Do aprila poteka še faza priprave začetne izvedbe, nato pa bo od maja do konca aprila prihodnje leto potekala faza pilotskega obratovanja.
Cilj projekta, ki bo trajal tri leta in je razdeljen na tri faze, je identifikacija tveganj na kritični energetski infrastrukturi in storitvah, ki jih nudi, priprava informacijskega okolja za zgodnje prepoznavanje tveganj in ozaveščanje zaposlenih o ukrepih za njihovo zmanjševanje. Vanj je vključenih 18 partnerjev iz devetih držav, projekt pa na evropski ravni koordinira italijansko podjetje Engineering. Sodelujoči partnerji skupaj pokrivajo celoten elektroenergetski sistem od proizvajalcev električne energije, prenosnega omrežja, distribucijskega omrežja in končnih uporabnikov, do proizvajalcev opreme in raziskovalnih ustanov ter različnih varnostnih organov.
V projektu je močna tudi slovenska vloga, saj so med sodelujočimi partnerji tudi ELES, Institut Jožef Stefan in Inštitut za korporativne varnostne študije. To pomeni, da bo Slovenija k rezultatom projekta lahko prispevala tako s stališča gospodarstva, kot z raziskovalno-razvojnega vidika.
Projekt je v višini 6,79 milijona evrov sofinanciran iz programa Obzorje 2020, celotna vrednost pa sicer znaša 8,86 milijona evrov. ELES je s pomočjo odličnega sodelovanja med slovenskimi partnerji zanj pridobil 241.850 evrov nepovratnih sredstev EU, vanj pa bo vložil še 103.650 evrov lastnih sredstev.
ELES kot sistemski operater prenosnega omrežja upravlja s ključnimi deli elektroenergetske infrastrukture državnega pomena, zato v okviru vzpostavitve integralne korporativne varnosti v družbi dajejo velik poudarek vzpostavitvi celovite in učinkovite zaščite elektroenergetske infrastrukture in storitev, ki jih opravljajo preko te infrastrukture. Prav tako je Elesova kritična infrastruktura tesno vpeta v širši domači in evropski elektroenergetski sistem. Tako bi napad na ožji segment infrastrukturnega sistema sprožil domino efekt in lahko pustil resne posledice na gospodarstvu, odjemalcih in potrošnikih. To bi povzročilo finančne posledice, saj bi stroški obnavljanja uničene ali onesposobljena infrastrukture lahko pomembno vplivali na poslovanje Elesa.
Fizični in kibernetski svet je včasih težko usklajevati
Kot pojasnjuje vodja projekta v Elesu Matej Trobiš, je v družbi v tem projektu aktivnih deset sodelavcev, projekt pa se trenutno nahaja na polovici. Zaključen je teoretski del projekta, torej faza analize in planiranja. Sedaj sledi izvedba, na čemer že nekaj mesecev operativno delajo in zbirajo podatke, ki jih bodo v nadaljevanju obdelali. Inštitut za korporativne varnostne študije bo nato naredil analizo, ki bo pokazala, kako procesi tečejo in kakšni so odzivi na različne dogodke. Analiza bo tako nakazala predloge, kakšen proces vzpostaviti. S tem bo ELES pridobil nekaj konkretnega, kar bo nato lahko uporabi tudi v praksi, kar je tudi njegov glavni cilj.
Vse, kar so si v projektu zamislili, bo realno preizkušeno v pilotnem okolju Elesa na Okroglem, kjer bodo preigrali različne scenarije groženj in nato pregledali, kako so bili izvedeni in na kakšen način je mogoče prepoznavanje varnostnih groženj, ki jih predstavljajo poskusi vdora v omrežje, pri katerih je uporabljena kombinacija človeškega, kibernetskega in fizičnega dejavnika. Na pilotnih projektih bodo preverili tudi, ali je z obstoječimi načini varovanja oziroma analizo kombinacije informacij, ki prihajajo iz različnih sistemov varovanja, mogoče učinkovito zaznavati takšne aktivnosti. To bo zahtevalo tudi povezovanje kar nekaj delov Elesovih sistemov, ki so bili do sedaj več ali manj obravnavani ločeno. Do aprila poteka še faza priprave začetne izvedbe, nato pa bo od maja do konca aprila prihodnje leto potekala faza pilotskega obratovanja. Matej Trobiš je ob tem še dejal, da projekt poteka v okviru začrtanega plana in bo tudi končan v roku, ki so si ga zadali, torej leta 2020. ELES je do sedaj za projekt porabil 40 odstotkov lastnih sredstev, bolj pa bo obremenjen v naslednjem obdobju, ko se bodo pilotni projekti dejansko tudi izvajali.
Po besedah dr. Dušana Gabrijelčiča iz Instituta Jožef Stefan, kjer na tem projektu sodeluje pet ljudi, se obravnavajo možnosti izvajanja treh pilotnih scenarijev. Prvi vključuje povezavo optičnega in električnega omrežja, drugi povezuje fizični in kibernetski nadzor dostopa in tretji, ki povezuje tehnično, se pravi SCADA omrežje s fizičnim nadzorom dostopa. Dodatno bodo preučevali tudi možnosti uporabe dronov za vzdrževanje in diagnostiko stanja naprav oziroma lastnih sredstev v Elesu. Slednje je še zelo novo, zato bo treba na terenu najprej preizkusiti, kako dobro se ta tehnologija obnaša v praksi in koliko se lahko nanjo zaneseš.
Kot pravi, se je pri projektu izkazalo, da je fizični in kibernetski svet včasih težko usklajevati, saj zaznavanje in odgovor na različne dogodke vsak vidi nekoliko po svoje. Razlog za to je, da so (tudi v Elesu) za kibernetsko in fizično varnost običajno zadolžene različne službe. In namen tega projekta je prav raziskovanje organizacijskega, procesnega in tehničnega sodelovanja med službami. Ob tem je opozoril, da ni pomembno samo zaznavanje nečesa, ampak tudi odločanje o tem, kaj si zaznal, kako ukrepati in to tudi operativno izvesti. Tudi pri odločitvah namreč obstaja več služb, vsaka je odgovorna za svoje področje in se odloča glede na svoja pričakovanja, ki pa spet niso nujno enaka. Zato se je treba znati službe proceduralno in operativno uskladiti. V okviru tega projekta se zato poskuša pokazati, kako bi to lahko kar najbolje naredili.
Tako Matej Trobiš kot dr. Dušan Gabrijelčič izpostavljata, da sodelovanje v evropskih projektih predstavlja popolnoma drugačen način dela. Projekt ni napisan tako, da bi imel samo en jasen cilj in nalogo, ki jo je treba izpolniti. Gre praktično za raziskovalno delo z zelo jasno definiranimi cilji, roki in proračunom, v okviru česar se giblješ. Sodelovanje med 18 partnerji je precej naporno, saj je težko uskladiti poglede in najti skupni fokus, kar ni presenetljivo. Kljub temu so začetne težave premagali in projekt gre svojemu cilju naproti. Vsak mora namreč v okviru projekta najprej najti koristi zase in potem to poskušati uskladiti z ostalimi. Ko so se partnerji enkrat sporazumeli, so teoretske koncepte pomešali z izzivi v praksi in začeli s konkretnim delom. Po njunih besedah so zaradi svoje vztrajnosti, odločnosti in odličnosti prvo fazo projekta uspešno zaključili. Zagotovo ima veliko vlogo pri tem tudi podpora vodstva, ki je v tovrstnih projektih prepoznalo velik doprinos novega znanja.