stopnji A1 skupno dosegla 1. mesto v zimskem pokalu, v večdnevnem turnirju in v državnem prvenstvu.  V pokalu Slovenije pa sta končala na 4. mestu. Leta 2016 sta tekmovala v težavnostni stopnji A2 in turnir zaključila s 1. mestom, na državnem prvenstvu in v pokalu Slovenije pa sta pristala na 2. mestu. 

Letos sta z Minnie na tekmovanju v Celju prešla v težavnostno stopnjo A3, kjer so tudi tekmovalci, ki tekmujejo na evropskem in svetovnem prvenstvu. Tu je konkurenca zelo močna. Za večje rezultate so potrebni vsakodnevni treningi, potreben pa je tudi čas in denar. Marko ima treninge le enkrat na teden, kar mu je, kot pravi, čisto dovolj, saj mu agility pomeni predvsem hobi. Pri tem ga  spodbujata žena Katarina (tudi zaposlena v CIPO Divača) in sinova Žiga in Miha. 

Kaj Marku osebno pomeni ukvarjanje z agilityjem? »Pomeni mi predvsem rekreacijo in hobi. S tem se ukvarjam ljubiteljsko, nekateri pa bolj resno in jim to pomeni več kot le hobi.« 

V agilityju lahko tekmujejo vsi psi, ne glede na pasmo in starost. Tu gre za vprašanje, kakšne cilje ima vodnik, rekreativne ali bolj tekmovalne. Kot šaljivo  pravijo v teh krogih, je to šport na šestih nogah, človek na dveh in pes na štirih.  

Kako se začenja Markova pot v agilityju? 

Marko se s psi ljubiteljsko ukvarja že zelo dolgo. Že doma pri starših so vedno imeli psa, pa tudi sam je v poznejših obdobjih imel več hišnih ljubljenčkov. Prvi pes, s katerim se je leta 2010 začel ukvarjati na tem področju, je bil Staffordshire bull terrier Adi, ki pa je na žalost tragično poginil, star komaj 2 leti. Zato je v začetku leta 2013 kupil luštno dvomesečno psičko pasme Parson Russell Terrier in jo poimenoval Minnie (iz risanke Walt Disney). 

Takoj je začel z lažjimi vajami razvijati njeno poslušnost, željo po igri in vodljivost, potem je sledilo obdobje, ko sta s psičko nabirala kondicijo po gozdičkih in hribih. S pravimi treningi v agilityju sta začela, ko je bila stara približno eno leto, s tekmovanji pa pri starosti 15 mesecev. Omenil je tudi, da ima svojo inštruktorico Tanjo Gril, ki ga agilityja uči že vse od začetka. Je izjemno prizadevna in je ne bi zamenjal. 

V agilityju po predpisih glede starosti vodnikov psov ni omejitev. Najmlajši udeleženci so vodniki, ki so komaj začeli hoditi v šolo, med veterani pa so tudi taki, ki so že zakorakali v sedemdeseta leta. Vodnik mora biti član kluba oz. društva, ki je včlanjeno v Kinološko zvezo Slovenije, ki je članica Mednarodne kinološke zveze FCI. Vodnik Marko je, kot že rečeno, član Kinološkega društva Obala. 

Psi razdeljeni po višini in velikosti 

Psi so po predpisih Kinološke zveze Slovenije - Komisije za agility razdeljeni po višini v tri nivoje. Psi s plečno višino manjšo od 35 cm so v skupini, ki se imenuje S (small), psi s plečno višino 35 cm do 43 cm so v skupini, ki se imenuje M (medium), psi s plečno višino nad 43 cm pa so v skupini ki se imenuje L (large). 

Psi na tekmah premagujejo dva različna parkurja (agility, jumping ) in so poleg višine razdeljeni v tri težavnostne nivoje (A1, A2, A3 in veterani), v vsakem nivoju pa so razdeljeni po velikosti: S, M in L. Sodnik pred pričetkom tekmovanja postavi progo z ovirami na poligonu, namenjenem za tekmovanje, katero mora vodnik s svojim psom preteči v čim krajšem času, s čim manj napakami. Vodnik ima za ogled proge 7 minut. 

Cilj agilityja je, da psi premagujejo različne ovire in s tem dokažejo svojo spretnost in poslušnost. V teku jumping so ovire hopi, slalom, tunel, guma, daljinski skok, itd., v teku agility pa se k temu dodajo še tri zahtevne conske ovire:  most, palisada in gugalnica. 

V pasji družbi začel hoditi tudi v hribe 

»Agility je pomemben tudi zato, ker pes človeka nekako ˝prisili˝ v rekreacijo. Pes potrebuje redno gibanje v naravi in če rabi gibanje, ga moraš peljati na sprehod. Prvo delo, ko prideš iz službe je, da psa pelješ ven in greš z njim v naravo, bodisi peš bodisi s kolesom. Z veseljem sem začel v pasji družbi hoditi tudi v hribe. Na tekmovanja grem rad zaradi družbe prijateljev, da se kaj pogovorimo, posvetujemo, izmenjamo izkušnje. Dobro je, da ti drugi kaj povedo o tvojih napakah, s tem dobiš povratne informacije in skušaš izboljšati vodenje psa, kar omogoča napredek v agilityju,« je povedal Marko. 

In kaj želi doseči na nadaljnji športni poti? 

»Moj načrt je, da bi bil čim boljši v razredu A3, v katerem tekmujem. Konec leta načrtujemo leglo (mladičke). Minnie je leta 2015 že imela tri mladičke, dva sta našla dom na Poljskem blizu Varšave, eden pa v Celju. Sicer pa zaenkrat ne mislim imeti nobenega psa več, dva sta čisto dovolj, enega ima namreč tudi sin« je še dejal Marko Kljun. 

(foto: arhiv Marka Kljuna, Jerca Bokal, Iztok Noč)

Kako se v živo odvija šport "na šestih nogah, glej na https://www.youtube.com/channel/UCxTBdOLvQooBgd8jGOiEnBw/videos?view=0&sort=dd&view_as=subscriber&shelf_id=0