Študija ocenjuje potrebe po prožnosti in možnosti za uravnoteženje elektroenergetskega sistema vsake pogodbenice Energetske skupnosti v različnih časovnih okvirih (dnevno, tedensko in letno) do leta 2030 in do leta 2040 ob različnih predpostavkah, ki so v glavnem povezane s hitrostjo uvajanja obnovljivih virov energije in stopnjo integracije trga.
Študija kaže, da elektroenergetski sistem Energetske skupnosti s trenutno načrtovanimi naložbami do leta 2030 lahko integrira kar 30 GW spremenljivih obnovljivih virov brez dodatnih vlaganj v vire prožnosti. Višje ravni spremenljivih obnovljivih virov energije bodo zahtevale bolj prožen elektroenergetski sistem za uravnoteženje ponudbe in povpraševanja, vendar bodo naložbe bistveno nižje, če bo obstoječa čezmejna infrastruktura bolje izkoriščena in bodo kratkoročni trgi električne energije delovali ter bodo povezani s trgi z EU.
Ob tem poudarja ključno vlogo čezmejnih daljnovodnih povezav in spajanja trgov pri zagotavljanju prožnosti, potrebne za omogočanje večjega prodora obnovljivih virov energije in dekarbonizacije v Energetski skupnosti. Letne potrebe oziroma stroški naložb med letoma 2030 in 2040 v dodatne vire prožnosti se bodo zmanjšale za kar 150 milijonov evrov, če bodo organizirani promptni trgi (dan vnaprej in znotraj dneva) in bodo izravnalni trgi povezani med pogodbenicama Energetske skupnosti in EU. To bo omogočilo tudi absorpcijo dodatnih 5 TWh spremenljive proizvodnje obnovljivih virov letno iz EU, ki bi bila sicer omejena.
Študija pogodbenicam Energetske skupnosti podaja tudi politična in regulativna priporočil za zmanjšanje splošnih stroškov sistema, vključno z upravljanjem energetskega sektorja, zasnovo trga z električno energijo, razvojem obnovljivih virov energije in določanjem cen ogljika. Pogodbenicam priporoča, da opredelijo strategijo prožnosti kot del svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov.